Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 96: razstava There Is Never A Stop And Never A Finish / projekt Lost Highway (5342 bralcev)
Sreda, 29. 8. 2007
mcolner



Pozdravljeni. V tokratni Arteriji, oddaji za sodobne vizualne umetnosti, se bomo posvetili trem različnim tematikam in dogodkom iz sveta umetnosti, ki so se v zadnjem času zgodili v našem prostoru. Ida se je odpravila v galeriji Škuc in Alkatraz, kjer je obdelala izbor del, nastalih na večtedenskem umetnostno-antropološkem potepanju po zahodnem Balkanu, poimenovanem Lost Highway, ter dala besedo tudi kustosinji Alenki Gregorič. Miha se je sprehodil po razsežni skupinski razstavi v spomin na nedavno preminul
Na potepanju po vedno živahnejšem in obljudenejšem Berlinu, nekdaj simbolu dveh vodilnih nasprotujočih si ideologij sveta, dandanes pa verjetno najhitreje vzhajajočem kulturnem centru Evrope in tudi celega sveta, se izkaže za izjemno težavno nalogo locirati pomembnejše koncete, dogodke ali razstave, ki se sredi poletnega turističnega vrveža odvijajo v mestu. Ponudba je kratko malo enormna, konkurenca velika. Ne zgolj med prebijajočimi se in že uveljavljenimi ustvarjalci, pač pa tudi med ustanovami, galerijami, gledališči, klubi in ostalimi prostori druženja, prezentacije ter produkcije, ki zlasti v vzhodnem delu nekdaj razdeljenega Berlina rastejo kot gobe po dežju.

V bližini glavne železniške postaje se nahaja ena večjih javnih ustanov v mestu, ustanovljenih po padcu težke železne zavese. To je muzej sodobne umetnosti ali bolje rečeno trenutne umetnosti Hamburger Bahnhof, Museum Für Gegenwart. Kot takšen je bil muzej ustanovljen leta 1996, ko je pomembnost nove stare nemške metropole ponovno zrastla do te mere, da je postala zanimiva za tovrstne investicije. Objekt sam je nekdaj služil kot vmesni terminal na železniški progi Hamburg – Berlin, bil leta 1906 spremenjen v Prometni muzej, po skoraj popolnem porušenju Berlina ob koncu druge svetovne vojne pa je bil, lociran v Sovjetskem sektorju Berlina, skoraj štiri desetletja popolnoma opuščen.

Lastnik stavbe in ustanovitelj novega muzeja, Mestni muzej Berlin, je sprejel težavno nalogo, ki jo je več kot uspešno opravil. V novonastalo institucijo je privabil gore zasebnega kapitala iz vrst najpomembnejših domačih zbiralcev, ki so skozi to institucijo svoje zbirke predstavili najširši javnosti. Najvidnejši med njimi je vsekakor Erich Marx, ki je ustanovo obogatil z obsežnimi zbirkami prestižnih imen novejše zgodovine umetnosti kot so Andy Warhol, Robert Rauschenberg, Roy Lichtenstein, Anselm Kiefer in Joseph Beuys.

Ko se je ideji leta 2004 pridružila kolekcija Friedricha Christiana Flicka je Hamburger Bahnhof postal ena najpomembnejših muzejskih ustanov v mestu, ki je ob redni galerijski ponudbi prirejala tudi različne dogodke kot so okrogle mize, simpozije, gledališke predstave, glasbene koncerte in filmske projekcije. Stalna zbirka je bila obogatena za dela umetnikov kot so Marcel Duchamp, Duane Hanson, Candida Höfer, Bruce Nauman, Jason Rhoades, Thomas Ruff, Cindy Sherman, Jeff Wall in Franz West.

Tudi pričujoča razstava There Is Never A Stop And Never A Finish – In Memoriam Jason Rhoades sestoji izključno iz del, ki jih v svoji zbirki hrani odvetnik in ljubitelj umetnosti Friedrich Christian Flick. Vsekakor je imperij družine Flick sporen na vseh nivojih, saj temelji na sredstvih iz porušenega tretjega rajha.

