Sreda, 15. 8. 2007
primozv
V drugo petletko delovanja so Electrelane stopile s ploščo, posneto povsem drugače kot njihove prejšnje. Analogno je postalo digitalno, igranje v živo pa se je spremenilo v premnoga počasna nasnemavanja v dveh studiih na dveh kontinentih. In tu sledi prvo presenečenje. Electrelane namreč plošče ne iznakažejo z zvočnim balastom, temveč skladbe izčistijo do golega ogrodja, preostanek pa zapolnijo s tišino ter sem ter tja kakšnim okraskom, zaradi katerega v vsakem trenutju vemo, da so to še vedno Electrelane. (v celoti!)
* Prvih pet let delovanja, v katerih je zasedba Electrelane izdala tri studijske albume, je lansko leto simbolično obeležil izid kompilacijske plošče z naslovom "Singles, B-Sides & Live", na kateri so, kot pove že ime samo, zbrane koncertne izvedbe določenih skladb ter skladbe, ki se jim ni uspelo uvrstiti na katerega izmed do tedaj izdanih studijskih albumov. Navkljub številnim kadrovskim menjavam, trenutna basistka Ros Murray je že četrta na tem mestu, so Electrelane v tem obdobju, z vsako izdano ploščo ter koncertnimi turnejami, s katerimi so obhodile ves svet, počasi a vztrajno pridobivale pozornost. K temu je nedvomno pripomogel predvsem odličen drugi album ter to, da je njihovi zadnji dve plošči posnel priznani ameriški producent Steve Albini, ki tudi v medijih ni varčeval z dobrimi besedami na njihov račun. Poleg tega jim je omogočil še koncertno turnejo kot predskupina njegovi lastni skupini Shellac, ki je mimogrede letos udarila z novo odlično ploščo. No, kljub vsemu pa Electrelane v vseh teh letih niso pridobile statusa, kot bi si ga zaslužile. Igranje kot predskupina velikim in uveljavljenim skupinam je bolj kisla tolažba za ves vložen čas, energijo in konec koncev tudi denar.
V začetku letošnjega poletja izdana plošča "No Shouts, No calls" na nek način predstavlja rez s preteklim delom. Predvsem, kar se tiče načina, kako je plošča nastala. V primerjavi s predhodnico, ki je bila posneta tako rekoč v živo, v studiu Stevea Albinija na analogni opremi, ki že po definiciji ni preveč naklonjena naknadnem obdelovanju in nasnemavanju, so Electrelane to pot ubrale drugačen pristop. Sredi lanskega poletja, v vročici svetovnega nogometnega prvenstva, so se vse štiri članice skupine zbrale v Berlinu in tam dan za dnem v studiu počasi, kamenček za kamenčkom, gradile novo ploščo. Sledil je skok v Ameriko, v studio Jessice Ruffins in Billa Skibbela, kjer je plošča dobila tudi svojo končno podobo.
V svetu popularne glasbe se valja stereotip, da plošče, ki nastajajo zelo dolgo časa, kažejo na pomanjkanje idej njihovega avtorja, ki se je zato po pomoč zatekel k studijskim trikom. K sreči, je v primeru plošče "No Shouts, No Calls" zgodba povsem drugačna. Kljub dolgemu nastajanju, je namreč plošča izprana vsakega zvočnega balasta. Skladbe so izčiščene do golega ogrodja, preostanek pa je zapolnjen s tišino, v katero odzvanja celotna plošča ter hkrati vsak posamezen ton. Zgolj kot dodatek ali podpis ob robu slike so sem ter tja dodani hrupni in psihadelični vložki, zaradi katerih vsak trenutek vemo, da so to še vedno Electrelane. Najbolj osupljiva je zvočna podoba plošče. Ob vsej hipnotični repetitivnosti in zasanjanem petju, pogosto zgolj samoglasnikov, se je težko znebiti občutka ogromne in goste tišine, ki obdaja ploščo in proti kateri se Electrelane ne borijo, temveč se ji lahkotno prepustijo. V prvem delu plošče zelo očitno, proti koncu pa vse manj. V komad "Between the Wolf and the Dog" tako vmešajo tako metalsko ruženje kitar, kot punkovsko bobnanje, medtem ko sta "Five" ter zaključna "The Lighthouse" že izraziti psihadeliji. Vmes tudi zasurfajo, a ker so na jugu Anglije valovi manjši kot v Kaliforniji, je tudi njihov surf manj izrazit. Plošča "No Shouts, No Calls", s katero so Electrelane stopile v novo petletko, predstavlja zvočno nek nov začetek. Rez sicer ni globok, saj Electrelane pokažejo, da je izhodišče njihovega ustvarjanja, še vedno enako kot na prejšnjih ploščah. No, z "No Shouts, No Calls" jim je definitivno uspelo ustvariti ploščo, ki poslušalca, ki se ji je pripravljen prepustiti, očara.
pripravil Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>