Ponedeljek, 17. 9. 2007
miha
Glasbeni ustvarjalec z dolgoletnim stažem Phillip Boa je v našem prostoru verjetno popoln anonimnež, pač ime, ki veliki večini ne pove ničesar, vendar sta njegovi zgodba in glasbena zapuščina izjemno bogati. S svojo skupino skupino The Voodooclub v zadnjem času obvladuje izključno nemški trg, čeprav so njihovi teksti večinoma poslužujejo angleškega jezika. Zasedba je uspela ob koncu osemdesetih let sicer prepričati mednarodno glasbeno sceno s svojim post punkovskim, darkersko obarvanim in poskočnim popom. Nekateri hiti so bili namreč nemudoma trdno pozicionirani na podzemni glasbeni sceni. (v celoti!)
* Glasbeni ustvarjalec z dolgoletnim stažem Phillip Boa je v našem prostoru verjetno popoln anonimnež, pač ime, ki veliki večini ne pove ničesar, vendar sta njegovi zgodba in glasbena zapuščina izjemno bogati. S svojo skupino skupino The Voodooclub v zadnjem času obvladuje izključno nemški trg, čeprav so njihovi teksti večinoma poslužujejo angleškega jezika. Zasedba je uspela ob koncu osemdesetih let sicer prepričati mednarodno glasbeno sceno s svojim post punkovskim, darkersko obarvanim in poskočnim popom. Nekateri hiti so bili namreč nemudoma trdno pozicionirani na podzemni glasbeni sceni.
Začetke kolektiva Phillip Boa and the Voodooclub je moč iskati v letu 1985, ko se glavnemu frontmanu pridruži Pia Lund na klaviaturah, bobnar Voodoo in programer Der Rabe. Še istega leta zasedba za svojo lastno založbo posname prvenec Philster, ki je v trenutku postal kultna podzemna stvaritev. Kasneje sledi prestop na založbo Red Flame, ki omogoči izdajo plošče najprej v Britanji, nato pa še v skoraj celotni zahodni Evropi. Popolno zmago Philipu Boi preprečuje le tedanji koncept delovanja zasedbe, ki nikdar ne igra živih nastopov. To napako uspejo popraviti do leta 1987, ko odrinejo na obsežno evropsko turnejo, kar se nato nadaljuje v klasično zgodbo o uspehu. Prestop na mainstream založbo Polydor je razsrdil njihove zveste fane, ki so Phillipa Boo obtožili prodanosti in nenačelne drže.
Po dveh izjemno priljubljenih albumih Hair in Hispañola se vodja skupine brez velikih besed odloči prekiniti mednarodno mainstream kariero in se zapisati domačemu podzemlju. Phillip Boa and the Voodooclub se po letu 1991 omejijo na zgolj nemško tržišče, tako glede koncertnih nastopov kot izdajanja plošč. Izjema je bil edinole skok Phillipa Boe v trše godbene vode, ko se je v družbi velikih imen metalske godbe kot so Chuck Shuldiner iz zasedbe Death, Mille Petrozza iz Kreator, producent Waldemar Sorychta in Dave Lombardo iz Slayer pojavil v vlogi vokalista v kratkotrajnem projektu Voodoocult.
Štirinjasta plošča zasedbe Phillip Boa and the Vooodooclub prinaša, še v večji meri kot dosedaj, predvsem raznolikost v koncipiranju komadov in izjemno avtorsko zrelost glavnega avtorja in frontmana, ki v domači Nemčiji ostaja velika zvezda alternativnega popa. Album Faking To Blend In se razteza od poskočnih in z distorziranimi kitarami podkrepljenih pop komadov, ki jih od popolne streotipnosti oddaljuje izjemni spremljevalni vokal Pie Lund, spevnih, skoraj plesnih, vendar rockersko začinjenih melodij, do umirjenejših melanholičnih viž, ki kljub rahlo popovski formi zvenijo sveže in iskreno.
Zasedba uspe v praktično vseh komadih ustvariti, ne glede na raznoliko ritmiko in melodičnost, znatno mero melanholije, ki jo izžareva ustvarjalni tandem Boa in Lund. Čeprav mnogi komadi spominjajo na nekatere velike zimzelene hite osemdesetih let, se v njih vselej pojavi slišna samosvoja avtorska nota, ki svoje specifike razvija že več kot dvajset let.
Mešanica rockerskega pristopa in punkovske preprostosti se srečuje z nekonvencionalnimi ritmi in strukturami določenih komadov, medtem ko spet drugi ostajajo popolnoma v klasični formi hitov popularne godbe, vendar jih od tega oddaljujejo predvsem dolžine posameznih enot. Komadi so deloma še vedno navezani na linijo iz časov velikih hitov kot sta Container Love ali Kill Your Ideals iz konca osemdesetih s pravšnjo mero sodobne izraznosti.
Kompleksnost glasbe Phillipa Boe in njegovih Voodooclub dodaja zasedbi veliko vrednost, ki jo v sodobni alternativni godbi in srenji preredko zasledimo. Kontinuiteta osemdesetih let se odlično ujema s sodobno produkcijo in pristopom do dela. Prehodi med hitrejšimi in počasnejšimi deli znotraj samih komadov so nekako neopazni in lahko prehodni. Mešata se razuzdana in preprosta rockerska ritmika, značilna za Britanski otok, in redko slišni zametki robustnih elektronsko industrijalskih pasaž. Phillip Boa tako zgolj dokazuje, da ustvarja na tako geografsko omejenem področju zgolj zaradi svoje odločitve, kjub temu pa si zasluži mnogo širšo pozornost.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>