Glava družine Otto-Ernst Flick je bil zaradi bogatenja na račun izkoriščanja zastonjkarske delovne sile, sestavljene iz judov ter vseh ostalih drugače opredeljenih in mislečih, eden od obtožencev nürnberških procesov. Zaradi posredne krivde je sedel zgolj tri leta ter nato nemudoma obnovil in okrepil svoj poslovni imperij. Seveda je to le eden izmed primerov neposredne vpletenosti nacističnih reminescenc v sodobno nemško družbo, ki tako kot drugod tudi v polju umetnosti nikogar posebno ne motijo.

Jason Rhoades, izjemno dobro zastopan avtor v omenjeni zbirki, je v zadnjih dvanajstih letih dosegel status enega vidnejših imen sodobne vizualne umetnosti. Največjo priljubljenost, ki je segala tudi izven dokaj ozkih krogov umetnostne srenje, je dosegel prav na stari celini, kjer so strokovnjaki, kritiki, galeristi in publika z odprtimi rokami sprejeli njegov koncept kopičenja najrazličnejših vsakdanjih in odpadnih stvari v konstrukcijah njegovih inštalacij, ki so z leti postajale vse večje in vse bolj barvno nasičene.

Začetki njegove vidnejše kariere segajo v leto 1994, ko je v losangeleški zasebni ustanovi Rosamund Felsen Gallery postavil razstavo z naslovom Swedish Erotica and Fiero Parts, ki je vključevala najrazličnejše elemente popularne industrije ter objektov masovne potrošnje, ki v svoji osnovi pomenijo popolno kontrapozicijo visoki umetnosti in elitnosti umetniških del. Tako je v projektu premešal instant podobe porno filmov, vsakdanjih predmetov in svojega avtomobila znamke Pontiac, ki je bil parkiran pred galerijo, a vseeno sestavni del razstavne celote. Njegov koncept ima mnoge predhodnike v zgodovini umetnosti 20. stoletja, ko se je začelo prevpraševanje o naravi umetniškega dela in njegovi vpetosti v vsakdanje življenje, tematika pa se je še aktualizirala v današnjem času, ko je v svetu prevladal koncept prenasičenja najrazličnejših vizualnih podob.

Inštalacije Jasona Rhoadesa se predstavljajo kot fragmenti mainstreamovske kulture, ki se nikdar popolnoma ne spletejo v celoto, ampak predstavljajo svojo vselej prikrito zgodbo skozi najobičajnejše elemente vsakdanjega življenja ter obenem opazujejo njihove spremembe, ki se vrstijo skozi leta pohitrenega tehnološkega napredka. Kasnejše delovanje ga je vodilo skozi nadaljnje raziskovanje lastnega umetniškega izraza in ga prek predstavitev v pomembnih inštitucijah in nastopih na eminentnih umetnostnih festivalih in bienalih pripeljalo do statusa globalne zvezde v polju sodobne umetnosti.

1. avgusta lanskega leta je Jason Rhoades, star komaj 41 let, umrl v bolnišnici v Los Angelesu, kjer sprva niso uspeli odkriti pravega vzroka njegove prezgodnje smrti. Resnica naj bi tičala nekje med uživanjem trdih drog in odpovedjo srca, kar sovpada z načinom življenja slavnega umetnika.

Tako je v počastitev njegovega življenjskega dela v berlinskem muzeju Hamburger Bahnhof organizirana razstava, ki zajema poleg bogate zapuščine samega Rhoadesa tudi dela 11-ih avtorjev, ki so se v svojem opusu posluževali podobnih orodij in vpeljavali tako imenovane trash elemente v svoje delo. Razstava pravzaprav združuje dokaj domiselno kombinacijo mnogih popolnoma raznolikih avtorjev različnih provinienc in načinov dela. Vsi zbrani ustvarjalci uporabljajo preproste materiale in najrazličnejše umetnostne medije za sestavljanje kompleksnih pripovedi in poetičnih vizualnih kreacij in s tem nakazujejo in opozarjajo na plehkost časa masovne potrošnje.

