Včeraj ob deveti uri zvečer je v vrtnem atriju galerije ŠKUCu potekalo že 47. predvajanje festivala 59 sekundnega videa. Festival je prišel v Slovenijo na pobudo umetniške skupine BridA, ki je predstavila tudi edini video izpod prstov slovenskih avtorjev. Projekt sta zasnovala Irina Danilova in Hiram Levy leta 2005 na Franklinovi ulici 59 v New Yorku. Ukvarja se s praktičnim iskanjem idealnega predstavljanja nove podzvrsti video medija, torej s kratkometražnim videom. Nedvomno izhaja iz ideje festivalov enominutnega videa, ki v zadnjem času rastejo kot gobe po dežju. Zaskrbljujoče je predvsem, da večino tovrstnih predvajanj prevzema ta banalni časovni okvir brez teoretičnega razmisleka, zato pogosto forma prekriči vsebino
Včeraj ob deveti uri zvečer je v vrtnem atriju galerije ŠKUCu potekalo že 47. predvajanje festivala 59 sekundnega videa. Festival je prišel v Slovenijo na pobudo umetniške skupine BridA, ki je predstavila tudi edini video izpod prstov slovenskih avtorjev. Projekt sta zasnovala Irina Danilova in Hiram Levy leta 2005 na Franklinovi ulici 59 v New Yorku. Ukvarja se s praktičnim iskanjem idealnega predstavljanja nove podzvrsti video medija, torej s kratkometražnim videom. Nedvomno izhaja iz ideje festivalov enominutnega videa, ki v zadnjem času rastejo kot gobe po dežju. Zaskrbljujoče je predvsem, da večino tovrstnih predvajanj prevzema ta banalni časovni okvir brez teoretičnega razmisleka, zato pogosto forma prekriči vsebino.
Zdi se, kot da avtorjem služi zgolj za vzpostavljanje networkov in ponuja formo, kakor tele-prodaja. Je lahek, prenosen, hiter, učinkovit, prihrani čas... Kakor da smo sredi nizanja reklamnih oglasov. Prilagaja se torej gledalcem, katerih mišja koncentracija ne presega ene minute. Omenjeni festival poskuša oblikovati teoretični kontekst kratkega videa s pomočjo prakse. Gledalce angažira kot selektorje, ki tokom predavanja s plusi in minusi ocenjujejo izstopajoče dobre ali slabe filme. S tem pobudnika festivala raziskujeta paleto subjektivnih preferenc in gledanj, ki se izogiba arbitrarni selekciji.
Čeprav je kar nekaj videov preveč dobesedno in nekritično prevzelo število 59 kot svoje vodilo, so se izkazali za zelo dobrodošle videi, ki so do tega zavzeli dobro mero kritične distance. Nekoliko v posmeh videu kratkega formata sta se presenetljivo postavila ravno pobudnika festivala v okviru Projekta 59. Projekt 59 je embriotična forma festivala, s katero se Danilova ukvarja že 12 let. Danilova in Levy sta iz svoje bere zbranih videov zrezala 59 enosekundnih klipov in jih nanizala kot Festival sekundnega videa.
Na izjemno kreativen parodičen način je bila konvencija 59 predstavljena tudi z družinskim videom Perfect Family družine Lidsky. Izmerili so svojo popolno družino, ki v vseh pogledih meri 59 inčev ali tehta 59 funtov ali šteje 59 let. S tem so izrazili neverjetno premišljeno dejstvo, namreč, da je vsako merjenje ustreznosti neke vrste konvencija, ki je lahko popolnoma nesmiselna in arbitrarna. Torej, kateri koli aspekt realnost bi lahko služil kot tematski okvir, odvisno je samo kako ga izkoristimo. Irina Danilova je pri iskanju kar se da neobremenjene in nesmiselne paradigme v umetniški praksi prišla do izjemnega teoretičnega zaključka. Prisluhnimo:
...
Pri videu najkrajšega formata je bolj kot video sam po sebi pomemben vrstni red predvajanja, ki videu ponudi kontekst in vodi občinstvo skozi praktično nepregledno tematsko osnovo, s katerimi se ukvarjajo. Da je kontekst in okolje, v katerega je postavljen video, izjemnega pomena, se je izkazalo pri nadvse posvečeni situaciji ob predvajanju zelo dolgočasnega portreta umetnice Yu-Chen Chiu, ki se je magično ujel z zvokom pirotehničnih lumparij ŠKUCovih sosedov.
Sicer smo pri samem vrstnem redu predvajanj lahko začutili tematske sklope, ki so se mehko pretakali drug v drugega. Del, kjer je bilo zaznati komiko, je vseboval odlično imbicilno posnemanje ovc, kakor vidimo tudi druge domače živali. In sicer v videu Areja Hauffena: Bah Bah. Kot kontrast se je takoj za njim pojavil video Masima Lovisca Ritual Urbane, ki posnema topoglavost nogometnih navijaških napevov. Zelo zabavno! Seveda si je najlažje priboriti naklonjenost občinstva ravno s humorjem. Vendar dober humor mora zelo jazno, a hkrati prikrito govoriti o globokih resnicah živjenja.
Med družbenopolitično ozaveščenimi gre izpostaviti predvsem video AMNEZAC avtorice Fulana, ki odlično izkoristi 59 sekund in v njih strne celoten problem ignorance političnih in militantnih gibanj Združenih držav. Citiram: »Block your historical memory and ask your doctor about AMNEZAC: The Most Powerful Anti-Historiamine on the Market.«
Zaznamo tudi tematiko verbalnih videov, ki neposredno interpretirajo število 59. Na primer z nizanjem 59ih naključnih besed, kletvic v različnih jezikih, avtoportretov v stilu youtubea [jutjuba] in ob njih z zadovoljstvom narišemo minus. Med njimi najdemo tudi izjemne videe, kot je video Mariane Bertildi Youssef, ki pri psihiatru po bolečih 58 obolenjih odkrije še neznosno 59. Hipohondrijo. Vrstni red predvajanja je bil urejen z mnogo umetniškega dovtipa in v njem se poznata vešči roki pobudnikov projekta 59 sekund Irine Danilove in Hirama Levya. Poslušajmo zakaj:
...
Kratko predstavitev vseh del, ki se v različnem zaporedju predstavljajo v času festivala, lahko poiščete na spletni strani www.project59.org/59seconds, kjer bo po zadnjem 59. predvajanju objavljena tudi finalna kolekcija 59 sekundnega video filma.
Video izginja! 59 sekund tišine PROSIM! Komentirala Ida H.