Sobota, 1. 9. 2007
BIGor
Že spet moramo reči: "Še eni povratniki so med nami!" Po dvanajstih letih molka, osebnih kriz, kolekcioniranja posnetkov, odvisnosti, solo-projektov, družinskega življenja in zaporov so se Meat Puppets vrnili na sceno z novim, vročim albumom Rise To Your Knees. Brata Kirkwood, kitarist in pevec Curt ter basist Cris, sta za bobne rekrutirala Teda Marcusa na mesto originalnega bobnarja Derricka Bostroma in skupaj z njim ustvarila povratniški album, vreden pozornosti ... (v celoti!)
* Že spet moramo reči: "Še eni povratniki so med nami!" Po dvanajstih letih molka, osebnih kriz, kolekcioniranja posnetkov, odvisnosti, solo projektov, družinskega življenja, zaporov in očiščenja so se Meat Puppets vrnili na sceno z novim, vročim albumom – Rise To Your Knees. Brata Kirkwood – kitarist in pevec Curt ter basist Cris – sta za bobne, na mesto originalnega bobnarja Derricka Bostroma, rekrutirala Teda Marcusa in z njim ustvarila povratniški album, vreden pozornosti za majhno, še neuveljavljeno založbo Anodyne iz Kansas Citya. Brez pretencioznosti so stopili na sceno in oživeli svojo legendo.
Trio Meat Puppets sodi med tiste skupine iz osemdesetih let, ki bi lahko bil del vašega življenja. V začetku tistega desetletja je zrasel iz glasbene družine, zbrane okoli založbe SST. Z Black Flag, Minutemen, Descendents, Saint Vitus, Saccharine Trust, Hüsker Dü, Dinosaur Jr., Soundgarden, Screaming Trees tvori plodovito jedro opusa te založbe, ki je v svojih vrstah gostila ključna imena ameriške underground in neodvisne scene osemdesetih let. Z neverjetnim vplivom na grunge-generacijo skupin so se Meat Puppets prebili med predstavnike emptyvijevskega alternativnega rocka. Tam so se znašli sredi devetdesetih let po gostovanju bratov Kirkwood leta 1993 v slovitem Unplugged nastopu Nirvane, kjer so bile akustično odigrane skladbe Plateau, Oh Me in Lake of Fire z drugega albuma Meat Puppets II iz leta 1983.
K najbolj plodovitem in ustvarjalnem obdobju se povratniki Meat Puppets obračajo z novim albumom Rise To Your Knees. Obračajo se k osemdesetim letom, ko so izdali kar osem albumov, s katerimi so definirali svojo posebnost in avtentičnost. Že v uvodnih letih je ta prvotno raztrgan hard core bend na prvencu iz leta 1982 z obdelavama country skladb Tumblin' Tumbleweeds in Walking Boss pokazal svoje črpališče in vzore. Country in psihedelija sta na že omenjenem drugem albumu postala nosilni steber tega tria in prav takšno atmosfero so ujeli na novem, letošnjem albumu.
Na trenutke že prav lenobna plošča prihaja v naša ušesa, kot da zadnjih dvanajst, petnajst, dvajset let sploh ni bilo vmes. Meat Puppets se nam predstavljajo takšni kot smo si jih zapomnili – lirični in psihedelični, le nekoliko bolj melanholični. Če nam uvodni del pusti vtis počasnosti in lenobnosti, se z razvojem tega več kot uro trajajočega albuma v drugi polovici začne odvijati na trenutke prav nevaren glasbeni in kitarski vihar, ki se ga ne bi sramoval niti njihov idol Neil Young. V prvi polovici se ne srečujemo s pretiranimi produkcijskimi posegi, medtem ko je druga polovica le za ščepec preveč začinjena s postprodukcijskim peglanjem in zvočno-dramaturškimi posegi, kot recimo v skladbi The Ship, ki se ji bomo med drugim izognili med predvajanjem. Z alter-rockom iz začetka devetdesetih let so Meat Puppets na tej plošči obračunali v skladbi New Leaf. Ta je, kot da prihaja s Too High To Die, triumfalne plošče Meat Puppets iz leta 1994 za velikanko London, in prav z njo vstopamo v najbolj vihravi del albuma, ki ga zaključi najbolj izstopajoča skladba albuma Light The Fire. Za razliko od druge polovice je prvi del plošče manj pretenciozen in predvsem bolj intimno nabit. V celoti pa je poln notranjih dialogov, ki občasno posežejo tudi izven ameriškega glasbenega konteksta. V skladbo Enemy Love Song se je na primer priplazila afro-kitara in celo poskočno hitovski ritem.
Če po žilah bratov Kirkwood teče ista kri in sta si tudi glasbeno usojena, se je nov bobnar Ted Marcus ujel s to bratsko homogenostjo in posebej prispeval k organsko otipljivi in intimni godbi Meat Puppets. Z njo nas vračajo k tistemu poglavju nove amerikane, ki je žal že pozabljena. Trio pri tem nima nobenih zlih namenov. Ustvaril je ploščo zaradi notranje potrebe in ljubezni do glasbe, predvsem pa, ker ima kaj za dati. Ni prazen nič!
pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>