Nedelja, 26. 8. 2007
goran
Detroitska skrivnostna sila, poimenovana Underground Resistance, je še eno v vrsti severnoameriških gibanj, ki skozi glasbo poskušajo zmanjševati družbeno ignoranco. To ne pomeni, da posamezniku poskušajo vsiljevati neko svoje mnenje, pač pa ga želijo le vzpodbuditi k razmišljanju in zavedanju sebe in svojega okolja. »Mad« Mike Banks, soustanovitelj tega glasbenega kolektiva v pol-prispodobi pove, «da obstaja tista prava frekvenca, ki ljudi pripravi do tega, da začnejo razmišljati«. Ker pa oblastnikom običajno bolj ustrezajo nevedni podaniki, so Underground Resistance s svojo aktivnostjo kaj hitro začeli veljati za nekakšno militantno druščino, oziroma, če se izrazimo z bolj sodobnim terminom – kar za teroriste. K temu je pripomogla še njihova anonimnost, ki so jo v začetkih ponazarjali tudi s skrivanjem za maskami, ter samozadostnost na glasbenem trgu, ki ga kreirajo založniške korporacije. Torej, vse same obtožujoče okoliščine, zavoljo katerih bi se v `post enajsto-septembrskih` Združenih Državah kaj lahko znašli v Gvantanamu. (v celoti!)
* Detroitska skrivnostna sila, poimenovana Underground Resistance, je še eno v vrsti severnoameriških gibanj, ki skozi glasbo poskušajo zmanjševati družbeno ignoranco. To ne pomeni, da posamezniku poskušajo vsiljevati neko svoje mnenje, pač pa ga želijo le vzpodbuditi k razmišljanju in zavedanju sebe in svojega okolja. »Mad« Mike Banks, soustanovitelj tega glasbenega kolektiva, v pol-prispodobi pove, »da obstaja tista prava frekvenca, ki ljudi pripravi do tega, da začnejo razmišljati«. Ker pa oblastnikom običajno bolj ustrezajo nevedni podaniki, so Underground Resistance s svojo aktivnostjo kaj hitro začeli veljati za nekakšno militantno druščino, oziroma, če se izrazimo z bolj sodobnim têrminom – kar za teroriste. K temu je pripomogla še njihova anonimnost, ki so jo v začetkih ponazarjali tudi s skrivanjem za maskami, ter samozadostnost na glasbenem trgu, ki ga kreirajo založniške korporacije. Torej same obtožujoče okoliščine, zavoljo katerih bi se v post enajsto-septembrskih Združenih državah kaj lahko znašli v Gvantanamu.
Vendar pa je resnica povsem drugje. Underground Resistance je le organizacija, ki neuveljavljenim detroitskim glasbenikom nudi okolje za nemoteno ustvarjanje in predstavljanje svoje glasbe. Res je, da je ta vsaj v začetkih s svojo temačno, minimalistično estetiko spominjala na neko militantno ideologijo, vendar pa je bil to le odsev zapletenih socialnih, političnih in gospodarskih okoliščin, ki so ob koncu Reaganove vladavine ohromile celoten Detroit. Tako so Underground Resistance preprosto pojav, ki se je moral zgoditi ob prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta, postali pa so tudi nekakšen »zeitgeist« tega severnoameriškega mesta, znanega predvsem po glasbi in avtomobilski industriji.
Temelje gibanju sta v letu 1988 postavila Jeff Mills in Mike Banks, vodilna predstavnika drugega vala detroitskih techno producentov. Frustracija (prvega nad dejstvom, da je kot Afroameričan ustvarjal industrial, drugega, nezadovoljnega z vlogo studijskega glasbenika) in ignoriranje tedanjih založniških veljakov sta ju napeljala na idejo o lastni organizaciji, ki je pokrivala tudi založništvo. Zanimivo je, da so ju prej kot v domačem Detroitu (kjer so sceno krojili producenti iz prvega vala), sprejeli privrženci techno glasbe v Evropi. Še posebej v Berlinu, ki je takrat na splošno veljal za enega najbolj odprtih prostorov za nove in predvsem tiste podtalne glasbene prakse, poleg tega pa so v Nemčiji navezali stike s Kraftwerki, ki veljajo za ene od botrov detroitskega techna. Takrat se je Millsu in Banksu že pridružil še tretji najprepoznavnejši producent detroitskega drugega techno vala – Robert Hood, in skupaj so postali ena prvih zasedb, ki je techno glasbo kreirala v živo, pred publiko. Podobno kot Kraftwerk, so tudi Underground Resistance sebe postavljali zgolj v vlogo posrednikov glasbe in se niso izpostavljali na način, kot so to zapovedovali takratni trendi. Banks tu ponudi povsem umesten komentar; »glasbo pač poslušaš, ne pa gledaš« in ob tem še doda; »da je glasbenik pač le tisti člen, ki ujame trenutek, plošče pa bodo tu ostale še dolgo potem in to je tisto, kar šteje«.
