Sobota, 11. 8. 2007
miha
Izjemno revno bero studijskih izdaj pravovernih domačih metalurških zasedb je pred nekaj meseci obogatil debitantski album ljubljansko jeseniške speed thrash naveze Negligence, ki so pravzaprav že stari mački na omenjeni sceni. Kljub dolgoletnemu in bogatemu koncertnemu stažu so morali neutrudni fantje na svoj prvenec čakali polnih sedem let. Peterica je tako svoj lično dizajniran in metalski ikonografiji zvest plošček izdala na lastne stroške v samozaložbi brez pravega medijskega pompa in piarovske promocije. (v celoti!)
* Izjemno revno bero studijskih izdaj pravovernih domačih metalurških zasedb je pred nekaj meseci obogatil debitantski album ljubljansko-jeseniške speed thrash naveze Negligence, ki so pravzaprav že stari mački na omenjeni sceni. Kljub dolgoletnemu in bogatemu koncertnemu stažu so morali neutrudni fantje na svoj prvenec čakali polnih sedem let. Peterica je tako svoj lično dizajniran in metalski ikonografiji zvest plošček izdala na lastne stroške v samozaložbi, brez pravega medijskega pompa in piarovske promocije.
Slovenska metal scena je vseskozi, ob sicer redkih izjemah, slovela kot izjemno nestanovitna. Bandi so vselej prihajali in odhajali v kratkih intervalih. V času, ko je od začetkov sodobne agresivne metal godbe minilo približno četrt stoletja in ko nekatere vztrajnejše svetovno prepoznavne zasedbe vztrajajo neprekinjeno že od svojih začetkov, je v domačih logih desetletni status metalskega banda že zavidljiv. Večina zgodnejših zasedb thrash metal podžanra je pri nas v relaciji do globalnih trendov vzniknila malce zapoznelo, ob koncu osemdesetih let, vendar se večinoma niso obdržale dlje kot do prve polovice devetdesetih.
Epidemic Zone, Železobeton, Sarcasm, Salem ali obetajoči in napredni Xenophobia so se dokaj hitro pokopali, za njimi pa je ostala nekakšna generacijska vrzel, ki je mladci niso znali zapolniti. Povratki nekaterih starih ordcev na sceno so se v polju sodobnega metal žanra mnogokrat izkazali za izjemno bizarne in nekakovostne. Nekdaj izjemne bande je nadomestila nepregledna in še vedno naraščajoča množica zasedb, ki se poslužujejo preigravanja trenutno aktualnih podzvrsti tega udarnega žanra, vendar, razen redkih izjem, ne dosegajo kakovostnih meril, ki bi jih lahko popeljale tudi čez meje podalpske deželice.
Med te izjeme se nedvomno uvrščajo tudi Negligence, nastali v času po letu 2000, ko so bili ustanovljeni z željo po neobremenjeni zabavi in seveda ustvarjanju udarne metal godbe stare šole iz kalifornijskega, tako imenovanega Bay Area, področja. Zasedba je po kratkotrajnem garažnem ustvarjanju, iskanju primerne postave in pravega zvoka bliskovito prodrla na površje domače metal scene in si v trenutku zagotovila permanentno kultni status. Ravno zaradi tega so številni fani ploščo že težko pričakovali. A zgodilo se je, kar se zgodi mnogim domačim bandom s svojim prvencem. Predstavljeni komadi ne pomenijo novega snovanja zasedbe, ampak so plod večletnega preteklega ustvarjanja, ki jih lahko dojamemo kot retrospektivo delovanja prvega obdobja.
Plošča Options Of A Trapped Mind je tako nedvomni presežek slovenske metal produkcije na več nivojih. Kot prvo se Negligence obračajo h glasbi, ki je svoje zlato obdobje doživljala v osemdesetih letih in je v domovini tako zvesto in kakovostno ni še nihče nikdar zastopal. Kot drugo so fantje izjemni glasbeniki, popolnoma predani svojemu ustvarjanju, z izjemnim občutkom za skladanje komadov in njihove aranžmaje.
Negligence nam ponujajo devet dokaj dolgih komadov in en instrumentalno akustični intermeco, ki malce umiri žogo nažigajoče glasbe na polovici plošče. Kljub svoji retro usmerjenosti in vplivni zagledanosti v ameriške Bay Area bande poznih osemdesetih, kot so Megadeth, Exodus, Testament, Agent Steel in zlasti Forbidden, je zasedbi uspelo najti lastno, sodobnejšo varianto thrash metala. V prvi vrsti je potrebno pohvaliti izjemen zvok in produkcijo, ki v pravem razmerju izpostavlja obe kitari, ob tem pa ne zanemerja pomembnosti odlične ritem sekcije, ki brezhibno in navdušujoče opravlja svoje delo.
Tekoči komadi so zasnovani in odigrani v tekoči in dokaj hitri metalski maniri, ki drži svojo napetost od začetka do konca. Boben in bas pa sta močna in plodna podlaga neskončnih kitarskih dialogov enakovrednih kitaristov, ki brez odvečnega teženja spremljata in z melodiko polnita ritmično izjemno ubrano godbo. Njune, deloma v nizkih tonih žagajoče, deloma melodične izpeljave nadgrajujejo bučno in robustno metalsko izraznost, ki je v osnovi dokaj šablonska pri mnogih bandih. Negligence so dodali prav manjkajočo piko na i mogočni udarnosti in agresivnosti thrash godbe in jo uspeli do skrajnosti razgibati.
Odličnemu razmerju instrumentov se pridružuje tudi zmogljiv vokalni prispevek mladega pevca, ki se mnogokrat brezkompromisno vključi v melodično igro obeh kitar in občasno dajo s svojim potrojenim zvokom misliti na večglasno petje grugerske provinience. Takšni večglasni izpadi se pojavljajo zgolj ob refrenih skladb, ko v maniri svojih vzornikov odpojejo oziroma odkričijo osrednje dele skladb. Tekstovni del načenja socialno angažirane tematike, opeva nepoboljšljivo uporništvo do obstoječih družbenih norm in hedonističnih metalskih radosti, kot je čaščenje alkohola in marihuane. Prav slednjima substancama se, poleg mnogim ostalim vzornikom, člani banda tudi neskončno zahvaljujejo za inspiracijo.
Negligence res niso odkrili tople vode v smislu sodobne metalurške izraznosti, saj se kot mnogi bandi na globalni sceni poslužujejo povsem retro vzorcev v svojem ustvarjanju. Ob védenju, da v domovini tovrstnega banda takšne kakovosti nismo imeli niti v času največje aktualnosti Bay Area thrasha, jim lahko mirne duše podelimo titulo prvakov. Kljub svoji navezanosti in fanovski predanosti specifičnim kalifornijskim zasedbam pa so fantje znotraj ozkega žanra našli tudi delček svojega, upajmo, da v prihodnosti še bolj prepoznavnega sloga. Več kot nujno za zbirko vseh pravovernih thrash metal privržencev.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>