Nedelja, 2. 9. 2007
david
Dva veterana pogojno rečeno ameriškega free jazza, saksofonista Oliver Lake in John Tchicai sta letos za Lake-ovo založbo Passin' Thru z dvema mladima danskima glasbenikoma, bobnarjem Krestenom Osgoodom in basistom Jonasom Westergaardom izdala album, poimenovan preprosto po njihovih priimkih, Lake/Tchicai/Osgood/Westergaard. Album je nastal kot rezultat skupne turneje, ki jo je imel kvartet leta 2003 na Danskem. Posnet je bil takoj po njej, tako da gre pri njem v bistvu že za štiri leta stare posnetke, ki pa odražajo skupno energijo njihovih živih koncertov, ki so jo omenjeni glasbeniki takoj po turneji prenesli v studio. Po občutjih se album giblje med dvema karakterjema, ki se dobro zlijeta v posebno prepoznavno in izrazno celoto. Po eni strani ga preveva nekakšna zamaknjenost in avantgardna sofisticiranost, tudi kontemplativnost in nenazadnje baladnost, vendar zgolj na momente, zato ni album nikoli medel ali odmaknjen. Glasbeniki ga namreč skupno nadgradijo z izjemno energičnostjo in otipljivo konkretnostjo, za kar pa je kot nekakšen spiritus movens odgovoren predvsem Oliver Lake. (v celoti!)
* Pri stari šoli v jazzu velja, kot je v nekem intervjuju dejal tudi Roscoe Mitchell, da si moraš prizadevati biti originalen, prispevati moraš nekaj svojega, in tako ti tudi nikoli ne zmanjka idej. Pri veteranih jazza tako pogostoma ni pomembno, ali so v toku s časom. Pogostoma tudi ni pomembno, ali so šli ven iz svoje primarne usmeritve, na primer iz free jazza v bolj širše sprejemljiva področja. Šteje originalnost zvoka in izraznosti, poleg tega pa seveda še sposobnost interakcije s soglasbeniki in s publiko. Dva veterana, pogojno rečeno, ameriškega free jazza – saksofonista Oliver Lake in John Tchicai sta letos za Lake-ovo založbo Passin' Thru z dvema mladima danskima glasbenikoma, bobnarjem Krestenom Osgoodom in basistom Jonasom Westergaardom izdala album, poimenovan preprosto po njihovih priimkih, “Lake/Tchicai/Osgood/Westergaard”. Album je nastal kot rezultat skupne turneje, ki jo je imel kvartet leta 2003 na Danskem. Posnet je bil takoj po njej, tako da gre pri njem v bistvu že za štiri leta stare posnetke, ki pa odražajo skupno energijo njihovih živih koncertov, ki so jo omenjeni glasbeniki takoj po turneji prenesli v studio.
Oliver Lake je svoje glasbeno delovanje začel konec šestdesetih, se pridružil kolektivu Black Artist Group iz St. Louisa in njihovi zasedbi Human Arts Ensemble, kasneje pa je skupaj z Juliusom Hemphillom, Hamietom Bluiettom in Davidom Murrayem ustanovil do danes izredno uspešno in svetovno znano zasedbo World Saxophone Quartet. Od takrat naprej je omenjeni kvartet matična Lake-ova zasedba, čeprav nastopa in snema tudi pod svojim lastnim imenom.
John Tchicai, po očetu Kongoležan je na Danskem rojeni jazz glasbenik. V zgodnjih šestdesetih letih ga je potegnilo v free jazz in posledično tudi v samo prestolnico nove glasbe. V New York je prispel leta 1963, dobesedno v razcvetu free jazza in se takoj pridružil glasbenikom kot sta Don Cherry in Archie Shepp. Igral je v zasedbah The New York Contemporary Five in The New York Art Quartet, ter snemal z Albertom Aylerjem, Johnom Coltraneom in nenazadnje z Johnom Lennonom. Kasneje se je vrnil na Dansko in od takrat naprej deloval pretežno na tamkajšnji sodobni jazz sceni, čeprav se je občasno pojavil tudi na albumih Cecilja Taylorja, ICP Orchestra, Charlesa Gayla in podobnih.
