Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
LIRIČNI VRTILJAK SVILOPREJKE, piše Petra Koršič (6039 bralcev)
Sreda, 15. 1. 2003
petrak



Nina Kokelj
NINA KOKELJ: SVILOPREJKA. Ljubljana: Študentska založba, 2002 (Knjižna zbirka Beletrina).


Potopitev v spominsko opno, prebujanje čarnih razsežnosti mikrokozmosa, otrokovega sveta. Sedeti na vrtiljaku, prisostvovati vsaj eni rundi kroženja. In to je dovolj, da vpeljem v atmosfero druge knjige Nine Kokelj, v razsežnosti Sviloprejke.
NINA KOKELJ: SVILOPREJKA. Ljubljana: Študentska založba, 2002 (Knjižna zbirka Beletrina).


Nina KokeljPotopitev v spominsko opno, prebujanje čarnih razsežnosti mikrokozmosa, otrokovega sveta. Sedeti na vrtiljaku, prisostvovati vsaj eni rundi kroženja. In to je dovolj, da vpeljem v atmosfero druge knjige Nine Kokelj, v razsežnosti Sviloprejke. Sediš na vrtiljaku in med različno hitrim kroženjem opazuješ okolico, včasih pustiš pogledu, da se ujame na en, drugič drug obraz pod vrtiljakom, podobo, ki sicer miruje, a se vrti skupaj s tabo. Včasih, ob hitrejšem kroženju, loviš izbrani obraz, ki se ob mižanju premika skupaj s tabo, izrisan na notranjih stenah vek. Nekateri prizori ostanejo s tabo, tudi ko sestopiš z vrtiljaka, in pravljično čarobne zgodbe se razpletajo v tvojem življenju, v nočnem polsnu, ostanejo kot okruški fragmentov iz nekega pravljično sanjskega popotovanja, zamejenega tudi s fantastičnimi elementi.

S podobnimi občutki in upravičeno zmeden ter z literarnimi fragmenti napolnjen je bralec, ko prečeše zadnje niti Sviloprejke, knjige, ki je izšla pri Študentski založbi v Ljubljani, v knjižni zbirki Beletrina. Sto šestinšestdeset strani Nine Kokelj je podnaslovljenih Povest o izgubljenem svetu. Mlada pisateljica se je za podnaslavljanje odločila tudi v prvem delu, ko je naslovu Milovanje pripisala še pripovedno zvrst roman. Razpravi o tem, ali deli ustrezata podnaslovoma, se na tem mestu ne moremo posvetiti. Dodajam le, da se tudi Igor Divjak, pisec spremnega eseja z naslovom Milovanje kot ustvarjalni princip v literaturi Nine Kokelj, ogiba tega vprašanja, a vseeno zasilno in argumentirano pritrjuje oznaki. Glede na to, da je prvenec Milovanje, ki je bil nagrajen z nagrado Slovenskega knjižnega sejma in odlikovan z nominacijo za nagrado kresnik, izzval pri kritikih mnogo spraševanj glede zvrstnosti ter kritik o umanjkanju zgodbe in razpršeni fragmentarnosti, bralcem priporočam, da so načeloma zadržani do avtorjevih samoopredelitev dela ali podnaslovov. Vsekakor ne gre pozabiti, da stvarem v procesu botrujejo redefinicije.


Nina Kokelj: MilovanjeMilovanje in Sviloprejka zajemata iz podobnega poetskega vodnjaka. Kritika, ki je priznavala »avtohtonost in dorečenost pisave Nine Kokelj na slogovni ravni«, je bila do romana iz leta 1998 zadržana prav pri tistih elementih, ki so se ponovili tudi v Sviloprejki. Na decembrskem Simpoziju o slovenskem romanu je kamenček v mozaik literarnoteoretskega raziskovanja o romanu položila tudi dr. Irena Novak-Popov z referatom Lirizacija romana, v katerem obravnava tudi Kokeljina romana.

