Že vnaprej zavračam »pravilno« iskanje, znanstveno korektno postavljanje vprašanj. Od neznanega suverena, ki bi znal odgovoriti na vprašanje, kaj so to pravice, pričakujem, da me odpelje na nekakšen pojmovni safari, me prime za roko, usmeri mojo pozornost v pravo smer in reče: »Lej, tam so pravice, ravno počivajo, očitno so site.« Na svoje vprašanje zahtevam »naiven« odgovor, odgovor na prvo žogo, lahko pa tudi ponovitev vprašanja. Karkoli, samo ne resnega odgovora. »Tako to gre…« Da, tako in nič drugače. Kajti ni mi jasno, kako drugače naj pristopim k tako odgovorni, zahtevni, predvsem pa zavezujoči temi, kakor na naiven način.
Že vnaprej zavračam »pravilno« iskanje, znanstveno korektno postavljanje vprašanj. Od neznanega suverena, ki bi znal odgovoriti na vprašanje, kaj so to pravice, pričakujem, da me odpelje na nekakšen pojmovni safari, me prime za roko, usmeri mojo pozornost v pravo smer in reče: »Lej, tam so pravice, ravno počivajo, očitno so site.« Na svoje vprašanje zahtevam »naiven« odgovor, odgovor na prvo žogo, lahko pa tudi ponovitev vprašanja. Karkoli, samo ne resnega odgovora. »Tako to gre…« Da, tako in nič drugače. Kajti ni mi jasno, kako drugače naj pristopim k tako odgovorni, zahtevni, predvsem pa zavezujoči temi, kakor na naiven način.
Še preden pa resno začnemo, se moramo vrniti na začetek, torej bodimo, zavoljo iskrenosti in resnice pač, malce etnocentrični, priznajmo si, da smo otroci zahodne civilizacije, napotimo se torej tja, od koder se je iz nedrja razuzdane sužnjelastniške Grčije rodil stvor, ki ga jaz in vi imenujemo Zahod. Napotimo se v grško misel. Na začetku je bila seveda beseda, oziroma več besed, celo poplava besed, morje besedičenja, kakofonija govorice, neskončnost dialoga, teoretiziranje; skratka tisto, kar večina smrtnikov pozna kot filozofiranje. In kaj je filozofirajoči grški um vrgel predse in preko ovinka zgodovine tudi pred nas? Vrgel je sledeče … in bodite pozorni, to, kar boste slišali, je vrhunec filozofije, alfa in omega civilizacije, v sledečem se skriva cela zgodovina človeštva ali pa kakšen drugi sebe določujoči, okoli sebe vrteči se miselni stvor. No, ali pa zgodovinski črviček.
»Torej naj bo tako rečeno, kakor tudi to, da se zdi, da če Eno biva ali ne biva, Eno in druge stvari v odnosu do samega sebe in v odnosu ena do druge vse na vse načine bivajo in ne bivajo ter se dozdevajo in ne dozdevajo.« »Povsem res«
Za tiste, ki prisegajo na večkratno branje, bi bilo dobro še enkrat ponoviti ta veleum grške dialektike:
»Torej naj bo tako rečeno, kakor tudi to, da se zdi, da če Eno biva ali ne biva, Eno in druge stvari v odnosu do samega sebe in v odnosu ena do druge vse na vse načine bivajo in ne bivajo ter se dozdevajo in ne dozdevajo.« »Povsem res«
Slišali ste zaključek Platonovega Parmenida, dialoga med dialogi, Hegel mu je rekel »največja umetnina antične dialektike«, Lacan pa ga je označil za »nenavadno predhodnico psihoanalize«. Če ste zaključek razumeli, potem zagotovo ne boste imeli težav pri razumevanju tega, kar sledi. Predvsem pa boste morali potrpeti do konca te kratke pripovedi, če seveda hočete zvedeti, kako in kje je se ta zaključek dotika našega zaključka oziroma kje se začne Platon in kje se konča naša pripoved o tem, kaj so pravice.
