Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Tiziano Pizzamiglio, stavkajoči delavec v Tržiču! (3986 bralcev)
Sreda, 5. 9. 2007
Boris V.



Protest!

Žalostna resničnost je, da kapital v bolestni potrebi po širjenju samega sebe za vsako ceno, tepta pod sabo vse, kar je v danem trenutku šibkejše od njega. Ta resničnost se trenutno dogaja mnogim delavcem v italijanskem Tržiču. Angleško podjetje »Ineos Films« je leta 2005 kupilo tovarno »Adraplast« in jo dve leti kasneje, kljub njenim dobrim rezultatom, zaprlo. Na cesti so ostali njeni zaposleni, ki pa so se zaradi umazanosti in sumljivosti celega postopka odločili vodstvu podjetja postaviti po robu. Tako že od aprila letos javno in ostro protestirajo in zahtevajo svoje pravice. Ena od oblik protesta je bila tudi zasedba silosa tovarne, s katerega so izobesili simbol svojega boja, piratsko zastavo. Več o sami zasedbi in razlogih za boj, nam je povedal Tiziano Pizzamiglio, eden od stavkajočih delavcev tovarne »Adraplast«.

Protest!

VPR: Začnimo s splošnim vprašanjem. Kaj sploh je »Ineos films«, kaj proizvaja in kdo ga je vodil oziroma ga vodi?

»Ineos films« je angleško podjetje, ki se veže na pokojninski sklad in je last angleškega magnata Jima Wrackleya. Ta je leta 2005 odkupil našo tovarno »Adraplast«, ki se že od leta 1920 nahaja na tem mestu in je bila v lasti belgijske multinacionalne družbe »Solvay«. Leta 2005 je ta družba prodala svoj industrijski prostor, tovarno in celotno proizvodnjo podjetju »Ineos films«, ki je bilo ena izmed vodilnih multinacionalnih združb v sektorju predelave termoplastičnih folij v PVC. Natančneje, iz teh produktov nastajajo embalaže za pršute, torteline in tako dalje, ne pa za farmacevtske izdelke ali podobne zadeve.

VPR: Kako se je vse začelo? Kakšna je vaša zgodba o zasedbi oziroma uporu?

Najprej naj omenim dejstvo, da ko se je ta družba, torej »Ineos films«, preselila v Tržič, je najprej začela s selitvijo izdelkov, pri katerih smo bili v primerjavi z drugimi podjetji v Italiji in v Evropi na vodilnem mestu. Nato se okrog decembra 2006 pojavijo govorice, da se bo tovarna zaprla. Četrtega aprila letos podjetje »Ineos« dokončno naznani zaprtje obrata v Tržiču. Takrat se začne naš boj proti tej odločitvi. Že od začetka je ta boj zelo poseben, kajti pogajati smo se morali hkrati z lastniki in lokalnimi institucijami ter s sindikatom, ki je, namesto da bi nas podprl, samoumevno potrdil odločitev o zaprtju. Kljub temu, da smo jim nasprotovali, so nas takoj prisilili v pogajanja o podpori za brezposelnost, kar pomeni, da je odločitev že bila sprejeta. Delavci so to podporo in mobilnost razumeli kot neko vrsto povezave z novimi delovnimi mesti, ne pa kot končni cilj, ki si ga je zadal zvezni sindikat.
Naša stavka se je že od samega začetka razlikovala od tradicionalnih stavk, saj v naši ikonografiji ni nobene ideološke ali sindikalne povezave. Za podobo boja ter vso njegovo simboliko smo si izbrali terminologijo piratov - to je nastalo mimogrede, v šali - kajti v noči iz četrtega na peti april, ko je do nas prišla novica o zaprtju, smo zastavo, ki je predstavljala družbo »Ineos«, spustili. Na njeno mesto smo postavili piratsko zastavo in samo ikonografijo okoliščinam primerno toliko priredili, dokler ni postala naša. Začeli smo uporabljati piratske zastave, majice in podobno ter ustvarili združenje, ki povezuje vse zaposlene in njihove družine ter ljudi, ki verjamejo v boljši svet. To združenje smo poimenovali »Pirates for a better world«, ki je naš institucionalni koš, mesto, kjer se izmenjujejo ideje na katerih raste naš boj.
Od sredine junija do sredine avgusta smo na parkirišču pred tovarno postavili ogromen šotor, kjer so se odvijali rock in jazz koncerti, srečanja s pisatelji, predstavitve knjig, gledališke igre ter druge prireditve z namenom, da bi ljudem prikazali smisel našega boja. Naš namen je bil ozavestiti javnost, da se ta tovarna ne zapira zaradi neproduktivnosti. Nasprotno, to je bila ena izmed najboljših »Ineosovih« tovarn, ki predelujejo termoplastične folije v PVC v Evropi in to dokazuje, da so interesi kupcev in trga veliki. Kljub produktivnosti, dobičku za delničarje in posledično velikemu številu delovnih mest, se v tovarni »Ineos« četrtega aprila naznani zaprtje. In to preprosto zato, ker so lastniki hoteli izvesti nepremičninsko špekulacijo, kar je samo po sebi nedopustno, saj je v tem zgodovinskem trenutku, ko vlada z vso svojo perverznostjo kapitalizem oziroma vsiljeni neoliberalizem, čisto vseeno ali proizvajaš dobiček s temeljno dejavnostjo ali z nepremičninsko špekulacijo. Še večja sramota pa je, da je nasprotna stran, ki sodeluje z »Ineosom« - za tako vrsto špekulacije sta namreč potrebna dva - neko javno lokalno podjetje. To pa še ni vse. Našo tovarno bodo preselili na Sardinijo, kjer se bo zgradila s pomočjo devetnajstih milijonov evrov, ki jih je odobrilo ministrstvo za produktivne dejavnosti. Smo v fazi spreminjanja lokalizacije, ki je financirano s strani države.
Zaposleni smo že od začetka nasprotovali temu dejanju. Sedemindvajsetega julija smo podpisali dogovor o podpori za brezposelnost ter o zaprtju. Vsak od nas je prejel enaindvajset tisoč evrov odpravnine, dva dni kasneje pa smo izvedeli, da nas je hotelo podjetje ogoljufati tudi pri podpisani pogodbi. Tako se je začela stavka na zasedenem silosu.
Bilo nas je petnajst, ko smo se povzpeli na silos in tam ostali sedemnajst dni v zelo slabih življenjskih pogojih. Zunanja temperatura se ni spustila pod štirideset stopinj. Nahajali smo se v zelo prašnem prostoru, kjer se odlagajo osnovni materiali, govorimo o PVC-ju, substanci, ki je zelo nevarna. Sedemnajst dni v takih pogojih je bilo zares težkih in le devet nas je zdržalo do konca. Med stavko nas ni podprl noben zvezni sidikat, niti s spodbudno besedo prek telefona ali faksa. Samo nekatere javne lokalne institucije so se premaknile, vseeno pa smo morali poseči po tako ekstremnih prijemih, da so nas te institucije, ki bi vedno morale stati državljanom ob strani, sploh opazile.

