Ponedeljek, 24. 9. 2007
primozv
Natanko 3 leta po izidu prvenca, ki je kot strela z jasnega udaril s fantastično kombinacijo nojzovskih kitar, funki pihal in trobil ter rapanja, je tu nadaljevanje, ki bi bilo lahko tudi b-stran prejšnje plošče ali pa kar prva plošča. So jo The Go! Team posneli že leta 2003 in izdali šele sedaj? Seveda ne, le recepta, po katerem je nastal prvenec, pri ustvarjanu druge plošče niso prav nič spremenili. Okej, morda s kakšno začimbo ali dvema. (v celoti...)
Zasedba The Go! Team, ki prihaja iz letoviškega mesta Brighton na britanski južni obali, se je pred tremi leti čez noč izstrelila iz popolne anonimnosti v družbo prepoznavnih, po celem svetu znanih izvajalcev. The Go! Team so sicer nastali kot nadaljevanje večletnega solo projekta ustanovitelja benda Ian-a Parton-a. Le-ta je v domači sobi na preprosti opremi iz bogate zbirke lastnih kaset in plošč zbiral semple, jih lepil skupaj, spuščal skozi efekte ter še sam kaj zaigral in posnel. Kot fen nojzerskih kitarijad tipa Sonic Youth in Shellac na eni, ter soula, funka in popa Jackson 5 ter The Supremes na drugi strani, je te vplive posredno ali pa kar neposredno vnesel v glasbo, ki jo je ustvarjal. Nastala kombinacija drvečih-popačenih bobnarskih ritmov, evforično-hreščečih trobil in pihal ter sem ter tja kakšenga pevsko-raperskega vpada njihove pevke z vzdevkom Ninja, je bila naravnost navdušujoča. K temu je nekaj gotovo prinesel efekt presenečenja, saj so The Go! Team združili na videz nezdružljive žanre ter vse skupaj zapakirali v energično, a hkrati izjemno poslušljivo glasbeno mešanico. Uspeh ni izostal. V ZDA na primer, so ljudje v vrstah čakali pred koncertnimi prizorišči, kjer so nastopali The Go! Team, čeprav njihova plošča v tistem trenutku tam sploh še ni izšla.
Po treh letih The Go! Team zgodbo s prvenca Thunder Lightning Strike nadaljujejo s svojo drugo ploščo Proof of Youth. Prav lahko pa bi bilo tudi obratno. Če na ploščah ne bi bilo letnic, bi težko ugotovili, katera je prva in katera druga, oziroma, če ni vse skupaj kar en sam dvojni album. No Proof of Youth je seveda nastal tri leta kasneje, ko The Go! Team niso bili več neznana, nepomembna zasedba. O tem pričajo vokalna gostovanja s strani brazilske atrakcije Bonde do Role, Solex ter celo Chuck-a D-ja. S slednjim so The Go! Team prekršili tudi interno pravilo, da v njihovi glasbi ne bo moških vokalov. Sodeč po komadu Flashlight Fight povsem upravičeno.
Z izjemo teh gostovanj, gre vse drugo bolj kot ne po starem. Gora gverilsko-nelegalnih semplov, ki so obdelani do nerazpoznavnosti ter produkcija, katere merilo je, da so kazalci vseh metrov čim bolj in čim dlje časa v rdečem.
Proof of Youth zaradi svoje Moriconejevske dramatičnosti zveni izjemno filmsko in samo čaka, da jo za katerega svojih bodočih filmov uporabi Quentin Tarantino, no, ali pa kdorkoli drug. Že skladbe s prve plošče so bile namreč uporabljene za vse mogoče namene, za TV reklame in računalniških igrice ali kot glasbena podlaga TV napovednikov.
Če izvzamemo sicer ne tako nepomembno dejstvo, da Proof of Youth v primerjavi s predhodnico ne ponuja ničesar novega, bi jo težko označili za bodisi boljšo ali slabšo v primerjavi s svojo odlično predhodnico. Poslušalcem, katerim bo plošča Proof of Youth prvi stik s skupino The Go! Team, zna omenjena plošča nuditi povsem spodobne užitke ob poslušanju, medtem ko starim fenom prinaša polurno nadaljevanje stare zgodbe. Če si v predvajalnik naložite obe, kmalu itak ne boste več vedeli, kateri komadi prihajajo s prve in kateri z druge plošče.
Komentarji
komentiraj >>