»Postaja nikoli ne počiva, nikoli ne zaspi. Zmeraj je kdo med njenimi zidovi, po peronih brbota, vlaki hrumijo na vse strani sveta,« Rudi Mlinar poetično uvede svoj sveže izdani roman Postaja. Zgodbo ogradi z zidovi ljubljanske železniške postaje in ji odmeri 24-urni dogajalni čas. Počasi, monotono in brez želenih turbolenc nas z literarnim vlakom odpelje po vsakdanu železniškega osebja, potnikov in naključnih mimoidočih, ki soustvarjajo dogajanje in atmosfero na nespečem tranzitnem križišču.

»Postaja nikoli ne počiva, nikoli ne zaspi. Zmeraj je kdo med njenimi zidovi, po peronih brbota, vlaki hrumijo na vse strani sveta,« Rudi Mlinar poetično uvede svoj sveže izdani roman Postaja. Zgodbo ogradi z zidovi ljubljanske železniške postaje in ji odmeri 24-urni dogajalni čas. Počasi, monotono in brez želenih turbolenc nas z literarnim vlakom odpelje po vsakdanu železniškega osebja, potnikov in naključnih mimoidočih, ki soustvarjajo dogajanje in atmosfero na nespečem tranzitnem križišču.

Čeprav je s svojimi minulimi deli dramatik in prozaist Rudi Mlinar zavrtel pester žanrski kalejdoskop, ostaja njegov primarni literarni interes pri ustvarjanju gledaliških del. Prvine klasične dramatike z enotnim dogajalnim časom in krajem redno prevaja tudi na polje proznega ustvarjanja.

Zgodbo, ali raje kronološki popis dogajanja, pisatelj razpne na obdobjega enega dne. Štiriindvajset ur razmeji enako število poglavij, napovednih z digitalno uro, in trije vsebinski sklopi, ki sovpadajo z izmenami treh varnostnikov železniške postaje. Pripovedna linija se spleta okrog vsakodnevnih praks, ki polnijo njihove enolične delavnike.

Roman tako slika povsem običajen dan na železniški postaji v odsotnosti pričakovanih vsebinskih vrhuncov, atraktivnih preobratov ali naracijske dinamike. Z branjem Postaje vztrajno zasledujemo povprečne uslužbence na povprečen delovni dan, ki se vrti okoli obveznih varnostnih obhodov, neobhodnih kav s sodelavci, pomoči potnikom in reševanju neljubih pripetljajov v obliki preganjanja brezdomcev, poseganja v pretepe in reševanja narkomanske problematike.

Gledališkemu izrazu se Rudi Mlinar približa tudi v verističnih opisih, ki dosledno projecirajo dogajanje, kot bi bilo postavljeno na oder. Neskončno branje didaskalijam podobnih orisov ne doseže efekta slikovitega, živega prikaza dogajanja, temveč bralca zaziba v monotono bralno izkušnjo. Bralčevo prebijanje skozi natačno-obsežne zapise v stilu tematsko obarvane metaforike lahko primerjamo z dolgo vožnjo z vlakom po goli, nerazgibani pokrajini.

Redki dinamični preobrati so rezervirani za osrednje like, ki v zgodbo vstopajo s pričetkom svoje izmene, nadomestijo prejšnjega junaka v obliki sodelavskega kolega in zbledijo s koncem delavnika. Pisatelj se poigra tudi z naratorjevo pozicijo, ki iz tretjeosebnega pripovedalca v drugem delu prehaja v prvoosebnega, ob zaključku pa zopet izpuhti iz varnostnikovega telesa in se ugnezdi na vsevedni položaj.

Monotono literarno pripoved avtor poskuša razbijati z vpeljavo incidentov na železniški postaji, ki redno črvičijo brezskrbnost uslužbencev. A konfliktnim situacijam pogosto ne uspe pospešiti pripovednega tempa. Neljube pripetljaje navadno sklene neslišna zastavitev širših družbenih vprašanj, ki jim pisatelj v varnostnikovih razmišljanjih odgovarja z obširnimi monologi, zasičenimi z moralnimi sodbami.

Moralne vložke enako intenzivno spodbudijo tudi invalidni potniki, neprijazni mimoidoči in sodelavci balkanskega porekla. Pisatelj se emocionalno postavi v bran zapostavljenim in v napad zapostavljajočim. V varnostnikove misli polaga žalostne usode malih ljudi, ki jim je družbena stigmatizacija odvzela enake možnosti in svobodo ter jih pahnila v kompleksne življenjske izkušnje. Roman glavno pripovedno nit tako ovije s patetiko, ki jo producirajo življenjske zgodbe predstavnikov skoraj popolnega spektra socialno deprivilegiranih skupin.

Kljub skromnemu številu ključnih junakov ter dolgim sprehodom po njihovih mislih in občutkih, ostajajo značajski profili neprivlačno bledi in moteče prazni. Pomanjkanje razdelane karakterne večplastnosti jih zariše zgolj dvodimenzionalno in jim tako ne vdahne potrebne življenjske energije, ki bi lahko izzvala bralčevo empatijo ali izoblikovala njegov odnos do likov.

Mlinarjeva literarna Postaja z dolgimi praznimi hodniki in pustimi sivimi stenami ne ujame pozornosti naključnih sprehajalcev in jih z neatrakivno prozno arhitekturo pušča povsem ravnodušne. Kljub izpopolnjenemu pisateljskemu slogu in izvirni konceptualni zastavitvi se bralec ne poda na razburljivo bralno vožnjo s hitrim vlakom, a potrpežljivo čaka na svoj vlak, ki se ne pripelje niti s koncem romana.

Po ljubljanski železniški postaji se je lenobno prestopala Pina S.