Poleg predstavitve projekta samega Jasona Rhoadesa, ki se pač nahaja v omenjeni zbirki, se na izjemni skupinski razstavi nikakor ne izkazuje omejenost Flickove sicer obsežne kolekcije del omenjenih avtorjev s specifičnimi, neelitističnimi kreativnimi pristopi, ampak prikazuje predvsem domišljen koncept. Ta se nanaša na zgodovino sodobnih umetniških praks in uporabe različnih tehničnih in formalnih orodij za dosego specifičnih avtorskih ciljev. Tako zavrača prevladujoč kuratorski princip, ki večinoma temelji na vsebinskih poudarkih, družbenih pojavih ali osebnih zgodbah.

V izjemno obsežnih prostorih Hamburger Bahnhofa so razstavljena umetniška dela našla odlično priložnost za svojo prezentacijo. Tako je celotna razstava, pospremljena z zglednimi dvojezičnimi teksti, ki na skorajda pedagoški način vpeljujejo tudi nepoučenega obiskovalca v globine tovrstne umetnosti od zgodnjih 60. let pa vse do današnjih dni. Sleherni izmed predstavljenih umetnikov se v svojem delu nanaša na popularne like in nove množične pojave svojega časa, ki so se uporabljali v povsem komercialne namene. Motivi tako prihajajo iz sveta znanstveno fantastične literature in filmov ter množice stripov, medtem ko na primer Jason Rhoades skozi zdravo mero fascinacije banalizira igralne avtomate in računalniške igrice svoje mladosti.

Isa Genzken, Andreas Höfer, Martin Kippenberger, Paul McCarthy, Otto Mühl, Albert Öhlen, Raymond Pettibon, Francis Picabia, Dieter Roth, Cindy Sherman, Daniel Spoerri in Jason Rhoades se predstavljajo skozi najrazličnejše umetniške medije kot so risba, slika, grafika, strip, inštalacije, performansi, akcije ter fotografije in videi le teh. Postavitev je zasnovana kronološko, saj lahko tako pregledno in teoretično spremlja in prikazuje vodilne primere umetnostne produkcije, temelječe na poceni materialih, kipečih barvah in popularnemu kiču. Prek abstraktnega slikarstva 60. let do pojava velikih prostorskih inštalacij in sodobne režirane fotografije nas kuratorici razstave Gabriele Knapstein in Melanie Franke popeljeta do sodobnikov in vzornikov osrednjega protagonista Jasona Rhoadesa.

Tako se srečujejo odlične fotografije ene izmed neimenovanih serij Cindy Sherman, ki zasedajo še najmanj prostora izmed vseh sodelujočih umetnikov. Maske, ki popolnoma zakrijejo realnost prostora in kažejo svoje bizarne oblike in izpeljave kot v posmeh sodobnim estetskim merilom in zakoreninjenim navadam bolščijo v gledalca, ki se prikaže v dosegu velikoformatnih barvnih fotografskih podob. Uporaba vsakdanjih materialov se izkazuje v režiranih kadrih, ki jih nato ujame v sebi lastne zamrznjene podobe.

Raymond Pettibon s svojo Do It Yourself izraznostjo in striparskim načinom pripovedovanja dokaj kompleksnih zgodb z izjemnimi urbanimi junaki zaseda ogromen predel kletnih prostorov in ponuja enormne količine pripovednih risb, za razvozlanje katerih bi potrebovali nekaj koncetriranih ur svojega galerijskega obiska. Pettibon v svojem slogu prikazuje svoje nevzvišene, skorajda ljudske urbane junake skozi hitre risbe in uporabo preprostih in poceni materialov. Tako izkazuje svojo neodvisnosti od uradne institucionalizirane umetnosti, čeprav ga je prav ta odkrila in vzela za svojega.

Na videu in fotografijah ujete režirane performativne akcije ameriškega umetnika Paula McCarthyja izkazujejo popolno banalizacijo sodobnih junakov, ustvarjenih s pomočjo množičnih medijev, in tako premešajo lik bradatega božička s konceptom dokaj odklonskega porno filma. Tako nastane barvno močna, improvizirano igrana tragikomedija, ki brez tehnične dovršenosti iritira ali vzburja gledalca s svojim subverzivnim pojmovanjem glavnih pravljičnih likov.