Vsakič, ko si takole čisto na tiho, na samem pri sebi zastavim vprašanje, kaj so pravice, me malček stisne, kajti cela paleta podobnih a neodgovorjenih vprašanj mi šine skozi možgane. Kaj je pravo, kaj je ljubezen, kaj je dobro, kaj je lepo, kaj so duhovi in tako naprej in tako dalje. Navidezna nesmiselnost tovrstnega vpraševanja in spremljajoči glavobol so tolikšni, da se imam zgolj svojemu miselnemu vodilu, ki mi pravi »v trenutku, ko te ne boli glava, zagotovo, nisi na pravi poti« zahvaliti, da bom poskusil vprašanje postaviti še enkrat, tokrat tako, kot je treba; kot vprašanje in ne kot »pravilno postavljeno vprašanje«. Kaj so torej pravice?
Za vse morda ne bo takoj jasno, od kje se je med dve navidez identični sintagmi vrinila razlika. Kaj razlikuje prvo vprašanje od drugega, ko pa je očitno, da gre za eno in isto vprašanje. V čem je torej razlika med prvim »Kaj so pravice?« in drugim »Kaj so pravice?«. Prvo vprašanje še ne ve, da je postavljeno čisto naivno. Namenoma se pretvarja, da verjame v »naivni« pravni realizem, v pravni pozitivizem in tako nehote postane drugo vprašanje. Le drugo vprašanje »ve« za prvo vprašanje, medtem ko prvo vprašanje še išče svojo legitimnost med ostalimi vprašanji in ostaja povsem »naivno« vprašanje.
Večina teorij, ki odgovarjajo na podobna vprašanja, gre čez nekakšno dvojno iniciacijo (dokler pač niso iniciirani v krog tistih, ki vedo, kaj so pravice). Kot prvo, pred samim vprašanjem je treba postaviti vprašanje po legitimnosti vprašanja, da si pač odgovorimo, kakšen je, če sploh je, pravilen način postavljanja vprašanj, kot drugo pa si je treba izmisliti nekega suverena, ki bo kot nekakšen zunanji garant usmerjal celo teorijo k pravilnemu odgovoru. Da pa ne bo pomote: v tem trenutku se obnašam kakor da bi »od zunaj« opazoval jecljajoče šolarčke, ki se trudijo spraviti skupaj koherentno vprašanje. Toliko o ostalih šolarčkih, sam pa še vedno vztrajam pri razliki med prvim in drugim vprašanjem.
Kaj so pravice? Kdo pa mi sploh garantira, da je vprašanje, tako postavljeno, sploh razumljivo? Kdo je garant tega, da nisem jaz zgolj uboga shizofrena duša, ki sama sebi zastavlja vprašanje in hkrati ne ve, da z vprašanjem zavaja samo sebe. Kaj lahko bi se namreč zgodilo, da bi v svoji razcepljenosti na mestu vprašanja »Kaj so pravice?« vseskozi stalo kakšno drugo vprašanje … takole samo za ilustracijo absurdnosti: »Kaj je hudiček počel, ko je veselo skakljal čez potok?« Kaj lahko pa si tudi predstavljam situacijo, ko bi na ljubljanski tržnici branjevko vprašal »Po koliko je tale prelepa repca?« ona pa bi zaslišala globok, prediren filozofski glas »Kaj so pravice?«. Se razumemo? Si lahko predstavljate začudenje branjevke? Najbrž ne. Torej konec koncev ne iščem garanta, ki mi bo omogočal postaviti vprašanje, temveč garant, ki me bo razvezal, ki me bo razbremenil bremena vprašanja. In samo norec lahko spregleda, da gre vseskozi za eno in isto zadevo. Le tisto, kar me lahko zaveže, me lahko odveže, le tisto, kar me zasužnjuje, mi da lahko svobodo. In garantu, ki lebdi nad vsakim vprašanjem, lahko malo za šalo malo za res rečemo vprašanje vprašanj ali pa vprašanje pisano z veliko.
