Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
POVRATEK RISBE – KUD FRANCE PREŠEREN; ponedeljek, 3.IX.2007 ob 16.00 (4829 bralcev)
Ponedeljek, 3. 9. 2007
IdaH




Trnfest sicer poznamo predvsem kot glasbeno-performativni dogodek, vendar vsako leto priredijo v tem času v galeriji KUD-a France Prešeren tudi likovni program. Zanimivo je obravnavati predvsem kontekst, v katerem se je znašla serija treh kuriranih razstav. Priklicala naj bi Povratek risbe, kakor nazorno pove tudi sam naslov. Odločitev za poudarek na risbi nas ne more presenetiti, saj v KUD-ovi galeriji poleg prevladujočih fotografskih razstav namenjajo velik del svojega razstavnega časa tudi stripu.
Trnfest sicer poznamo predvsem kot glasbeno-performativni dogodek, vendar vsako leto priredijo v tem času v galeriji KUD-a France Prešeren tudi likovni program. Zanimivo je obravnavati predvsem kontekst, v katerem se je znašla serija treh kuriranih razstav. Priklicala naj bi Povratek risbe, kakor nazorno pove tudi sam naslov. Odločitev za poudarek na risbi nas ne more presenetiti, saj v KUD-ovi galeriji poleg prevladujočih fotografskih razstav namenjajo velik del svojega razstavnega časa tudi stripu.

Spričo dejstva, da festival obišče zajetna količina ljubljanske srenje, ki si želi sprostitve v dolgočasnem mestu, smo lahko pričakovali lahkotne razstave. Vendar če je risba to, kar se je predstavilo to poletje, potem si vsekakor ne gre želeti, da bi se taka risba vrnila. Pravzaprav tudi ni nikamor šla, saj se kot skoraj enakovreden del sodobne umetnosti pojavlja v ilustraciji, kolažu, stripu, skicirkah, grafitih in podobno. Priča smo bili torej slogovno okorelemu nedodelanemu iskanju risarjev oziroma slikarjev mlajše generacije in izdelkom dvomljive estetske vrednosti.

Katja Bizjak z umetniškim imenom Marilda Magdalena Dobro. Njena nedodelana slika spominja prej na ezoterične podobice in amatersko izlivanje čustev kot na ilustracije. Kljub tematski pestrosti in kar prenasičenosti s simboliko ne najdemo zaželene globine. Karakterjem, ki nastopajo v njenih malih risbicah, manjka gotovosti in izdelanih jasnih značajskih potez. Čeprav se zdijo kot situacije iz alegorije, v katerih se prepletata erotika in moteči elementi krščanstva. Čeprav ima dobre ideje, pogrešamo eksperimentalni moment, s katerim bi mogoče lahko presegla okvire ujetosti v okoren stil. Ujeta je v repeticijo lastnega sloga, ki si izposoja pridevek otroškosti, ne da bi spoštoval osnovne principe spontanosti.

Druga razstava slikarske skupine Beli sladoled, ki jo sestavljata Miha Perne in Leon Zuodar, je bila v tem smislu mnogo boljša. Diploma na Akademiji seveda ne more biti merilo za nekega avtorja, vendar so avtorji na Akademiji podvrženi dobri meri kritike mentorjev, kar jih lahko usmerja ali uklešči. Na prvi pogled so risbe podobne čečkanju, vendar je očitno, da sta nalašč izbrala nežlahtne podlage, kot je cenen rumenkast strgan papir iz črtastega zvezka. Njuno prizadevanje je od treh razstav najbolj teoretsko. Saj svoje čečkarije poskušata umestiti v polje sodobne umetnosti, v katerem so ustoličena okostenela razumevanja likovnih medijev. Med njih se je kot samostojni medij le stežka v zadnjem času prebil tudi strip ali na primer grafiti.

Avtorja se nočeta ali se ne moreta v celoti identificirati z nobeno obstoječo definicijo, zato poskušata definirati risbo kot avtonomni likovni medij. Njuna iskanja s tušem in akrilom na papir so stilsko še omahljiva, vendar se vidi, da sta zavezana eksperimentu in neprestižnosti oziroma trash reciklažni estetiki. Zdi se, kot da bi bila rada inovativna in enkratna kot Basquia. Z vnašanjem elementov kolaža in napisom NEU dosežeta absurdni kontrast. Na žalost postavitev ni ustrezala delom, ki so bila postavljena v eno linijo na nivo oči.
Če sta prejšnji razstavi vključevali erotiko kot hudomušen sestavni del in sugestivno namigovanje, nam pri zadnji razstavi bruhne v obraz najbolj plastoidna oblika pornografije. S silikonskimi joški in navihanimi gremlini.