Eden pomembnejših, čeprav ne najbolj razvpit član gibanja Dunajskih akcionistov v 60. in 70. letih, Otto Mühl, se predstavlja z nekaterimi izseki svojega obsežnega opusa. Skozi video in fotografije umetnik predstavlja svoje bizarne akcije, kjer so protagonisti posuti z izločki in umetnimi sestavinami, ki spominjajo nanje. Sam se največkrat pojavi v vlogi nekakšnega režiserja in idejnega vodje, občasno pa tudi sam sodeluje v kateri od akcij. Tudi njegove akcije, ujete na filmski ali fotografski trak, se poigravajo z zasidranimi družbenimi normami in estetskimi merili današnje družbe ter jih skozi nebrzdano provokacijo ponujajo konzumentom v razmislek.

Jason Rhodes je predstavljen z veliko inštalacijo, sestavljeno iz množice igralnih avtomatov. Obiskovalci so tako povabljeni k interaktivnemu sodelovanju in dolgotrajnemu igranju rudimentarnih video igric, popularnih pred dvajset in več leti. V ozkem hodniku pod konstrukcijo nagrmadene inštalacije, kjer je komajda prostor za srečevanje tovrstnih navdušencev, je banalnost tovrstnega preživljanja prostega časa še bolj očitna in vleče vzporednice s sodobnim časom, ko so avtomati tehnično še naprednejši in zahtevajo kar se da malo mislenega in komunikacijskega napora.

Prezgodaj preminuli Jason Rhoades je tako dobil počastitev, ki je vrednejša od samostojne retrospektivne razstave njegovega bogatega opusa. Postavitev v kontekst novejše zgodovine umetnosti in relacija do ostalih pomembnih umetnikov zadnjih 40-ih let mu podarja še večjo vrednost, ga spravlja kot nepogrešljivi člen v krog avtorjev tako imenovane trash umetnosti in ga za vselej vpisuje med pomembnejše sodobne umetnike današnjega časa. To dokazuje tudi njegova udeležba na skupinski razstavi v sklopu Beneškega bienala, ko ga je kurator Robert Storr povabil v družbo po njegovem mnenju najmočnejših avtorjev iz vsega sveta. Njegova prezgodnja smrt je očitno vse presenetila, saj je bil Jason Rhoades praktično na začetku svoje, pri 41 letih zavidljivo bogate avtorske kariere.

Razstava v berlinskem Hamburger Bahnhof, Museum Für Gegenwart je bila odprta med 5. majem in 20. avgustom, zato bo potrebno na naslednje uprizoritve počakati na njeno, upajmo, skorajšnjo selitev izven matične ustanove.




O The Lost Highway Project, ki temelji na široko zasnovanem programu Europe Lost and Found, nismo slišali že slabo leto. Obstajal je celo sum, da je masovna ekspedicija skoraj 300-ih umetnikov in teoretikov iz področja likovnih praks, ki so lansko poletje obiskovali kraje na pretrgani cesti Bratstva i jedinstva, bila zgolj art turizem. 14. avgusta pa se je v Škucu otvorila razstava 12-ih del 15-ih umetnikov, ki so nam razkrila prvi presek idej iz te odprave. Razstava oziroma galerijsko predstavljanje plodov projekta je ena od mnogih smeri, v katere se razvija projekt.

O nekaterih ključnih momentih oblikovanja te prve razstave smo se pogovarjali s kustosinjo Alenko Gregorič, ki se je distancirala od arbitrarne vloge kustosinje in je poskušala poiskati neke oblike horizontalno selekcijo. K sodelovanju je povabila še 5 izbranih avtorjev. Področje Balkana je bilo tako v likovni umetnosti kot v zahodnih evropskih političnih in socialnih študijah mnogokrat prikazano kot autsajder. Kraj, kjer je doma "pristna, barbarska" /beri poudarjeno/ duša Evrope.

