Sreda, 12. 9. 2007
evav
Pri Založbi Škuc je v zbirki Lambda nedavno izšla zbirka kratkih zgodb v Beogradu živečega sarajevskega mulca, Jordana Cvetanovića, ob srbskem izidu knjige pred štirimi leti starega komaj 21 let. Cvetanović sicer piše drame, ki jih veselo prepovedujejo, objavlja v znanih revijah in na internetu, dela pa kot copywriter.
Pri Založbi Škuc je v zbirki Lambda nedavno izšla zbirka kratkih zgodb v Beogradu živečega sarajevskega mulca, Jordana Cvetanovića, ob srbskem izidu knjige pred štirimi leti starega komaj 21 let. Cvetanović sicer piše drame, ki jih veselo prepovedujejo, objavlja v znanih revijah in na internetu, dela pa kot copywriter.
Zgodbe za težko noč, podnaslovljene Uspavanka za odrasle, so literatura, ki bi jo povprečen bralec lahko zmogel v enem dnevu – vročinskemu valu in ležernosti, ki pritiče letnemu času, navkljub. Kratke so in enostavne, domača nam je mešanica balkansko-zahodnjaškega imaginarija, ki jih preveva, črke so velike, dialogi pogosti, geografija poznana. Dalo bi se že, toda povprečen bralec pričujočo kratko prozo verjetno z gnusom odvrže že po nekaj stavkih – prežeti so s spermo, penisi, anusi in grobim seksom, prav kmalu na plan stopijo prepleteni tiči in kurci, pedrski fuk in fafanje, pedofilska estetika, nekrofilska nagnjenja, samomori in umori. Nema, da nema. Grotesknih prizorov iz nevemkaterih vseh krogov pekla je enostavno preveč, da bi lahko učinkovali, preveč na silo so razporejeni po knjigi, da bi avtorju lahko verjeli, da je njegovo pisanje še kaj drugega kot egotripaško izzivanje svega in svačega – na slepo in vse povprek. Tu in tam se siceršnji prevevajoči cinizem avtorjevega prostaškega jezika sprevrže v kakšno blazno globoko misel, ki pa nam šele razgali poanto Cvetanovićevih kratkih zgodb: brez fuka in fafanja jih sploh ni več. Zgodbe za težko noč so samo naturalistični opisi raznoraznih tabuiziranih in delikventnih dejanj, nekonvencionalnih seksualnih preferenc in fetišev, ki jih skupaj držijo poceni modrosti in puhlice.
Recenzijo bi lahko zastavili tudi drugače in avtorja pohvalili: pogumno mlado pero se sooča s praznostjo sodobnega časa, v katerem šteje samo imidž in aplavz pomembnih drugih. Njegovi junaki so vsi po vrsti izobčenci – več ali manj po lastni izbiri – intelektualci, ki zavzemajo nedostopno in cinično držo, v trenutkih šibkosti pa, ko se na koga navežejo, jih dobijo po pički. V vseobsežnem vakumu informacij in tehnologij se kurijo na najbolj deviantne prakse, utelešajo vse tisto, kar predstavlja patološki narcis.
Lahko bi rekli, da je prav in smiselno, da Zgodbe za težko noč niso nič drugega kot samo naturalistični opisi raznoraznih tabuiziranih in delikventnih dejanj, nekonvencionalnih seksualnih preferenc in fetišev, ki jih skupaj držijo poceni modrosti in puhlice – to je namreč najboljša metafora sodobnega časa, ki ga brez fuka in fafanja sploh ni več.
Ne moremo reči, da fant nima jajc – prav verjetno je, da ga bo zaradi njegovega pisanja, mainstream bi ga označil za homoerotično, v Beogradu kdaj pretepel kakšen mačo ali pa mu ne bodo dovolili v kakšen hip lokal, ker „takim pač ne strežejo“. Da taka knjiga izide v Srbiji, je najbrž z vidika tamkajšnjega gejevskega gibanja dokaj pomembno, njena kvaliteta gor ali dol: šteje predvsem to, da se nekdo, ki je kaj takega napisal, sploh podpiše s pravim imenom in priimkom.
Lagali bi, če bi trdili, da v Sloveniji temu ni tako. Vsi vidnejši aktivisti so se že predstavili s svojo poezijo ali prozo, kvaliteta gor ali dol. Saj ne bodo zamerili, če to označimo kot simpatično in jim čestitamo, da so se podpisali in pokazali obraze – ne razumemo pa, zakaj bi, in tukaj niti s figo v žepu ne moremo pristati na attitude kvaliteta gor ali dol, podobna outiranja in manifeste morali tudi prevajati?! Mimogrede, tega posla se je v knjigi, o kateri je govora, povsem korektno lotila Maja Novak.
Namreč, kakor koli se že poglabljamo v ozadje Cvetanovićevih Zgodb za težko noč, modro diagnosticiramo svetobolje in samomarginalizacijo, s prstom kažemo na junakovo odvisnost od seksa, ponižanj, drog in egotripov, nato pa vse to razglasimo za najboljšo kritiko sodobnega sveta, v katerem morajo biti stvari res sick, da se nas sploh dotaknejo … vedno pristanemo le pri dejstvu, da je knjiga za vse naštete in še številne druge analize, za vsako ambiciozno interpretacijo, ki se na vse pretege trudi pogledati dlje od prostaškega jezika in vseh tistih kurcev – enostavno preslabo napisana, pedri gor ali dol.
Kosilo slabo prebavila Eva Vrtačič.
Komentarji
komentiraj >>