»Z očetom sva si bila vseskozi v laseh. Najpogosteje v mojih... Ok, skoraj edino v mojih. Kajti - imel sem dolge lase.
Oče je bil urejen človek. Vedno obrit, ostrižen na krtačo. Čeprav je večino časa delal na njivi, se je vedno, ko je šel v vas po opravkih, uredil kot za na ohcet.
Jaz pa sem fural hippie imidž. Če že nisem hodil bos, sem bil obut v razpadajoče superge. Razcapane kavbojke ter pisane srajce in majice so bile moja edina obleka.
Oče je bil komunist.
Jaz pa anarhist.
Ta kombinacija, ki se je v nekaterih zgodovinskih okoliščinah pokazala za zmagovito, v najinem primeru ni obrodila sadov.«

Naslednji v nizu predstavljenih avtorjev je Zoran Knežević s kratko zgodbo Polje soje, ki ji lahko prisluhnete v oddaji Tu pa tam to nedeljo skoraj natanko ob 20.00.

Interpretacija: Urša, Briški in Maco

Zoran Knežević je pred enajstimi leti v Slovenijo prišel iz Vojvodine. Ravnico je zamenjal za hribe, Donavo za Soro in Novi Sad za Škofjo Loko. Začasno, že deset let, je zaposlen v gradbeništvu. Kot delavec gradbenega podjetja je najprej zgradil novo stavbo Fakultete za družbene vede, potem pa se na istem faksu vpisal na študij kulturologije. Je velik ljubitelj umetnosti, zlasti glasbe, književnosti in filma. V reviji Paralele, ki objavlja dela tujih avtorjev ki živijo v Sloveniji, pišejo pa v materinem jeziku, je objavil dve zgodbi: Muzikant in Pogled ptice roparice ter satiro Avtomanijaki. S kratko zgodbo Zakaj sovražim vlak se je udeležil proznega mnogoboja v jazz klubu Gajo v Ljubljani in se uvrstil na tretje mesto. Ta zgodba je bila pozneje objavljena tudi v reviji Literatura.