VPR: Verjetno se prav zaradi tega na vaši spletni strani nahaja en velik »POJDI V RIT« za sindikaliste, ne?

Seveda, čeprav to ne leti toliko na italijanski zvezni sindikat kot na multinacionalno družbo »Ineos«, ki ima po svetu v lasti še enajst tovarn, kot je naša, štiri od teh pa se nahajajo v Italiji. Niti predstavništvo skupnega sindikata združenih italijanskih podjetij – RSU -, niti ta podjetja, s katerimi smo sicer sodelovali ter se usklajevali in sklenili bratsko zvezo, niso dali znakov življenja ali prispevali kakršnegakoli solidarnostnega dejanja, ki seveda nič ne stane.
Na naši spletni strani je bil ta pozdrav najprej namenjen prav tem bivšim prijateljem, po sledečih dogodkih pa se je ta zvočni pozdrav nanašal na celotno delegacijo sindikalistov, ne samo na RSU, ampak tudi na »Splošno delavsko zvezo« - CGL, italijansko zvezo delavskih sindikatov – CISL - in delavsko italijansko združenje - UILD.

VPR: Govorila sva o piratski ikonografiji ter o simbolu, ki ste si ga izbrali za vaš boj, piratsko zastavo. Kaj nam pripoveduje ta zastava in kdo so resnični pirati oziroma gusarji podjetja »Ineos films«?

Najprej smo s tem terminom označili podjetje »Ineos«, nato pa smo resnični pirati postali mi sami, saj smo tisti, ki se borimo za boljši svet. Ljudje iz »Ineosa« so bolj podobni gusarjem kot piratom, saj so gusarji za razliko od piratov za ropanje in plenjenje imeli dovoljenje, pooblastila jih je sama kraljica. Prispodoba gusarjev je na mestu, kajti dejstvo je, da »Ineos« povsod krade iz javnih sredstev, zapira tovarne z namenom, da bi špekuliral z zemljišči z jamstvom in podporo politike. Zaradi tega so bolj podobni gusarjem kot piratom, saj kot da bi bili pooblaščeni s strani politike.
Pojem piratov ter njihova zgodovina nas napeljuje na nekaj bolj plemenitega, na nekaj, kar se bori proti zakonitemu redu, proti bogatim, proti oblasti in gospodarski moči, zato smo si prisvojili to ikonografijo.