Novak-Popova razširi Glušičin teoretski model za razlago modernizacije slovenske pripovedne proze z odkrivanjem lirskega, in sicer na ravni fabule, na ravni konstrukcije literarne osebe, zgradbe in na ravni jezikovne organizacije. Lirizacija romana oziroma lirski roman, označitev, ki ustreza obema leposlovnima deloma Nine Kokelj, Novak-Popova definira kot »asociativno nasičeno, večpomensko besedilo, ki se upira logični totalizaciji, vztraja v odprtosti, nedovršenosti procesov in stanj, neznane skrivnosti in neobvladljivosti kaotičnega sveta.«

Nina Kokelj: Sviloprejka. Ljubljana: Študentska založba, 2002 (Knjižna zbirka Beletrina).
Sviloprejka se začne z uvodnim zapisom ali pesmijo in se sprehodi po petih sklopih ali poglavjih, naslovljenih Vodnjak, Baba Lepa, Sviloprejka, San in Hodnik, ki pa se že po zunanjeoblikovnem zapisu razlikujejo od klasičnega v pripovedih delih. Pisanje prehaja v miselne utrinke, poetske pasaže. Deli knjige niso niti zaokrožene celote niti logična linearna nadaljevanja. Ob branju dobi bralec občutek natrganih, fragmentarnih zapisov, ponavljanja, nepredvidenega vračanja k že zapisanim motivom. Prav z zabrisano konstrukcijo pripovedne strukture stopi v ospredje atmosfera pravljičnosti, začaranosti, ki meji in prehaja v fantastično. Prostor in čas dogajanja sta imaginarna, gotovo pa si ju bralec naslika na podlagi vseh asociacij iz knjige, ki jih vzbudijo elementi, kot so ruralnost, pristen stik z naravo in njeno močjo, poskusi obvladovanja nadnaravnega, barvitost pokrajine – zdi se, kot da gre za središče mitskega sveta.

Kokeljeva spet ne bo zadostila tistim, ki iščejo trdno stoječo zgodbo. Jasno zgodbo zamenjujejo in nadomeščajo orisi podob, fragmentni izseki, nelogični in asociativni preskoki pripovedovanja, ki delujejo kot prebliski. Bralec si sestavi svojo sliko znotraj določenih točk, ki jih izpiše pisateljica. Prav zato je slika atmosfera barv, slika je ena izmed vzorcev v kalejdoskopu, zato v uvodu primerjam branje Sviloprejke s kroženjem na vrtiljaku. Avtorica s kratkimi, a toplimi povedmi in pravljičnim upovedovalnim duhom, kar se v jeziku kaže kot uporaba pravljičnih števil, naštevanja, ponavljanja, slika barve in vozliščne momente v življenju literarnih oseb s selektivnostjo. Zorni kot pripovedovanja zumira le ženski pogled. Natrgano in nastrgano so označene lastnosti likov ter njihove usode. Baba Nata piše knjigo o Babi Lepi in njeni sestri Sviloprejki. V knjigi srečamo še zgodbe njunega očeta Deda, brata Sana, Debeluške, Plave in drugih.

Številčno prevladujejo ženske, ki so izjemne po svoji samozadotnosti, skrivnostnosti, dominantnosti, utrganosti. Svet Sviloprejkinih niti je predvsem svet ženske polarnosti, saj prav bogata čuječnost in senzibilnost do nevidnega, naravnega in nadnaravnega ter prvobitnega sta glavni gonili in literarni vrlini mlade pisateljice, ki ju udejanja tudi v izbranem jeziku ter slogovnem slikanju fragmentov. Nežna ženska samotnost, vztrajnost in maščevalnost se postavijo proti moški pavji vzvišenosti, kljub temu pa se odpira želja po ljubezni. Avtorica zapiše, da je popoln dan »dan velikanske pajkove mreže zlatih niti medčloveškega življenja.« Pisava Nine Kokelj začara in zapelje v realnosti večkrat zanemarjeni in pozabljeni, a v domišljiji in drobcih spomina prepoznani svet.

Sviloprejkine niti je prečesala Petra Koršič.





Komentarji
komentiraj >>