Evald Flisar nadaljuje neprekinjen niz rednih knjižnih objav z romanom Mogoče nikoli. V podobi mladoletne poškodovanke glave se odpravi na eksperimentalno literarno popotovanje po robovih misterioznih spominov, preko težavnega najstniškega vsakdana do odgovarjanja na ultimativna življenjska vprašanja v eksotični Afriki. Geografsko, žanrsko, vsebinsko in slogovno razgibano pripoved pisatelj posreduje v obliki dnevniških zapisov. Kljub uporabi koncepta proosebnega kronološkega beleženja dogajanja se roman z neobičajno slogovno formo oddaljuje od neinventivnih knjižnih dnevnikov, fenomena cenenih plažnih romanov.

Pisatelj z zasedbo proosebne naracijske pozicije prevzame junakinjin stil pisanja, zaznamovan z afazijo. V vešč pisateljski slog se tako vrine nepregledno število slovničnih napak, napačno zapisanih besed in odsotnost sklonov. Čeprav slovnični kaos otežuje prebijanje skozi prve strani zapisov, kmalu vsebinska atraktivnost prekriči oblikovno podajanje teksta.

Vsebinsko je roman razdeljen v tri dele. V uvodu se pripovedovalka Miljana zazre v svojo preteklost, ovito v neodgovorjena vprašanja in nepojasnjene skrivnosti. Ob padcu s strehe so se poleg glave razbili tudi prenekateri spomini iz otroštva, ki ji onemogočajo ravnodušen premik v prihodnost. Potencialna krivda mamine smrti in očetovega propada jo obsedeno ženejo k raziskovanju svoje preteklosti in iskanju pomembnih odgovorov.

Preteklost se kmalu spoji s sedanjostjo. Poškodba glave vztrajno briše sposobnost spominjanja, ki osrednji lik spodbuja k rednim dnevniškim zapisom. V ujetih hipnih spominih Miljana beleži nemogočo misijo iskanja nadomestne mame, ki vodi v pogubne rezultate in očetov psihični zlom. V sklepnem delu kozmopolitanski televizijski novinar in kolumnist obupa nad svojim življenjem in lastno usodo potlači z reševanjem globalnih problemov. Na službeno potovanje v afriško gojišče družbenih travm se poda s svojo poškodovano hčerko, ki ji bolečina soljudi, očetovo sporno obnašanje in nezamenljive izkušnje odprejo povsem drugačno perspektivo dojemanja sveta in same sebe.

Avtor vseskozi namiguje na pretirano poveličevanje lastnih težav. Vsakodnevne probleme postavi v senco junakinjinega optimističnega spopadanja s posledicami svoje poškodbe. Kasneje jim odvzame intenzivnost tudi z ubesedovanjem globalnih težav, ki poudarjajo individualno majhnost ob kričeči veličini svetovne problematike.

Flisar se v romanu Mogoče nikoli še večkrat sprehodi po poljih širših psiholoških in družbenih vprašanj. Tako na primer foucaultjevsko [fukojevsko] tematizira sorodna koncepta normalnosti in patološkosti. Norost postavlja v objem malomeščanske tesnobe, poglede na »normalnost« v različne geografske prostore in pojmovanje drugačnosti v pogled drugačnega.

Čeprav bi lahko ubesedovanje soočanja s težavami, tematizacija globalnih problemov in spodbujanje enakopravne drugačnosti dobilo moralen prizvok, se Flisar uspešno izogne odvečni moralizaciji. Če je v Čarovnikovem vajencu spretno nizal religiozne in filozofske ideje brez agitatorske note, tako v aktualnem romanu enako nevsiljivo posreduje življenjska načela in subjektivne svetovne nazore.

Vsebinski razgibanosti se pridružuje žanrska pestrost. V kolažu literarnih zvrsti se klasični roman prepleta z dnevniškimi zapisi in prvinami potopisa. Mojster domačega potopisnega pisanja svoj paradni žanr vtke v zgodbo o iskanju resnice in življenjskega smisla ter potovanju v oddaljeno deželo in iskanju odgovorov na vprašanja svetovne problematike pripne metaforične dimenzije.

Premišljena vsebinska zasnova vključuje tudi natančno razdelane karakterne profile junakov. Poleg osrednjih likov, pripovedovalke in njenega očeta, so enako žive tudi obrobne osebe, ki ne ostajajo zgolj blede silhuete v ozadju, temveč zaživijo kot osebnosti – čeprav samo za nekaj strani. Mestoma nas zmoti zgolj pretirano pozitiven značaj glavne junakinje. Čeprav se čez dekličino notranjost podijo temačni spomini in paranoje, ostaja Miljana izumetničeno dobra, čista in nepokvarjena.

Mogoče nikoli, stalno ponavaljajoči se leitmotiv romana, vztrajno stopa ob pripovedi. Pogosto se zapiše Miljani, večkrat ga ob skomigu z rameni izreče kateri od likov, vedno pa v neizrečeni obliki odzvanja v ozadju. Zadoni tudi na zadnjiih straneh romana. Konec ne odgovarja na vprašanja, ampak postavlja vedno nova. Ne zaključuje zgodbe, a odpira nove nastavke. Ne manjša dvomov, a pušča utopično željo, da bo naslovni odgovor zamenjala pozitivnejša verzija.

V zmedene dnevniške zapise je pokukala Pina S.