VPR: Ali nam lahko razložiš, kakšen je tip vaše organizacije? Ali so to horizontalne skupščine delavcev?

Velika novost v našem delovanju, ki se je že razširila preko lokalnih mej, saj je povsod pritegnila veliko pozornosti, je ta, da smo nezavedno ustvarili nov model sindikalnih odnosov. To je model, v katerem lahko vsi sodelujejo in kjer so predstavniki delavcev odprta skupina, ki se pripravlja na soočenja. Kakorkoli že, odkar se ta stvar odvija, se je število skupščin pomnožilo in zborovanja predstavništva skupnega sindikata niso več omejena na samo štiri komponente, ki tvorijo skupščino, ampak je tam vedno prisotnih še kakšnih dvajset delavcev, ki se izmenjujejo. Odločitve se vedno sprejemajo na teh skupščinah in niso nikoli vsiljene od zgoraj. Ta model je prinesel velike rezultate, saj smo si izborili odpravnino v višini enaindvajset tisoč evrov, medtem ko znaša povprečje odpravnin v regiji, ki ga dosežejo CGL, CISL in UIL okrog tri tisoč evrov. Ta demokratični model, ki je bil spontano ustvarjen v podjetju »Ineos Films« in pri katerem lahko vsak sodeluje, je zelo dvignil povprečje odpravnin, zato se od sedaj naprej zvezni sindikat ne bo mogel več igrati z višino le-teh pri dogovorih s svojim špekulacijskim partnerjem, z združbo industrialcev. Zaradi tega zvezni sindikat trpeče in nezadovoljno spremlja to izkušnjo delavcev »Ineosa«. Prav sedaj med zaposlenimi in zveznim sindikatom poteka spor, ki je nastal ravno zaradi tega.

VPR: Poleg tega ste tudi, kot so nam povedali nekateri kolegi, postavili nove modele z antagonističnim izražanjem, kot so sprevodi znotraj občine, neposredne akcije proti poskusu selitve strojne opreme, nedokončanih izdelkov, in tako dalje. Povej nam kaj tudi o tej izkušnji.

Že od vsega začetka smo hoteli, da bi bil naš boj čim bolj poseben. Vedno smo se hoteli razlikovati od drugih, ne zato ker bi se smatrali za elito oziroma za boljše od drugih, preprosto zato, da ne bi zopet uporabljali običajnega načina govora, ustaljene ikonografije ter istega načina komunikacije. To pomeni nobenih ideoloških zastav, nobenih sindikalnih diskurzov, ampak samo simboli v katerih se lahko vsak prepozna. Stopetdeset delavcev je namreč preširoka in preveč raznolika skupnost, da bi lahko vsak posameznik prepoznal svoj vzorec. Tukaj imamo predstavnike celotne človeške rase, torej se rojeva veliko različnih idej, veliko oblik glasovanja. Potrebno je bilo poiskati rešitev, ki bi povezala vse, ne glede na politično, kulturno ali versko pripadnost posameznika. Izmislili smo si torej piratsko ikonografijo, navdihujejo pa nas tudi matere iz Plaze de mayo (izg. Plase de majo). Iščemo in delamo torej nekaj novega, kar bi bilo hkrati vidno in bolj učinkovito.
Izmislili smo si piratski pohod, ki se od aprila naprej odvija vsako sredo, s pričetkom ob desetih. Vabimo torej vsakogar, ki bi imel kakršnokoli podobno zahtevo, da se nam pridruži.
Tale piratski pohod je vrsta, v kateri drug za drugim korakajo zaposleni »Ineos Films-a« ter njihove družine. Začne se pred tovarno in nadaljuje vse do centra Tržiča. V tišini se drug za drugim vrstijo delavci v razdalji dveh metrov in vsak od njih nosi majico »Pirates for a better world« z dobro vidnim logotipom piratov, s piratskimi zastavami ter s plakati, na katerih je predstavljena naša problematika. Vrsta je dolga od dvesto do tristo metrov in se sprehodi vse do centra. Smer poti je začrtana po nesemaforiziranih prehodih za pešce in tako povzroča prometne zastoje. V centru mesta se usmeri proti magistratu, kamor vstopi skozi vrata in gre na drugi strani ven ter nadaljuje svojo pot med bloki in se po ovinkih počasi vrne do tovarne.
Analogija na matere iz Plaze de mayo je ponavljanje, kajti če bi se ta procesija zgodila enkrat oziroma le nekajkrat ponovila, učinek še zdaleč ne bi bil isti. V mestu je ta dogodek postal stalnica, saj nas ljudje vedno pričakajo. Naša izvirnost in kreativnost ter naš odkrit, neposreden in iskren način predstavljanja problema nam je odprl pot do ljudi. Ob strani nam stoji celotna krajevna skupnost in ko se sprehodimo mimo centra, nas ljudje prepoznavajo in spodbujajo ter podpirajo z besedami. To delamo ob sredah.
Poleg tega smo postavili še stražo pred tovarno, ki traja že mesece in jo bomo vzdrževali do zadnjega. Tudi ta akcija zelo dobro deluje. Ne more priti do zapletov zaradi zakona, ki prepoveduje ustavljati vozila, ki vstopajo na privatno lastnino, saj mi preprosto samo stojimo pred tovarno in nagovarjamo tovornjakarje, naj ne vstopijo. Učinek je isti, saj praviloma tovornjakarji ugodijo prošnji in ne vstopijo. »Ineos« se torej nahaja v težavah, saj si želi preseliti osnovne materijale, delovne stroje, polizdelke, končane produkte ter vse, kar ima določeno vrednost in je še v obsegu tovarne.
Dejstvo je, da jim mi tega - seveda posredno - ne dovolimo in vztrajali bomo, dokler nam ta kruta in cinična angleška multinacionalna družba, ne bo priznala tega, kar mora.