Kaj je vprašanje vprašanj? Ste se kdaj znašli v situaciji, ko ste takole pred avditorijem vaših prijateljev razlagali svoj pogled na svet, svoje skrito prepričanje o imanentnem racionalnem ustroju civilizacije in predvsem pravnega reda, o nepopisnih mavričnih širjavah nezavednega, o postmoderni recepciji zgodnjih del Franca K. , no skratka, ko ste del sebe prenesli v besede, se dobesedno »ubesedili«, izlili svojo teoretično dušo pred občinstvom, lahko tudi strokovnim, in vse kar ste dobili nazaj, je bilo: »Ja ... in? In kaj potem?«
V obraz vam je bilo vrženo vprašanje vseh vprašanj. Kaj sledi iz tega, kaj mene, poslušalca, in kaj naj šele celo ustrojstvo sveta »zaveže«, da je temu tako, oziroma, če je temu tako, kakšne posledice sledijo za svet. Kaj zaveže mene in svet k poslušnosti? Privoščimo si kratek ovinek in si oglejmo, kako v očeh Valerie Kerruish, avstralske pravnice, splošna teorija prava postane igra konstruiranja resnice in realnosti. Kako nas pravo na zvit način zaveže k poslušnosti.
Pogoj prava je, da nas pravno besedičenje pravnih teoretikov vedno znova zvito spelje stran od »realnosti« prava, stran od pravne prakse, prakse institucij. Splošna teorija prava nas premami na polje, kjer nas mora skrbeti za objektivnost prava, kjer se kot najbolj pereč problem kaže razmerje med splošnostjo pravnih kategorij in kontingentnostjo posamičnega primera. Znotraj tega razmerja pa se pravni teoretik vedno trudi rešiti pravo. To pa lahko stori le, če posamične primere popredalčka, če jih izenači po določenem pravilu. Pri vsakem posamičnem primeru pravo zanima le, kaj ima ta primer skupnega z drugimi primeri. Pravo nas mora zavoljo svojega obstoja prepričati, da smo v današnjem raznolikem svetu, ki je sicer poln različnih vrednot in ki kar buhti od raznolikosti, v »relevantnem« pogledu še vedno isti. Cilj splošne teorije prava pa je podati objektiven odgovor na to, kaj pri človeku nasploh na ta način »relevantno oziroma bistveno« stoji nasproti siceršnji empirično izpričani raznolikosti. Teorija prava, in pravo z njo, se tako znajde na področju filozofije in kot novodobna ontologija to področje tudi okupira.
Pravo s tovrstnim enačenjem upraviči svoje plehko posploševanje. Namesto da bi enakost vodila (usmerjala) pravo, pravo vodi, usmerja enakost. Posledica je, da se v današnji družbi najlažje preživi kot konformist, saj nas pravo in družba vseskozi pozivata k enakosti. Bodi enak je prva in zadnja zapoved prava.
Valerie nas na tej točki sooči s tremi različnimi pravnimi teorijami, ki vsaka po svoje zagotavljajo svoj »garant« enakosti. Vse tri teorije pa so na nek način zgolj trije načini zakoličenja pravnega polja, ki na različen način zamejijo področje prava (področje pravilnega odgovora) še preden sploh kaj izrečejo. Pri iskanju enakosti ne gre za nič drugega kot za »pred-pravno« utemeljitev prava, ki pa se jo znotraj pravnega diskurza doseže nič drugače kot z ločevanjem »prava« od »neprava«. Torej na nek način, tega sicer Valerie ne pove, dobimo pravo prava, ki je v tem, da loči pravo od neprava, še preden se vprašamo, kaj pravo sploh je.
Torej za dosego objektivnosti se pred nami odpirajo sledeče možnosti: prva je, da imamo dobro definirano področje odgovora, oziroma da nam je jasno, po čem se sprašujemo. Na primer, da jasno zamejimo pravno od političnega in moralnega. Druga, da verjamemo v nek univerzalni standard pravičnosti, ki je neodvisen od človeške aktivnosti. Lahko torej zgradimo »naravno pravo« kot neodvisni standard pravic. Tretja, in ta je najbolj uglajena, zaradi tega pa tudi po »heglovsko« zvita, pa je, da imamo nek sicer nedoločeni kontekst, lahko je to naracija, tradicija ali pa »way of life«, znotraj katerega je možna »normativna konsistentnost«. Pravni teoretik Dworkin nam ponudi »kontekst nekih principov neke interpretacijske skupnosti, sestavljene iz večine« – Anglo-ameriški liberalni legalizem.
Kdo pa so sploh akterji te zgodbe, te pravne drame, kdo so igralci, katerih vloge so tako stilizirane in pred-določene? Glavna akterja vsake zavzete pravne teorije sta seveda posameznik in družba. To ne preseneča, v kolikor se vseskozi že nahajamo sredi zgodbe, ki jo pripoveduje scenarist tega »naravnega« konflikta med posameznikom in družbo. Scenarist je seveda pravo.