Še posebej je ta zmaličena podoba Balkana dosegla svoj groteskni klimaks med in po balkanskih vojnah. O pojavu različnih oblik balkanizmov poglobljeno razpravlja predvsem Todorovska v knjigi Imaginarij Balkana. Zato je pri izboru skladnosti posameznih del z idejo celotnega projekta, ki se tovrstni stereotipizaciji izogiba, celo bolj pomembno jasno definiranje tega, kar naj bi umetniki ne počeli, oziroma čemu bi se morali izogniti, da ne bi zapadli v eksotični orientalistični balkanizem.

Verjetno je ravno dejstvo, da se večina del v določeni meri ukvarja s temami, ki se dotikajo arhitekturno urbanističnih problemov, doprineslo k vizualni nezasičenosti razstave. Čeprav so konteksti, v katerih so posamezna dela nastala, izjemno zanimivi, nekatera dela niso najbolje izkoristila potenciala, ki jim ga prostor ponuja. To velja predvsem za delo Kasperja Akhoja, ki je zbral železne interierne konstrukcije ali Module. Module je moč najti po celi Jugi in so seveda v skladu s standardi "jusa" med seboj sestavljivi. Žal je avtor predstavil samo dva taka sestavljena objekta. Nasproti temu bi lahko rekli, da je Patric Ward z diaprojekcijo hišnih zvoncev z naslovom Imena in glasovi dosegel maksimalen vizualni učinek.

The Lost Highway Project je zasnovan na povezovanju ne le balkanske regije kot take, ampak na spodbujanju neposrednega doživljanja te regije s strani ustvarjalcev iz vseh celin. Vendar to nikakor ni nek senzualni safari, ampak preprosto odpravljanje ignorance, nepoznavanja in predsodkov, ki se gojijo o tej regiji. Bodisi da sami živijo v njej, bodisi da so obiskovalci. In preproste stvari nikoli niso tudi enostavne.

Glede na to, da so udeleženci ekspedicije na svoji poti obiskali tudi muzeje moderne umetnosti, se na razstavi pojavi nekaj refleksij o stanju teh inštitucij. Prvič, muzeji sodobne umetnosti ne obstajajo. Drugič, obstoječi muzeji so arhitekturno dotrajani ali pa organizacijsko, zaradi finančnih ali političnih problemov, ne služijo svojemu namenu. Tako izkušnjo imamo že v Ljubljani. Na razstavi pa je z dvema deloma O projektu dobrodosli v Skopju avtorja Velimirja Zernovskega in Sirote kulture, legende in junaki Janeja Calovskega in Hristine Ivanoske osvetljen predvsem makedonski muzej.

Obstaja vprašanje, kakšen povratni vpliv ima lahko tovrstni projekt na lokalne skupnosti, ki so njegov objekt. Seveda, glede na zasnovo same razstave lahko pričakujemo, da so v nekaterih primerih razstavljeni bolj polizdelki. Tak je tudi projekt Stadion kulture, ki ga je zasnoval Normal Architecture Office. NAO je sicer svoje zamisli predstavil vizualno zelo siromašno in komaj dovolj zanimivo za skicozno predstavitev v arhitekturnem biroju. Vendar v sebi nosi neko potenco, ki presega okvire galerije.

Na razstavi so prisotni tudi trije interaktivni projekti, ki so organsko odvisni od participacije javnosti. S tem avtorji poskušajo nadalje raziskovati možnosti kompleksnejšega oblikovanja svojih predlog. Avstralska avtorica Khadija Z. Carroll poskuša teoretsko redefinirati pojem monumenta kot forme, ki živi v sedanjosti in napoveduje prihodnost. In ne kot statičnega mavzoleja mrtve preteklosti. Ljubljanska javnost pa je, kot ponavadi, živahna kot crknjen konj.

Dragi poslušalci, če vas bo pot zanesla v Škuc, si prosimo snemite svoje pametne maske in zaigrajte partijo poetične igre, ki jo je za vas pripravil srbski arhitekt in umetnik Ivan Kučina. The Lost Highway project pa bo nadaljeval svoje iskanje skupne magistrale. Najprej že oktobra letos z izidom fotografskega albuma. Upamo, da se bo v letu ali dveh na popotnih čevljih nabralo dovolj prahu za izdajo leksikona te izgubljene ceste. Medtem pa se bodo po širom in počez pojavljale tudi razstavne enote, ki se bodo konceptualno napajale pri dosedanjih stremenjih.

