Četrtek, 6. 9. 2007
Iva Kosmos
Andy Warhol naj bi leta 1965, ko je prvič zagledal nasmejano dekle - hard core verzijo Paris Hilton - vzkliknil Oh, she is so beee-you-ti-full! Prikupna dvaindvajsetletnica je bila Edie Sedgwick. Ogabno bogata ameriška dedinja, ki je po mestu divjala v limuzinah, polovico svoje dediščine zapravila kot bi spila požirek vode. Ni je bilo moč videti brez kozarca žganja in prižgane cigarete v elegantni ročici. Svoboden značaj, aristokratska nemarnost pri upoštevanju družbenih pravil ter konstantno zamujanje so Edie že tedaj ustvarili slabo ime in pokončali njeno komaj začeto kariero v modni industriji. Edie očitno ni imela smisla za medijsko samopromocijo. Zato je to delo opravil njen novi prijatelj. Andy Warhol naj bi leta 1965, ko je prvič zagledal nasmejano dekle - hard core verzijo Paris Hilton - vzkliknil Oh, she is so beee-you-ti-full! Prikupna dvaindvajsetletnica je bila Edie Sedgwick. Ogabno bogata ameriška dedinja, ki je po mestu divjala v limuzinah, polovico svoje dediščine zapravila kot bi spila požirek vode. Ni je bilo moč videti brez kozarca žganja in prižgane cigarete v elegantni ročici. Svoboden značaj, aristokratska nemarnost pri upoštevanju družbenih pravil ter konstantno zamujanje so Edie že tedaj ustvarili slabo ime in pokončali njeno komaj začeto kariero v modni industriji. Edie očitno ni imela smisla za medijsko samopromocijo. Zato je to delo opravil njen novi prijatelj. In tako so Warholove preroške besede o 15 minutah slave meso postale. Andy in Edie sta bila celebrity par natanko eno leto, nakar je Ediena zvezda potonila v pozabo in mamilske omame. Kljub temu je njeno kratko obdobje bivanja v kultnem Warholovem ateljeju Factory iz nje ustvarilo podobo, ki jo je prinesla na naslovnice različnih časopisov. Njeno podobo so v svojih pesmih opevali Bob Dylan in Velvet Underground. Danes pa se je spominja tudi Hollywood v filmu The Factory Girl. Edie Sedgwick – The It Girl. Utelešena eleganca. Skrivnostna, fascinantna, neujemljiva.
Te dni pa so Londončani lahko videli Edie malo drugače. V okviru dvomesečne celotne retrospektive Warholovega filmskega in video dela, je bil en dan v British Film Institute posvečen štirim filmom, ki jih je Warhol posnel s svojo muzo. Filmska pot se je začela z deli, ki, kot pričakovano, predstavljajo Edie kot lepotico in igralko. Končalo pa se je nekje drugje: v prostoru, ki je bolj kot igri bližji življenju in kjer je Edie Sedgwick odvzeta vsa njena glamuroznost.
V prvem prikazanem filmu - Vynilu, Warholovi adaptaciji Peklenske pomaranče - je Edie nastopila takoj potem, ko je spoznala in očarala umetnika. Ta jo je vključil v že vnaprej pripravljeno snemanje tako, da jo je postavil kot del scenografije, kot prelep kip, ki sedi poleg glavnega igralca in skozi cel film ne spregovori niti besedice. To je podoba, ki so jo sprejeli tudi mediji, podoba, ki ni nič več kot to, kar lahko vidimo ob prvem pogledu – lepa in nedosegljiva.
Popolno nasprotje temu je bila naslednja projekcija – Kitchen, drama polna absurda, improvizacije in spontanih rešitev za pozabljen tekst. Edie je tukaj dobila glas ter celo prvenstvo nad ostalimi igralci. Njene labodje bele noge so v prvem planu in njena igra je polna entuziazma. Kljub nenehnemu kihanju, kar naj bi bil znak, da je pozabila tekst, se Edie ni dala motiti. Svobodno je improvizirala, pri čemer so ji sledili še ostali igralci.
Film, ki je sledil – Space - se prične z branjem scenarističnega teksta na zabavi. Po kratkem času mlada, bolj žurerska kot igralska ekipa, preneha upoštevati navodila in nadaljuje s popivanjem. Medtem ko se sodelujoči osredotočajo na mikrofon, mu kamera ne sledi in snema tisto, kar je izven središča pozornosti. Edie je neprestano nasmejana, euforična. A ko le za trenutek izgubi pozornost okolice, jo Warhol ujame v pripravljenosti nič-kaj-damsko in na silo se usesti v naročje prijatelja z namenom, da bi zadržala centralno družabno pozicijo. Takšni trenutki, tako kot njeno nenehno spogledovanje z ogledalom, ne predstavljajo Edie več kot prvo damo show biznisa, temveč kot malo razvajeno deklico.
Večer je zaključil film Beauty No. 2, ki so ga dočakali le najbolj vztrajni gledalci, saj so se štirje 66 minut dolgi filmi prikazovali brez pavze. Vendar, se je vsem, ki jih zanima “fenomen Edie” in Warholovo igranje z realizmom, čakanje splačalo. Beauty No. 2 je pra-pra-dedek reality showa, kjer sodelujoči enostavno igrajo sami sebe. Edie leži v spodnjem perilu na postelji ob potencialnem ljubimcu in odgovarja na vprašanja, ki jih postavlja kameri neviden izpraševalec. Pogovor sčasoma postaja vse bolj neprijeten, s sarkastičnimi pripombami o tem, kako Edie izkorišča ljudi, kako ne ve kaj hoče in kako ne zna izraziti svojih čustev. V napetem dialogu, ki onemogoča ljubezensko početje, postajajo Edieni odgovori vse šibkejša obramba. Poražena mladenka v pomanjkanju ustreznih protiargumentov zabriše v skritega soigralca pepelnik.
Lahko se vprašamo, kako so filmi, ki brez milosti izpostavljajo slabosti in strahove mladega dekleta, katerim se včasih tudi posmehujejo, ustvarili mit o Edie Sedgwick kot femme fatale? Odgovor verjetno leži v dejstvu, da so začetniški filmi Andya Warhola bili preeksotičen zalogaj za širšo publiko in so se prikazovali le v malih kinih ali v ožjem krogu znancev in prijateljev.
Kar je naredilo Edie slavno, torej niso filmi, temveč samo dejstvo, da je v njih nastopala - ter se medtem seveda nadihala zvezdniškega praha v druženju z umetniško elito. In tako kot je Warhol lepil svoj podpis na juho, banano in kečap, je tudi na Edie prilepil svojo auro slave in misterioznosti. Nekoč je rekel: Making money is art and working is art and good bussiness is the best art. Sledeč temu je podoba Edie Sedgwick, poleg Campbellovih konzerv in nasmejanih Merlinkinih obrazov, eden bolj uspelih projektov Andya Warhola.
Ob zvezdniškem prahu je kihala Iva Kosmos.
Komentarji
komentiraj >>