VPR: Katere so še vaše zahteve poleg tega?

Naše zahteve so, da dobimo jasno zagotovilo o plačilih, ki so jih ukinili, predvsem tistega, ki se pogodbeno imenuje odškodnina za nepravočasno oziroma neobstoječe predhodno obvestilo, ki je bilo vedno del dogovora. Ta odškodnina bi morala biti plačana, saj je predvidena v pogodbi. V tej so namenoma uporabili preveč strokovnih in tehničnih izrazov, torej so posegli po skrajnih sredstvih, da nam odškodnine ne bi plačali. Znesek le-te bi moral biti enakovreden eni, dvem ali trem mesečnim plačam, odvisno od starosti posameznika ter od njegove funkcije v podjetju, plačati pa bi ga morali v primeru, ko obvestilo o odpustitvi ne bi prišlo pravočasno.
V slučaju, da bi zaposlene obvestili o odpustitvi v roku enega, dveh ali treh mesecev, pa podjetje tega denarja ne bi bilo primorano izplačati. Potem, ko je pogodba že bila podpisana, torej mimo vseh pravil in zakonitosti, so nam rekli, da so v postopku odpošiljanja pisem in jim zaradi tega odškodnine ni potrebno dati. Ampak ne morejo me obvestiti o nečem, kar so mi že povedali, saj je že od četrtega aprila znano, da bomo vsi odpuščeni. Če to naredijo, je to samo zato, da bi bili dolžni manj izplačati.
Dokler nam ne zagotovijo plačila, ne bomo umaknili straže. Ukvarjamo se še z drugimi, sicer ne nepomembnimi malenkostmi, kjer si »Ineos« zopet skuša zmanjšati stroške. Z našimi prijemi ne bomo popustili, dokler ne povrnejo vsega, kar so nam, zaposlenim, ki so nas tako nepravično odpustili, dolžni. Vendar sedaj nismo več sami. Zahvaljujoč naskoku in prevzemu silosa nam ob strani stojita občina in regija. Diskusija od sedaj naprej ne bo več potekala pri združenju industrijalcev, ampak pri prefektu ter na ministrstvu, torej se bo aroganca te angleške multinacionalne družbe, tega angleškega pokojninskega sklada »Ineos«, morala končati. In končala se bo v velikem merilu, kajti ostra igra, ki jo igramo v Tržiču, služi kot primer tudi drugim realnostim, predvsem pa opozarja ministrstvo za produktivne dejavnosti, da se ta multinacionalka hrani z javnimi financami vsepovsod po Italiji. Dobila je že milijone evrov javnih sredstev, ki so nepovratna. Nadalje, tam kjer je mogoče, zapira tovarne zaradi nepremičninskih špekulacij. Torej smo prepričani, da ima naš boj nek smisel, predvsem če se zavedamo, da se ta bitka ne odvija samo zaradi interesov naših delavcev. To je boj za civilizacijo, ki deluje v prid celotni delavski populaciji.

VPR: Za zaključek nam še povej, kaj lahko mi od tukaj storimo? Kakšna bi bila lahko naša gesta solidarnosti?

No, stvar, za katero vsakogar prosimo in ki je najbolj otipljiva in konkretna je, da se čim več govori o tej zadevi, da se čim bolj popularizira našo spletno stran: www.ineoschiudemonfalcone.it. To kar sedaj najbolj potrebujemo je, da ljudje zvejo za naš problem, saj bolj kot bo znan, več možnosti bomo imeli za uspeh in lažje bomo lahko preprečili, da bi se take stvari dogajale tudi drugod oziroma tudi drugim delavskim skupnostim.

S Tizianom Pizzamigliom je intervju opravil Matej Zonta.


Komentarji
komentiraj >>