Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Kitajska v smogu išče molekule kisika (3326 bralcev)
Ponedeljek, 17. 9. 2007
Andraž R.





Peking zaradi iger doživlja arhitekturno preobrazbo in bo imel po končanju del eno najmodernejših športnih infrastruktur na svetu. Eden večjih izzivov prirediteljev pa je poleg pravočasnega dokončanja vseh objektov, vsekakor rešitev vprašanja čistejšega zraka na območju tekmovanj. V imenu tekmovalcev se je namreč oglasilo že večje število športnih zvez, ki so zaskrbljene zaradi možnih škodljivih učinkov skorajda strupenega zraka na zdravje športnikov. Oblasti so že vložile velike napore v rešitev tega problema, a vse kaže, da je rešitev na tako kratek rok nemogoča.
Celotna oddaja je že na spletu (odpri ta zapis)
Kitajska v zanosu kapitalskega dobička gradi, proizvaja in raste. Vmes pa pozablja, da ponosna pljuča njenega naroda kljub vsemu potrebujejo zrak, da shodijo. Prebivalci velemest in večjih industrijskih središč namreč dihajo zrak, ki ne zadošča nobenemu od normativov, ki jih za svoje delovanje predpisujejo naši telesni organi. Na žalost življenje samo po sebi tam še ni dovolj cenjeno, da bi ga bilo vredno reševati. Gostota duš namreč zadošča potrebam najhitreje rastočega gospodarstva na svetu, zato je Kitajska zadnje čase vse bolj v ospredju svetovnega medijskega zanimanja. Prisluhnimo prispevku britanskega BBC-ja. Besede same povedo dovolj, skupaj s sliko bi bila podoba že kičasto strupena in poslušalčevim dihalom nevarna.



Dandanes so zelo aktualne priprave Kitajske na Olimpijske igre v Pekingu leta 2008, ki jih želijo, kakor vsi prireditelji, izkoristiti za modno pisto, da se pokažejo kot ena od svetovnih velesil. Prvi problem je nastal pri občutljivi temi kršenja človekovih pravic. Že smo poročali o množičnih aretacijah in osvoboditvah sužnjev iz tovarn sanj, kjer se proizvaja material za najnovejše arhitekturne presežke. Kitajska politika do Tibeta nikakor ne dobiva simpatij po svetu, a si jo ta država v preračunljivem političnem svetu kljub vsemu lahko brez sankcij privošči. Še naprej pa država koleba pri rešitvi zagotavljanja različnosti mnenj, in to spretno pokriva s preizkušeno idejo ene resnice.

Nazaj k onesnaženju Zemlje nas pripelje reportaža britanskega SKY NEWS-a, ki proti soncu sledi vonju naših vsakdanjih odpadkov. Primer kaže predelavo britanskih smeti v kitajskih tovarnah šibkih norm zdravja delavcev.



Osredotočili se bomo na aktualno panično iskanje čistega zraka v Pekingu, naslednjem gostitelju letnih Olimpijskih iger. Peking zaradi iger doživlja arhitekturno preobrazbo in bo imel po končanju del eno najmodernejših športnih infrastruktur na svetu. Eden večjih izzivov prirediteljev pa je poleg pravočasnega dokončanja vseh objektov, vsekakor rešitev vprašanja čistejšega zraka na območju tekmovanj. V imenu tekmovalcev se je namreč oglasilo že večje število športnih zvez, ki so zaskrbljene zaradi možnih škodljivih učinkov skorajda strupenega zraka na zdravje športnikov. Oblasti so že vložile velike napore v rešitev tega problema, a vse kaže, da je rešitev na tako kratek rok nemogoča.

Pred tem namreč začuda ni bilo volje, da bi se v smeri izboljšanja kvalitete življenja samih prebivalcev mesta, kaj premaknilo na bolje. Tu se prvikrat pojavi moralno vprašanje morebitne superiornosti nekateri nad ostalimi. Je hitreje, višje, močneje zgolj propaganda za višjo raso. Gonja za popolnostjo atletov pa prefinjen način ustvarjanja nove vrste. Morda pa gre zgolj za preračunljivo in le pred tujo propagando boječo politiko kitajskih oblasti.

Še nikdar prej se namreč niso tako zoperstavili nevarnostim, ki so posledica preobremenjenega okolja. Za svoje ljudi se jim ni zdelo potrebno. Za skupinico športnikov, ki pridejo zgolj na kratek obisk pa so bili pripravljeni izdelati celostno strategijo napada na onesnaženje.

Morda so se zbali, da njihovi športniki, ki so jih za te igre načrtno ustvarjali več let, v danih pogojih ne bodo sposobni osvajati novih svetovnih mejnikov.

Za podrobnosti o realnih škodljivih posledicah smo seveda povprašali strokovnjake. O različnih posledicah za športnike, ki bodo zraku izpostavljeni le kratko, a zelo intenzivno obdobje in pa ljudeh, ki tam živijo bolj ali manj dolgo let. Podrobnosti iz ust Jurija Šorlija, zdravnika iz bolnišnice Golnik.



Že res namreč, da ni važno zgolj sodelovati, tekmuje se namreč tudi in predvsem za zmage. A ne kot dokaz velikega naroda, zmaga je namreč predvsem zmaga nad sabo, da zmoreš, čeprav ne zmoreš več. Lastna je zgolj tistemu, katerega last je, in ne vsakemu, ki si jo lasti.

Bistvena komponenta, ki torej zmoti pri aktualnem reševanju onesnaženega okolja je v razlogih, ki so pripeljali do akcije. To niso bile zdravstvene težave in bolezni tamkajšnjih prebivalcev, ampak pritisk mednarodne skupnosti, da je potrebno nekaj narediti. Stvari se torej premikajo zgolj zato, ker so Olimpijske igre projekt, ki naj bi v popolnosti spromoviral Kitajsko, kot deželo prihodnosti, za vlagatelje in tudi turiste. Zato si ne smejo dovoliti, da bi jih zaslepil smog najnovejše revolucije. Čiščenja zraka so se torej lotili zgolj iz sramu, kar postaja že preveč popularna epidemija rekonstrukcije realnosti. Hvale vreden povod.

Navsezadnje tudi morebiten uspeh prebivalcem Pekinga po vsej verjetnosti ne bo prinesel zadoščenja. Še huje, proizvodnja bo morala zgolj nadoknaditi izgubo, ki jo bo predelala v času iger in še povečati svojo dejavnost. A to navsezadnje je ideja Olimpijskih iger, v tem času naj se svet ustavi in počije. Misel, ki nas bo prešinila, da je namreč okolje še vedno zgolj benigno osramočeno in zmožno samoobnavljanja, nas bo pomirila. Problem je zgolj ta, da smo maligni mi, in ne zrak, ki ga dihamo.


Kitajska pa ni osamljen primer. Tudi pri nas smo lahko že doživeli, kako se ob prihodu pomembnih mož spremeni podoba predvsem glavnega mesta, da bi le pobegnili pred klavstrofobičnim neredom balkana, in ne izgledali kot nek balkanski narod, ki se gre Evropo. V resnici pa nam je še vedno lastno, da se postavljamo ne le s tem, kar imamo, vendar tudi s tem česar nimamo. Da le na zunaj izpademo srečni in bogati.


Zeitgeist je pripravil Andraž.





Komentarji
komentiraj >>