Temu, da je bil Millsov takratni alias »The Wizard« povsem na mestu, pritrjujejo mnogi, ki so si imeli priložnost ogledati kakšnega od njihovih zgodnejših koncertov. Bojda je v sete tlačil tako nepredvidljive vzorce, da je s tem pogosto zmedel tudi Banksa, ki je običajno s sintetizatorji in ritem mašinami glasbi postavljal ogrodje. S tem si je Mills odprl pot v samostojno kariero, njegovemu zgledu pa so pozneje sledili še nekateri drugi producenti, ki so svoje poti začeli v kolektivu. Tako je Underground Resistance postala nekakšna inštitucija, ki pomaga glasbenikom, da se postavijo na noge in ko si naberejo dovolj izkušenj običajno stopijo na samostojno pot, ki je bila v številnih primerih tudi zelo uspešna. Tako je Jeff Mills postal tako rekoč sinonim za techno glasbo, podobno se godi tudi Robertu Hoodu, tu pa je seveda še z mitološkimi zgodbami podkrepljeni dvojec Drexciya ter DJ Rolando, ki se je pred dvema letoma prav tako uspešno odcepil od matične skupnosti. No, tako ali drugače so vsi še vedno povezani z Underground Resistance. Če ne drugače, se s svojim delom medsebojno navdihujejo in tako še vedno uspešno predstavljajo urbani zvok Detroita.
Skozi kolektiv se je v osemnajstih letih obstoja dokazala še kopica manj znanih producentov in glasbenikov, ki so vsi po vrsti v mozaik vstavili svoje kocke ter tako poskrbeli, da se pestrost Detroita kaže tudi v glasbi. Skupaj so razbijali stereotipe o industrijskem mestu in opozarjali na bogato glasbeno zapuščino Motowna. Dokazali so, da je tudi elektronska instrumentalna glasba lahko odličen medij za ozaveščanje ljudi ter, da tista uveljavljena, samoumevna pot, ni vedno tudi tista najboljša. S svojo glasbo iz devetdesetih let so močno zaznamovali tudi velik del sodobne elektronske produkcije, ki se še dandanes vedno znova ozira prav v estetiko kolektiva Underground Resistance. Za prve objave pri založbi so v različnih kombinacijah poskrbeli Mills, Banks in Hood, njim pa se je pozneje pridružila še cela vrsta odličnih producentov, katerih skladbe so objavljene tudi na albumu 'Interstellar Fugitives', ki je obenem tudi prvi dolgometražec v katalogu Underground Resistance.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >> Re: Nedelja, 26. 8. ´07 ob 15.00; UNDERGROUND RESISTANCE: Interstellar Fugitives
Tilen [26/08/2007]
Odlična oddaja zaenkrat, morda bi lahko omenili le še prvega pionirja in teoretika Detroita, ki ga omenjajo vsi Detroitski fotri in sicer dj-a Electrifying Mojo-a, ki je konec 70-ih in v začetku 80-ih v svojih legendarnih oddajah prvi miksal nove evropske elektronske zvoke s črnskimi koreninami glasbe, npr Funkadelic in Kraftwerke itd.
Za tem pa se pojavi na sceni tudi omenjeni in dolgo enigmatični "The Wizard" oz Jeff Mills...
Lp Tilen
odgovori >>
Re: Nedelja, 26. 8. ´07 ob 15.00; UNDERGROUND RESISTANCE: Interstellar Fugitives
goran [27/08/2007]
sm se poskusu čim bolj na UR omejit, sicer bi blo teksta čist preveč..bi za glasbo bolj malo ostalo. kraftwerke sm omenu samo zato ker so banksu njihove ideje zelo blizu..prvo križanje fanka in kraftwerkov pa sicer bambaati pripisujejo kolikor mi je znano..je bil EM torej prej?
odgovori >>
Re: Nedelja, 26. 8. ´07 ob 15.00; UNDERGROUND RESISTANCE: Interstellar Fugitives
Tilen [17/10/2007]
Sej razumem, da ne moreš preveč zait in prenatrpat zadeve, kar se pa bambaate tiče pa nism zihr, ampak mad mike in mills pri garnieru omenta le EM,
lp
odgovori >>