Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Zaplešimo Rizling polko!; Štefan Kardoš, "Rizling polka"; pon., 13.VIII.07 ob 16.00 (6911 bralcev)
Ponedeljek, 13. 8. 2007
Julija_sa



Na nekem literarnem večeru v Murski Soboti je literat Milan Vincetič dejal, da nekaj takega kot je »prekmurska književnost« ne obstaja. Prekmurska literatura je konstrukt vseh tistih, ki poskušajo književnost kategorizirati v različne predalčke, ki jim pomagajo pri branju in dojemanju prebranega. Obstajajo pa književniki prekmurskega rodu, ki so svojo snov črpali iz prekmurske pokrajine. V šolska berila se je s takšnim početjem zapisal Miško Kranjec. Podobno snov, a na drugačen način, ubeseduje tudi Feri Lainšček. In spet na svojstven način nam le-to predstavi Štefan Kardoš v svojem romanesknem prvencu »Rizling polka«.


Na nekem literarnem večeru v Murski Soboti je literat Milan Vincetič dejal, da nekaj takega kot je »prekmurska književnost« ne obstaja. Prekmurska literatura je konstrukt vseh tistih, ki poskušajo književnost kategorizirati v različne predalčke, ki jim pomagajo pri branju in dojemanju prebranega. Obstajajo pa književniki prekmurskega rodu, ki so svojo snov črpali iz prekmurske pokrajine. V šolska berila se je s takšnim početjem zapisal Miško Kranjec. Podobno snov, a na drugačen način, ubeseduje tudi Feri Lainšček. In spet na svojstven način nam le-to predstavi Štefan Kardoš v svojem romanesknem prvencu »Rizling polka«.

Kardoševa literarna pokrajina nikakor ni v skladu s pokrajino, ki jo ponujajo turistični prospekti Prekmurja in predvsem Goričkega, kjer se zgodba romana Rizling polka tudi odvija. To ni pokrajina, kjer bivajo Kranjčevi »dobri ljudje«, temveč vaški pijančki, verski fanatiki ter razdvojeni shizofreniki, ki tavajo po tej pokrajini brez cilja in hkrati tvorijo neko skupnost. Tukaj ni magičnosti, ki navdihuje marsikateri Lainščekov roman. Če bi Lainščekovo pisanje lahko primerjali z Eluardovo čarobnostjo ali celo Rumijevo mističnostjo, bi se roman »Rizling polka« najbolje ujel s Šalamunovim reizmom, ki ga Kardoš tudi citira. Ta pa ne odmeva v literarnem sovzočju, temveč kaže na razglašeno celoto, katere atributa sta renski rizling in vaška polka.

Sprožilec dogajanja v Kardoševem delu je podoben sprožilcu iz Kubrickovega filma »Široko zaprte oči«. Glavni junak Cveto Golja podvomi v zvestobo svoje ženske, vendar ne pod njenim vplivom, temveč pod vplivom pijančkov, ki se zbirajo v lokalni gostilni. Ti mu namreč nakažejo, da morda on ni oče otroka, s katerim je njegova Rusinja Liza, bivša striptizeta, noseča. Cveto Golja je namreč bil podvržen dolgoletni medikalizaciji zaradi svoje neplodnosti. Ta dvom o očetovstvu ga požene v mrzlično iskanje »storilca zločina«. Roman se na tej točki prelevi v detektivsko zgodbo, saj Golja najame celo detektiva, ki s prstom pokaže na potencialnega storilca shizofrenika Davida Šveca, »okostnjaka, ki slovi po velikem tiču«. V mislih Cveta Golje je seveda to edino logično sosledje: katera ženska pa ne bi podlegla skušnjavi z moškim, ki je tako telesno obdarjen?

V romanu beremo tudi zgodbo Davida Šveca, kakor tudi njegove shizofrene glasove, Racmana in Orla, ki ga preganjajo od trenutka, ko je njegovo podjetje šlo v stečaj. Razplet pa sledi ob stičišču vseh zgodb: Cveto Golja po gozdu preganja Davida Šveca, medtem ko ima pravi storilec, njegov nekdanji sošolec, ki je hkrati pripovedovalec v romanu, prav v tem gozdu intimno srečanje z njegovo Lizo.

Roman »Rizling polka« odlikuje predvsem igra s pripovedovalcem. Prvoosebni personalni pripovedovalec iz epiloga se v osrednjem delu knjige prelevi v tretjeosebnega, ki ga predaja občutek, da je vseveden in vseviden, saj naj bi imel uvid v totaliteto sveta. Vendar pa je v zgodbo sam toliko vpet, da je totaliteta sveta zgolj njegov lastni konstrukt: »celota je laž«. A prav ta celota je pokazatelj tradicionalističnega patriarhalnega sveta, v katerem je upravičeno, da se glavni junak Cveto Golja v božjem imenu spravi na intrudorja v njegovem svetu: na shizofrenika s še večjo anomalijo: »velikim tičem«. Takšen nepridiprav, čeprav nič kriv, ne more spadati v njegovo skupnost, če bi se izrazili s Tönniesovimi besedami.

Kljub posameznim vdorom shizofrenih glasov lika Davida Šveca, je za roman »Rizling polka« značilen realistični slog. Ta na momente preide v grotesko, še posebej pri opisovanju odnosa med Švecom in njegovo mrtvo materjo. Groteskno je tudi razčlovečenje Šveca, ki ga zgolj kot objekt znanosti in svoje lastne promocije dojema psihiater dr. Lučič, čigar teorija o aplikaciji Freudovega nadjaza se vendarle ne potrdi v praksi. Roman poleg tega vsebuje lirični opis, in sicer odlomek iz dnevnika Rusinje Lize, kjer je napisan kot dialog z angeli.

Realistična zaokroženost Kardošovega romana nam v vsakem stavku kriči Nietzschejevo sintagmo: »Resnično, vse preveč resnično«. V tem romanu ne najdemo olepšav in možnosti bega v nek lepši svet. Nam pa ponuja ta roman možnost, da ponovno pomislimo na to, na kar je opozarjal že Foucault. Kje je meja med normalnostjo in patološkostjo? Kdo določa to mejo? Ali je tradicionalističen lik Cveto Golja bolj normalen kot shizofrenik David Švec z velikim tičem? Ali pa je Golja prav zaradi svoje ujetosti v ustaljene vzorce veliko bolj patološki lik?

V ritem »Rizling polke« se je ujela Julija S.



Komentarji
komentiraj >>