Torek, 21. 8. 2007
goran
Goran Kompoš recenzira nastop zagrebških post rokerjev Don't Mess With Texas na Trnfestu ob izdaji njihove druge plošče ... (v celoti!)
* Sinoči je oder pred Kud-om France Prešeren zavzela zagrebška četverica Don’t Mess With Texas, ki je tudi na tej strani Kolpe zabeležila že kopico nastopov. Poglavitni razlog za njihovo prisotnost v podalpskem prostoru je seveda ta, da so mesto našli pri precej uveljavljeni domači založbi Moonlee Records, nič manj pomemben vzrok pa ni niti popularnost tovrstnih melanholičnih post-rockovskih godb v domačih logih. Tudi v Ljubljani, kjer so bendi iz krožka Prekmurje Noise Conspiracy ter številne zasedbe iz sosednje Hrvaške skoraj po pravilu vedno naleteli na odprta ušesa. No, zelo dober odziv so organizatorji zabeležili tudi sinoči, vendar pa je verjetno vzrok treba prej iskati v siceršnji dobri obiskanosti festivala Trnfest. Za glasbo iz obeh omenjenih sredin se namreč zdi, da je v zadnjem času nekoliko opešala, oziroma da je izgubila tisti potencial, ki ga je predočila pred kakšnimi petimi leti. Kot da so se glasbeniki ujeli v nek razmeroma zaprt ciklus, ki vedno znova ponuja že nekoliko prežvečene vsebine.
Tudi zasedba Don’t Mess With Texas se ne more pohvaliti z nekimi prevetrenimi stvaritvami. Bivši člani Radio Free Isaac in še pred tem skupin Nikad ter Lunar se tudi pod novim imenom še vedno vrtijo znotraj preizkušenih form. Svoj nastanek zabeležijo v letu 2004 in kmalu objavijo tudi svoj prvenec, na katerem se melanholično obarvana post rockerska prebiranja srečujejo s tistimi bolj intenzivnimi iskanji vrhuncev, ki jih poznamo iz progresivnega rocka. Prav v tem času pa četverica predstavlja svoj novi album ‘Los Dias De Junio’. Skladbe s slednjega so postale še nekoliko krajše, kar pripomore k dinamiki, je pa glasba na ta račun prikrajšana za tista atmosferična prebiranja, ki običajno krasijo tovrstne godbe. Vsekakor je to precej presenetljiva poteza, saj smo tovrstne glasbe pač vajeni v embalaži, ki glasbenikom ponudi dovolj zaleta za iskanja in postavljanja epskih razsežnosti.
V to, da se ta forma ne ujema najbolje z izrazom, ki ga goji kvartet, smo se lahko prepričali tudi na sinočnjem koncertu, saj so po krajših skladbah sodeč predstavljali material z nove plošče. V povprečju okoli štiri minute dolge skladbe ponudijo namreč bore malo prostora za minimalistične repeticije, ki so običajno tisti presežni element v tovrstnih godbah. Še toliko bolj je ta pomanjkljivost opazna zato, ker bend vso zvočno podobo postavi na osnovnem inštrumentalnem izboru - boben, bas, elektična kitara ter električni klavir. Glasba tako postane preveč premočrtna in s prekinitvijo po vsakem komadu poslušalca pač ne uspejo pridobiti na svojo stran. Znajdejo se nekje v vmesnem prostoru med epskim post rockom in tisto krajšo formo, ki sicer lahko nudi povsem primerno okolje za vokal ali kakšno elektronsko manipulacijo. Pač nekaj, kar bi tako ali drugače zaintrigiralo oziroma postavilo oporo poslušalcu, saj nenazadnje ravno instrumentalna forma ponuja idealno okolje za tipanja v različne smeri. Četverica mladih glasbenikov je sicer svojo glasbo predočila povsem suvereno. Tekoče so se izmenjevali v tistih bolj subtilnih atmosferičnih dopolnjevanjih klavirja in kitare ter ostrih ritmičnih izbruhih, s katerimi so postavljali kratke vrhunce. Tisti bolj zanimivi trenutki pa so nastopili, ko se je iskanju teh vrhuncev pridružil še klaviaturist in tako nekoliko razbil siceršnjo klišejskost. Slabo uro dolg koncert se je na koncu izkazal za povsem zadostno odmerjen čas, kar je potrdil tudi precej mlačen odziv prisotnih.
Kakšna prihodnost se obeta tovrstnim bendom, bomo spoznali tudi v prihajajoči koncertni sezoni, ki bo gotovo podala nekatere odgovore na to, ali so te, v nekem preživetem času ujete godbe, še vedno v zatonu ali če se morda obeta kakšen preobrat.
Na sinočnjem koncertu je neprepričan v slednje ostal Goran Kompoš.
Komentarji
komentiraj >>