Robert Fister se je sicer priučil slikarstva na Visoki strokovni šoli za risanje in slikanje. Naravnost malikuje kič in pretirano zglajeno risbo postavlja pred anatomijo portretov in aktov. V slednjih upodablja objektivizirano žensko, kar ne preseneča za zmagovalca 3. letnega natečaja revije Playboy. Fister se je v KUD-u predstavil že leta 2005 z naslovom »2B 0,5mm na papir«, tokrat pa je razstava z nekaj novimi kosi naslovljena EHO.

Suprafotorealizem, ki ga s tehnično brezhibno dovršenostjo uporablja Fister, je brez vsebine ali osnove, saj njegovi najnovejši portreti niso nič boljši od družinskih portretov po naročilu. Ostale risbe so naravnost pornografske in prej primerne za lične motoristične tetovaže kot za galerijsko steno. Kljub povedanemu pa se srečamo z dvema presenetljivima deloma z naslovom Andreja 1 in Andreja 2, ki nam zaradi odlične fotografske predloge in popolnega drakslanja s kredo vzameta dih.

Če nas tovrstne razstave kljub zanimivemu osnovnemu konceptu niso mogle navdušiti in so delovale bolj kot spregledani okraski prostora, nekje v kotu ob glavnih, si nekoliko več pozornosti zasluži fotografski natečaj, ki so ga letos v KUD-u spodbudili že drugič. Sestavlja ga zanimiva strokovna komisija, v kateri sedita tudi Antonio Živkovič in Janez Pelko. Vsak dan festivala so lahko obiskovalci pošiljali svoje fotografije na natečaj, iz katerega je komisija naredila dnevni izbor, po koncu festivala pa še končni izbor. Fotografije iz končnega izbora si bo možno ogledati do 18. septembra v KUD-ovi klubski sobi.

Problematično je sicer, da na spletni strani avtorji niso poimensko imenovani ob svojih fotografijah. V seriji posnetkov koncertov, predstav in pivske množice so izstopale predvsem fotografije plesnih korakov, naprezanja glasbenikov in posnetkov migetajoče množice. Občasno kakšna fotka tudi presega navadno lovljenje primernega živopisnega momenta na množičnih dogodkih in priča o tem, da je avtor za kamero izredno vešč lovljenja sunkovitih gibov v temi. Nočni posnetki vsekakor zahtevajo mnogo poznavanja fotografske tehnike in zato zares dobri posnetki težko pridejo izpod prstov navadnega amaterja, ki je po festivalu skakal s svojo ročno kamerico. Tako eni kot drugi pa so zanimiv fotografski eksperiment.

V slovo letošnjemu TrnFestovemu živžavu Ida H.


Komentarji
komentiraj >>

Re: POVRATEK RISBE – KUD FRANCE PREŠEREN; ponedeljek, 3.IX.2007 ob 16.00
Pero-Fotar [04/09/2007]

Hi, hi ker flash, skrivnostna Angela je napisala: Komentarji, ki jih pišejo osebe, ki spolno občujejo z avtorji, niso in ne morejo biti objektivni..................................Pa ne mi rečt, da si tudi ti s kmetije??? Poznaš neko Micko z zaribanim Zetorjem ali si ti tista Micka? Trditev je sicer zanimiva, vendar se ne bi čisto strinjal. Evo, da povem en konkreten primer. ..........................................Pred kakim letom sem spoznal neko umetnico z ene vasi, Doma so imeli kmetijo in je pač slikala motive iz podeželskega življenja. Kar simpatično, če se mene vpraša. Na slikah so bile domače živali in celo tanov model od traktorja znamke Zetor se je pojavil na neki sliki. In ravno ta omenjeni naslikani traktor, ji je pač nekega dne zatajil in ni hotel več odpeljati podeželsko damo domov (ti lump ti). Potem, kdo bi ji pomagal porivati traktor, hm, kdo drug kot Perči D´ Fotar, najmočnejši in najlepši (yeah, right). Seveda sem se pozitivno odzval klicu (iz stacionarnega omrežja seveda) in pljunil v roke in porival mlado damo na traktorju celo pot, tako kot je treba. Traktor je bil sicer svinjsko težak, ampak čast odtehta vse napore. In ko sem pririnil mlado damo s traktorjem na dom, sem ga še pregledal in glej ga zlomka, ugotovil, da v mašini ni več olja. Zato sem mladi dami brž povedal kritiko in komentar, da bo treba v mašino pač naliti olje. Mislite da me je poslušala, ne sploh ne, celo rekla je, da govorim bedarije, da moja kritika pač ne more biti objekativna (mogoče zato ker sem jo tako fino porival). In še enkrat se je izkazalo, da se nisem motil. Drugi dan ji je traktor sicer vžgal in kmalu spet dokončno crknil zaradi manjkajočega olja v mašini in traktor je bil praktično za na odpad. Vidite, človek ki poriva neko umetnico, lahko da še vedno neko konstruktivno mnenje in kritiko, čeprav je zaradi pretiranega napora močno zmatran in prikrajšan s kisikom v možgane He, he, Bodite v cvetju. Pero-Fotar
odgovori >>