Element ali »glavni igralec«, okoli katerega se venomer suče scenarij, je posameznik kot »individualiziran nosilec pravic, ki ima splošne značilnosti pravne osebe, svobode in razuma«. V primerjavi z njim ima družba v tej pravni drami »karakterno« vlogo, ki jo odigra le zato, da lahko posameznik na odru zaživi v vsem svojem sijaju. Naš posameznik - pravna oseba - se identificira s pravicami, ki jih ima. V pravni drami (pravnem diskurzu) ni oseba nič drugega kot zmožnost pravic in dolžnosti, kot subjekt, ki je tako zgrajen, da je primeren za pripisovanje krivde, pravic in dolžnosti. Oseba znotraj prava deluje kot substanca, katere atributi so pravice in dolžnosti.
Treba je opomniti, da posameznik, ki stopa na oder »pravne teorije«, ni naključni »kdorkoli že«, temveč pravni, politični in moralni subjekt. Ko pravne teorije pristanejo na »skrepenelo sintagmo« dihotomije med posameznikom in družbo, pristanejo, in sicer v trenutku, ko skušajo biti najbolj »zunaj sebe«, ravno v lastnem osrčju. Posameznik je že od vsega začetka subjekt, ki bo pred-določal družbo. Pravne teorije nas tako skušajo prepričati, da je socialno življenje sestavljeno iz interakcij med posamezniki, bodisi atomarnimi bodisi kompleksnimi, nad katerimi bdi in za katerih pravičnost skrbi država.
V tem trenutku pa na oder pravne realnosti skrivoma stopi ideologija v svojem negativnem pomenu, (Enters ideology) kajti »debata o tem, kaj je prava oseba, je v bistvu debata o tem, kakšne poteze morajo biti pripisane abstraktni ideji individuuma za namene legitimacije države«. Ko se pravniki sprašujejo, kako legitimizirati državo ali pa ugotoviti, če sploh je legitimna, ni problem tisto, kar vzamejo za samoumevno, problem je, da z odgovori vzvratno vzpostavijo družbo in njenega posameznika.
Valerie to imenuje subtilen obrat, trenutek, ko začne ta ogabni pravni stvor loviti svoj rep. Doda pa še en pomemben primer. Pravna argumentacija je v osnovi polarizirana. Pozna samo pare tipa: kriv/nekriv, veljavno/neveljavno, predvsem pa velja logika, da če ni eno, je zagotovo drugo. Ali si kriv ali pa nedolžen. Vmesnega stanja ni. Tako v pravnem procesu pred obsodbo obstaja zgolj diskurziva realnost, diskurzivna polarizacija, ko kriv ali nekriv »zares« še nič ne pomeni. Po razsodbi pa polarizacija vstopi v vsakdanje življenje kot realnost. To je pravna konstrukcija realnosti, ki ni nič drugega kot artikulacija pravnega pomena v vsakodnevnem življenju.
In kdo poseduje to presenetljivo diskurzivno moč? Nihče drugo kot iniciirani pravniki.
Še ena reč je, ki je Valerie ne more pustiti na miru. Zakaj za vraga individuum daje neko »naravno« prednost sebi in svojim interesom pred interesi drugih. Zakaj je individuum pravne teorije tak grozen »egoist po naravi«, prav tako bi bil lahko nekakšen »altruist po naravi«. Na račun takega »naravnega egoista« seveda takoj pade v oči »nevtralnost« države. Kot skupnost v svoj interes zazrtih posameznikov je država njihov moralni alter ego.
Kaj so torej pravice? V trenutku, ko smo zgradili državo in njenega posameznika, bi kar se da lahko pričarali še posameznikove pravice. Prehod je lahek in jasen, od nas pa zahteva, da se vrnemo k našemu začetku in še enkrat ulovimo stvor, ki lovi lastni rep, vmes pa potepta naše pravice:
»Torej naj bo tako rečeno, kakor tudi to, da se zdi, da če Eno biva ali ne biva, Eno in druge stvari v odnosu do samega sebe in v odnosu ena do druge vse na vse načine bivajo in ne bivajo ter se dozdevajo in ne dozdevajo.« »Povsem res«*
Komentarji
komentiraj >>