Petek, 31. 8. 2007
Pina
Po petletni snemalni abstinenci je režiserska taktirka Davida Lyncha diktirala svežo filmsko zgodbo. INLAND EMPIRE oz. Notranje zadeve je cinefilska javnost opremila z etiketo »ilustrativno lynchevskega«, saj aktualna filmska stvaritev potencira režiserjeve specifike do skrajnosti. Mullholand Drive preseže v poetičnem absurdu, Modri žamet v premišljeni montaži in Izgubljeno cesto v misteriozni temačnosti. Po petletni snemalni abstinenci je režiserska taktirka Davida Lyncha diktirala svežo filmsko zgodbo. INLAND EMPIRE oz. Notranje zadeve je cinefilska javnost opremila z etiketo »ilustrativno lynchevskega«, saj aktualna filmska stvaritev potencira režiserjeve specifike do skrajnosti. Mullholand Drive preseže v poetičnem absurdu, Modri žamet v premišljeni montaži in Izgubljeno cesto v misteriozni temačnosti. Notranje zadeve Lynchevo običajno sceno manjših mest, prepredenih s temačnimi skrivnostmi, po vzoru Mullholand Drive ponovno zamenja hollywoodski grič, kar napoveduje s prevodom izgubljeni izvirni naslov filma. Definicijo mesta, kjer »zvezde ustvarjajo sanje in sanje ustvarjajo zvezde«, režiser interpretira na nezgrešljivo svoj način. Moreče sanje osrednje protagonistke Nikki igralsko zvezdo potisnejo čez meje razuma v nočno moro, ki se z območja sanj zlovešče razširi v realnost.
Vsebinski okvir filma postavi zgodba o ameriški zvezdi v zatonu, ki sprejme atraktivno igralsko vlogo v potencialni hollywoodski uspešnici, »remakeu« nerealiziranega poljskega filma. Bizarno dogajanje na prvih snemalnih dneh in nerazložljiv obisk domnevno nove sosede zaokroži spoznanje o prekletstvu njene vloge. Glavna igralca v poljskem izvirniku sta pred zaključkom snemanja skrivnostno umrla, zaradi česar je scenarij ostal neekraniziran vse do novih hollywoodskih poskusov.
Vendar naracijska linija ne ostane linearno enostavna in se kmalu razcepi na številne dogajalne dimenzije. Nikkijina goreča vživetost v filmsko vlogo vodi v identitetni kaos, ki neurejeno zlije realnost, igrano vlogo in njene občasne teleportacije v poljsko različico filma. Igralkina identiteta se tako razpne med moreče sanje in resničnost, ki se v njeni fantaziji neurejeno prepletajo brez jasne razmejitve med fikcijo in realnostjo, med sedanjostjo, preteklostjo in prihodnostjo ter med razumom in blodnjami.
Identitetni boji osrednje junakinje se reflektirajo v filmskem izrazu, ki tekočo pripoved razbije z nepovezanim nizanjem sanjskih sekvenc. V zabrisan vsebinski okvir nadrealistične podobe vpnejo barvit kolaž morečih spominov, strahov in sanj. Fragmentirane sanjske prizore in časovne preskoke v prepričljivo celoto zlijeta mojstrska režija in učinkovita montaža, za katero tudi tokrat skrbi Lyncheva obvezna filmska spremljevalka, montažerka Mary Sweeney.
Nikkijine sanje zagotovijo gledalčevo pristno empatijo z osrednjo junakinjo in hkrati poskrbijo za vpeljavo kompleksne simbolike. Njeno interpretacijo režiser prepušča vsakemu posamezniku, upoštevajoč svojo maksimo čara kompleksnih in nerazložljivih zgodb. Gledalec se tako zamišljeno sprašuje o povezavi med nenehnim poudarjanjem živalske narave in vpeljavo prizorov z zajci v glavnih vlogah. Ugiba, kaj namigujejo ponavaljajoči se znaki AXXoNN., živahen ples prostitutk, kdo je hipnotizirana ženska z izvijačem in kdo skrivnostno dekle, ki jo Nikki osvobodi s poljubom.
Absurd po režiserjevem zagotavljanju potencira smešnost. Notranje zadeve krmarijo med samoironijo, parodijo in bizarnim črnim humorjem. Smešnost večkrat meji na neprizanesljivo brutalnost, kar gledalčev smeh opremi z občutkom krivde. V kategorijo ekstremnega črnega humorja se uvršča tudi sklepni prizor filma v filmu, kjer umiranje glavne junakinje pospremi absurden pogovor med brezdomci o narkomanki z opico in luknjo v vagini ter bližnjih avtobusnih linijah. Z bizarnim prepletom komike, studa in boleče krutosti, ujetim v premišljeno ekranizacijo, prizor kandidira za arhiviranje v nepozabno filmsko zgodovino.
Prepričljivost prizora ustvari glavna igralka Laura Dern, ki se je v Lynchevih filmih že pojavljala – »z divjim srcem« in odeta v »modri žamet«. Tudi ostale igralske vloge zapolnijo že preverjena filmska imena, kot sta Jeremy Irons in Justin Theroux, ki je z režiserjem sodeloval pri Mulholland Drivu.
Jimmy Stuart z Marsa, kot je režiserja krstil Stuart Cornfeld, je podpisal novo nadrealistično filmsko mojstrovino, ki s triurnim potapljanjem v absurdne sanje nadgrajuje in presega njegov režiserski opus. Z učinkovito vpeljavo sanjskih podob ga postavlja ob bok svojemu idolu – pisatelju Franzu Kafki. Filmska estetika z osupljivo montažo, ekstremnim poigravanjem s kadri in poetiko barv pa cineasta primerjajo z njegovimi velikimi režiserskimi referencami, kot sta Kubrick in Banuel.
Ob Lynchevih sklečih filmskih morah se je potila Pina S.
Komentarji
komentiraj >>