Bobnar Kresten Osgood in basist Jonas Westergaard sta mlada danska jazz glasbenika, ki pa se že počasi mednarodno uveljavljata, tudi preko sodelovanja na albumu, ki ga predstavljamo v današnji Tolpi bumov. Med njima je Osgood igral do sedaj še s Petrom Brötzmanom, Derekom Baileyom in Paulom Bleyom, nenazadnje pa je tudi organiziral dansko turnejo z Lake-om in Tchicai-jem.
Omenjeni glasbeniki so hoteli ustvariti skupinski album, kar pove že sam njegov naslov “Lake/Tchicai/Osgood/Westergaard”, pa tudi simbolična podoba naslovnice. Tako so tudi pri avtorstvu kompozicij vsi dokaj enakopravno zastopani, kljub temu pa skozi celotno glasbeno podobo preko njunih solo improvizacij vseeno prihajata v ospredje bolj Lake na altu in Tchicai na tenor saksofonu. Tudi sama strukturiranost kompozicij je precej konvencionalna, z uvodnimi in zaključnimi temami ter vmesnimi solo improvizacijami, ki skoraj vse temeljijo na trdnem pulzu ritem sekcije z nekaj vmesnimi prostimi dialogi. Vse to seveda zmanjšuje občutek kolektivne igre, poslušalec pa lahko skorajda pomisli, da gre za straight-ahead jazz, s pridihom avantgarde, vendar temu vseeno ni povsem tako. Pri tem je potrebno poudariti precej visoko stopnjo interakcije in odzivnosti med vsemi glasbeniki, kar pripomore k živemu občutju zasedbe. V ozadju je občutiti idejo free jazza, ki omogoča, da glasba zadiha. Potrebno je izpostaviti inovativen pristop do sicer konvencionalne forme, ki jo glasbeniki na prefinjen način plemenitijo z vmesnimi deli in preobrati, nenazadnje tudi s tematsko enotnostjo, ki jo ustvarjajo z motivnimi navezovanji na teme ali igranje soglasbenikov. Tudi razgibanost albuma je precejšnja, saj se giblje od bolj swingovsko naravnanih kompozicij, prek bolj kontemplativnih do proste improvizacije, združene s poezijo v danščini, ki jo izvede Tchicai, in vse do spiritualno navdahnjenega zaključka.
Po občutjih se album giblje med dvema karakterjema, ki se dobro zlijeta v posebno prepoznavno in izrazno celoto. Po eni strani ga preveva nekakšna zamaknjenost in avantgardna sofisticiranost, tudi kontemplativnost in nenazadnje baladnost, vendar zgolj na momente, zato ni album nikoli medel ali odmaknjen. Glasbeniki ga namreč skupno nadgradijo z izjemno energičnostjo in otipljivo konkretnostjo, za kar pa je kot nekakšen spiritus movens odgovoren predvsem Oliver Lake. Čeprav se vsi glasbeniki izkažejo v domiselni in zavzeti igri, bodisi skupinsko ali solo, pa Lake vseeno najbolj navduši s svojim neverjetnim zagonom, vmesnimi furioznimi in kričavimi pasažami, z ekspresivno melodičnostjo in intenzivnostjo igranja. Tudi Tchicai v svojih solažah navduši z bolj liričnim tonom in bogatimi abstraktnimi linijami.
Ob koncu se zdi, kot da gre pri vsej stvari za pogojno kolektivno enakopravnost igranja, ki je je vsak deležen toliko, kolikor si je je spodoben vzeti, upravičiti in vrniti s suverenostjo, domiselnostjo in občutkom. In pri tem zagotovo šteje mnogo večja izkušenost starih mačkov kot sta Lake in Tchicai, ki sta že dodobra utrdila svojo prepoznavnost in originalnost
pripravil David Verbuč
Komentarji
komentiraj >>