Po ogledu razstave The Lost Highway Exhibition se odpravimo še v avtonomno cono, v galerijo Alkatraz, ki gostuje dva udeleženca omenjenega projekta, vendar pa razstava z njim ni v ničemer povezana. Predstavljata se Stefanie Busch in Patrick Ward, ki sicer ne tvorita nekega stalnega umetniškega tandema, vendar kljub temu razstava deluje tako koherentno, da bi skoraj lahko trdila, da delo pripada enemu avtorju. Stefanie Busch je mlada nemška umetnica, ki raziskuje predvsem grafični medij, natančneje sitotisk. Patrick Ward pa sicer prihaja iz Velike Britanije in je dve leti tudi delal in bival v Ljubljani.

Njuna dela se med sabo prepletajo tako estetsko kot kontekstualno, predvsem pa na nekem, še neslutenem sublimnem nivoju zaznave. Morda se taka opredelitev zdi vse preveč klišejska, vendar za vmesni čas med izgovorjenim in ničem, praktično ne moremo izbrati primernih besed, saj bi morali izraziti tišino. Začnimo torej z negacijami. Njuno delo ni poetično, ni analitično in nikakor ni narativno. Ni plod analize, ni kritično.

Patrick Ward z videodelom Sprejem nadaljuje svoje raziskovanje načina kinematografskih predstavitev. Podobno kot pri videu Po vrstnem redu predvajanja, ki smo ga lahko videli letos na razstavi v Mali galeriji na Slovenski, je pri Sprejemu ustvaril repeticijo filmskih momentov, izvzetih iz vsakršnega konteksta. Na ekranu tako vidimo sorazmerno statične posnetke televizijskih ekranov, ki jih mestoma spremljajo sprejemne motnje ali snežinke, po večini pa so izključeni. Posnetki spominjajo na Lynchove statične prizore, ki z umankom sleherne pripovedi generirajo grozljiv in neprijeten suspenz.

Poleg videa postavi še triptih Sredstvo za doseganje ciljev, ki ponazarja preproste, sorazmerno majhne temne printe malih svetlobnih pikic. Na njih pa pomenljiv tekstualni del, ki pravi Six Months Earlier, Last Year, Wednesday. S tem, na karseda neposreden in neliričen način izrazi trajanje časa in njegovo prizadevanje v iskanju trenutnosti in sedanjega momenta.

V tem okolju črno-belo-sivi sitotiski Stepanie Busch postaneje še bolj zamrznjeni, čeprav na njih prepoznamo meglico ali pogled na odadaljeno tovarno iz obrečnega ločja. Svoje krajine ujame v takem trenutku, da ni v njih čutiti niti kančka življenja in bivanja. Tovarne niso stare, vendar ne delujejo. Voda ni mrtva, vendar ne teče. V njenih grafikah je vidno podobno prizadevanje, kot smo ga lahko opazili že pri Wardu - poskus ujeti trenutek in ga obdržati kot nemo pričo o svojem obstoju. To so morbidni spomeniki trenutku, ki neprestano odmira.

Razstava je nekoliko naporna, pa ne samo zato, ker ustvarja darkersko temačno okolje, ampak predvsem zato, ker se moramo boriti proti lastnim sugestijam, ki bi nas utegnile premamiti do te mere, da bi jo poskušali opisati z neke vrste naracijo. Vendar nikakor ne gre zgolj za vizualno estetsko postavitev, ampak za dela, ki spodbujajo globoko intelekutualno razumevanje prisotnosti tega trenutka, ki nam ravnokar polzi iz rok.

Iz strani ekipe tokratne Arterije je bilo to vse, lep pozdrav in na slišanje zopet drugo sredo v mesecu septembru, ob isti uri, na valovih Radia Študent. Oddajo sta vsebinsko pripravila Miha Colner in Ida Hiršenfelder, za tehnično izvedbo je poskrbel Bozo, brala pa sva Polona in Matjaž.


Komentarji
komentiraj >>