    Re: POVRATEK RISBE – KUD FRANCE PREŠEREN; ponedeljek, 3.IX.2007 ob 16.00
    teta Ida [05/09/2007]
    Dragi Fotar. Mene je tale tvoja pedantna analiza kritike strašno zabavala. Imam protiargument za vsako tvoj opombo, sprejela pa bi zgolj tisto o egotripaški množini in navidezni objektivnosti. Interpretacija je dejansko izhajala iz osebnih izkušenj s ponesrečeno risarsko kariero, ki je v svojem blišču zgledala nekako tako. O treh razstavah z dodatnim likovnim programom, ki smo jim "moje mnoštvo" namenili eno recenzijo se pa pač ne gre na široko razpisovati, ker bi bilo kaj več potrata radijskega časa. Hvala za trud. teta Ida
    odgovori >>

POVRATEK RISBE – KUD FRANCE PREŠEREN
Angela Fafangel [04/09/2007]

Komentarji, ki jih pišejo osebe, ki spolno občujejo z avtorji, niso in ne morejo biti objektivni. VSE DOBRO! Angela Fafangel
odgovori >>

Re: POVRATEK RISBE – KUD FRANCE PREŠEREN; ponedeljek, 3.IX.2007 ob 16.00
Pero-Fotar [04/09/2007]

