Italijanski filmski poet Emanuele Crialese s svežim celovečercem odklepa zlata vrata v italijansko-ameriško preteklost. Z iskrivo ironijo in nezgrešljivim avtorskim pristopom pripoveduje zgodbo o obupanih, revnih in razočaranih Sicilijanih, ki jih zajame ameriški imigracijski trend na prelomu minulega stoletja. Z usodo konkretne italijanske družine kritično zareže v sporno imigracijsko politiko »novega sveta«, ki evropske prišleke pričaka namesto obljubljenih dreves z bankovci, neskončnih mlečnih rek in orjaške zelenjave.

Prehod iz devetnajstega v dvajseto stoletje je poleg novega stoletja odprl tudi nove imigracijske možnost v novi svet. Revno evropsko prebivalstvo je iz starokontinentalne bede mrzlično gnalo upanje po sanjskih življenjskih perspektivah, ki jih je goreče obljubljala Amerika. V podkrovju tovornih čezoceank so se gnetli tudi številni Italijani, ki jih v osišče svoje filmske pripovedi postavlja italijansko-francosko-nemška koprodukcijska stvaritev Zlata vrata.

Silijanski kmet Salvatore, naveličan mizernega življenja v objemu ruralne siciljanske vasice, proda svoje skromno imetje in se odloči za pobeg v lepšo ameriško prihodnost. Prepričan, da ga na nasprotnem koncu Atlantika čaka materializacija njegovih večnih fantazij, je za pot v novi svet pripravljen storiti nemara vse. Razdreti mamino rutino, obremeniti gluhonemega sina, zapustiti svoj dom in se podati na dolgo transocenasko pot.

Prav naporno potovanje do težko pričakovanih zlatih vrat v obljubljeno deželo predstavlja glavno vsebinsko izhodišče filma. Prekoatlantsko odisejado v klavstrofobičnem podpalubju preplete tudi nedolžna ljubezenska zgodba. Ladijsko umazanijo in temačnost italijanskemu kmetu razsvetli angleška sopotnica Lucy, ki jo Salvatore nemudoma prekrsti za bolj zvenečo in metaforično pomensko Luce - luč. Luce kot predstavnica višjega razreda in ambasadorka nepoznanega, novega in drugačnega pooseblja prvi svetilnik na dolgi plovbi, ki obljubljajoče vabi v lepše življenje.

Britanska aristokratinja ne postane zgolj središče ladijskega trača, temveč tudi osrednja fantazija vdovelega siciljanskega kmeta. Optimistične sanje razbijajo monotono vožnjo in hkrati zavalovijo filmsko pripoved. Minimalistično filmsko sliko v spremljavi živahne glasbene spremljave zamenjajo nadrealistične podobe, ki kinematografsko platno obarvajo z intenzivnimi barvami. V fantastičnih sanjarijah Salvatore s svojo angleško simpatijo svobodno zaplava po mlečnem rečnem toku in zadovoljno krmari med enormnimi korenji v senci dreves z denarjem.

Sanje predrami realnost. Mlečna reka se skisa in cedeči se med dobi grenak priokus ob izkrcanju na usodnemu Ellis Islandu, zlatih vratih v svetlo ameriško življenje. Skozi priprta zlata vrata imigranti upajoče zrejo v urbano idilo visokih nebotičnikov, ki upodabljajo realizacijo njihovih visokih pričakovanj. Do novega življenja jih loči zgolj spopad z birokratskim aparatom.

Priseljence pričaka poligon psiho-fizičnih testov, ki preverjajo primernost za vstop v državo. Odstopanje od predpisanih standardov jih zopet strka v temačno palubo in jih odpošlje nazaj v Evropo. Čistega ameriškega ljudstva preprosto ne sme iznakaziti mešanje z intelektualno in fizično šibkejšimi. »Kako moderna vizija,« gledalčev odpor v pogovoru z ameriškim uradnikom ironično ubesedi Lucy.

Medtem ko se gledalec nasmiha misli na (ne)uspeh sadov, ki jo bo stoletje po filmskem dogajalnem času obrodila moderna ameriška vizija, taista vizija obratno ne zabava italijanskih protagonistov. Naivno testiranje z namiznimi igrami in seštevanjem živalskih nog razblini upe marsikaterih pribežnikov in jim ukorenini dvom v krasni novi svet.

Zlata vrata razširjajo Crialesejev režiserski opus z izrazito avtorskim filmom, ki se znova dotika usod prebivalcev ustvarjalčeve domovine. Po Gracijinem otoku, ki je zgodbo omejil s sredozemskimi valovi, je z Zlatimi vrati pripoved o siciljanskih življenjih razširil v širši geografski prostor in mu izrisal dobrodošlo družbenokritično dimenzijo. Filmsko razbijanje ameriškega mita pa ohranja avtorjeve režiserske prvine s premišljeno fotografijo, vpeljavo razgibanih karakterjev in čustveno nabitostjo, ki se uspešno oddaljuje od vsiljive sentimentalnosti in patetične romantike.

Crialesejeva Zlata vrata učinkovito gradijo čezoceanski most med ruralnim in urbanim, med revnim in bogatim, med neprivlačno tradicionalnim in atraktivno sodobnim ter nenazadnje med preteklostjo in prihodnostjo. Čeprav film ostro zareže v konkretne zgodovinske okoliščine v aktualiziranem prevodu posreduje lucidno kritiko ameriške politike, globalizacije in mita o ameriški superiornosti.

Skozi priprta zlata vrata se je v »svetlo« ameriško prihodnost zazrla Pina S.