Evo še moj komentar na vse tole: Najprej moram povedat, da toliko nepotrebnega pametenja in praznih buč na kupu, že dolgo nisem videl. Najprej komentar na kritiko prve razstave: Slogovna okorelost in nedodelanost, hm, zanimivo. Kaj pa, če si nekdo takega sloga želi. Kaj če nekdo uživa točno v tem slogu kar počne. Zakaj bi bilo to slabše, zakaj okorelost, zakaj ne iskrenost. A v isti kritiki draga Ida pove, da avtorja iz druge razstave nalašč uporabljata čačkarjski slog. Kaj pa če nalašč uporablja svoj slog tudi umetnica iz prve razstave in ji je tak stil enostavno blizu in ga ne namerava spreminjati, zato ker ta slog njo najbolje opiše tako kot je. Amatersko izlivanje čustev. Draga Ida, čustva so preveč zapletena reč, da bi ti lahko vedla, kdo jih izraža amatersko in kdo ne. No, seveda za pametnjakoviče to ni noben problem kajne? Nikoli ni bil in nikoli ne bo. Ne nejdemo zaželjene globine. Ne najdem zaželjene globine, raje napiši drugič. Spet ta gnila množina. Če jo sama ne najdeš, ne govori v množini, kot da je ne najdemo tudi mi. Kaj pa če sem jo jaz našel? No ta niste pomislili kajne? Praviš, da karakterjem manjka gotovosti. Kaj pa če je neko sliko narisal nek umetnik, ki je bil v nekem trenutku zelo negotov in je ravno zato risal sliko in dajal svojo negotovost na platno. In to je iskrenost, risati kar čutiš. Ali veš sploh kaj je umetnost? Ustvarajati nekaj kar čutiš v sebi!!! Moteči elementi krščanstva. Zate ja, za nekoga ne. Relativno pač, taka kritika je več kot absurdna. Ali pač so te starši pač preveč silili k verouku kot otroka in se ti je zamerilo vse kar diši po krščanstvu. Tvoj problem pač. Kar se eksperimetov tiče, so se mi zdeli čisto prisotni, le pogledat je treba malo globlje. Ali veš kaj je stil? Ujetost v nek krog, v katerem se rodi nek stil. Vsako odstopanje iz tega kroga spremeni stil v drug stil in če je nekomu všeč delati v nekem krogu, pač naj to dela, še posebej, če je ta stil razvil čisto sam. Osnovni principi sponatnosti. In kaj je zate sponatnost? Kako lahko veš, da avtorica teh slik ni bila spontana? Praviš, da to vidiš, aja sorry, pozabil sem, da se pogovarjam z Boginjo vesolja, ki vse ve in čuti. Meni osebno je bila prva razstava zelo všeč. Pa tudi drugim je bila, tako da tu se zlomi vsa tvoja kritika objektivnosti. Aja pa še nekaj, avtorica je Matilda, ne pa Marilda. C,c,c,c,c,c  Kometar na kritiko druge razstave: To bo bolj težko, saj nisem bil prisoten na drugi razstavi, sem pa slišal kometar, da je razstava bila sicer čisto v redu, le da sta bili prva in tretja boljša. Kometar na kritiko tretje razstave: Te slike so bile naravnost čudovite, sploh pa tiste črnobele, ki so prepletale v sebi neko erotiko s pravljičnim privdihom. Pač draga Ida, če ste v teh slikah videli le joške in pornografijo, vam moram na srečo povedati veselo novico: NORMALNI STE!! Mi primitivci vidimo tudi v takih slikah včasih kaj več, včasih karakter narisane osebe, včasih celo zgodbo, včasih pa le pravljično deželo. In sedaj bo gospa Boginja govorila, kaj je za na galeijsko steno in kaj ni, kaj je za na tatoo in kaj ni. Smešno do konca. Meni je bila tretja razstava naravnost osupljiva, nisem in nisem mogel skriti začudenja nad slikami, ki skoraj ne bi uganil, da niso fotografije. Nemogoče!! P.S. Aja še za konec naj povem, da drugič gospa Ida ne glejte vse tako presneto le iz svojega vidika, na razstavi je bilo veliko ljudi, ne le vi, ki ste se pokazali kot izredno egocentrično usmerjeni in govorite svoje občutke za povrh vsega še v množini (smo lahko pričakovali, niso mogle navdušiti, so delovale kot, itd….). Ali misliš da sem jaz čutil tako, ne seveda da ne, saj jaz nisem ti. Meni so bile slike super. Prva rastava je bila super zato, ker uporablja avtorica zelo ostre in jasne poteze. Spekter barv mi je naravnost fascinanten. V vsaki sliki se skriva neko zelo globoko zapleteneo sporočilo, ki pa je predstavljeno s simboli, kretnjami in znaki in ga je včasih zelo težko odkriti. Recimo če sem odkrit mi je bilo 50% njenih slik nekaj srednjega, ostalih 50% pa je naravnost odličnih. Všeč mi je njen otroški pristop do resnih življenskih stvari. To se mi zelo dopade, saj nekaj podobnega jaz včasih počnem z glasbo. Tretja razstava, pa lahko rečem samo brez besed, 10 točk od vseh možnih 10. No draga Ida, kot lahko vidiš, smo nekateri zelo uživali in bili ob tem v devetih nebesih. Pa če se bo v tvojih mislih slučajno pojavil stavek »Saj nimate pojma«, vedi da ga bom še isto sekundo gladko črtal s najdebeljšim alkoholnim flomastrom. Sicer se tudi sam občasno ukvarjam s slikanjem in mene osebno prav briga za mnenje kritikov. Če slika, ki sem jo narisal, mene osreči, sem zamagovalec v prvi vrsti. No draga gospa Ida, me prav zanima, če veliko rišete slike, ko vam intelekt kar tako prosto po Prešernu buta izpod čela. Ali pa mogoče sploh ne rišete in vam je ljubše kritizirat nekaj, kar sami niste sposobni izvesti. Znaki ogroženosti? Ali se mogoče motim??? Da ne bi slučajno živel v zmoti z zadnjimi stavki, mi lahko par vaših hiper simpatičnih slik pošljete na moj mail: pero.fotar@gmail.com , da jih pogledam in ocenim. Pa ne se bati draga gospa Ida, sem zelo prijazen, objektiven in kulturni kritik, za razliko od vas, ki si z vašo kritiko ne bo znal pomagati nobeden izmed ožigosanih avtorjev, kaj še da bi se iz tvoje kritike kdo kaj naučil. Pa brez zamere. Pero-Fotar (Beep/Beep)
odgovori >>