Sobota, 29. 9. 2007
Bozji_dar
Jesu je sinonim za Justina K. Broadricka, vsestranskega britanskega glasbenika, producenta in kdaj pa kdaj tudi didžeja. Mnogi izmed vas ste verjetno seznanjeni z njegovim delom v težkokitarskih skupinah Napalm Death, Head of David in Godflesh, drugi spet ga poznate po njegovem pionirskem delu v industrial projektih Techno Animal, Final in Ice. Vse njegove projekte, kakorkoli različni so si bili v osnovi, je vseskozi povezovala skupna nit. Mogočen zvočni zid in vedno temačno razpoloženje sta bila alfa in omega njegove glasbe, ki je bila prav gotovo močno inspirirana s prav takšnim razpoloženjem v britanskih industrijskih mestih iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Razpadajoča težka industrija v Birminghamu in potlačena britanska ekonomija sta se poznali v utesnjeni in črno sajasti podobi njegove godbe...
Z novimi časi pa se je spremenil tudi Justin, ki je leta 2002 dokončno pokopal svoje Godflesh na pogorišču zgodovine. A ni dolgo počival. Svoj novi projekt, s katerim bo lahko izrazil vse tisto, česar z Godflesh ni mogel, je poimenoval po zadnji skladbi skupine Godflesh, objavljeni na njihovem poslovilnem albumu Hymns. Jesu je bil spočet.
Lahko bi rekli, da se je Broadrick znotraj skupine Godflesh pričel čutiti utesnjenega. Četudi so bili ti vedno vsaj nekoliko zazrti v eksperiment, Justinu to ni več zadostovalo. Zvočne teksture Jesu so zavzele povsem nova področja. Izredno dolge meditativne skladbe brezkompromisnih zvočnih tekstur so se spogledovale z abstraktnimi motivi in sanjavo liriko. Melodičnost še nikoli ni bila prisotna v Broadrickovih stvaritvah do te mere. Vendarle pa do križanja in obglavljenja njegovega kultnega statusa, ki si ga je pridobil z Godflesh, zaradi tega ni prišlo. Feni njegove godbe z Jesu pravzaprav niso veliko izgubili, odprle pa so se jim nove širjave, ki se jih je Broadrick lotil raziskovati z novim projektom. Verjetno pa bi lahko špekulirali, da so se po vseh teh letih tudi oni naveličali večne teme.
Kakorkoli že, nova plošča Jesu, Conqueror, se zdi ambientalno-mantrična na izredno glasen težkokitarski način. Zvočni zid obilnih kitarskih dronaž postavi efektiven kontrapunkt zasanjani melodiki. Četudi glasba s svojimi sanjavimi teksturami v osnovi ni daleč od post-rockerskega ponavljanja vedno istih vzorcev in njihove zagledanosti v lastne čevlje, je Broadricku uspelo prav to. Na fantastičen način je združil poetiko tega izpetega žanra in svojo prepoznavno in pronicljivo nagnjenost k eksperimentu. Ustvaril je odlično ploščo, ki jo hvalijo tako kritiki, kakor tudi dolgoletni feni njegovega početja. Od prejšnjih izdaj projekta Jesu pa se Conqueror razlikuje vsaj še v enem pomembnem vidiku. Justinov vokal je tokrat namreč postavljen precej bolj v ospredje, in tam se, zanimivo, prav dobro počuti. Morda je bila tudi to ena izmed omejitev iz dosedanjega ustvarjalnega opusa, ki se ji Justin enostavno ni hotel več podrejati.
Elektro-psihedelična simfonija, kot je Conquerorja označil Broadrick sam v spremnem besedilu v knjižici, je nov kvaliteten prispevek v že tako bogat portfelj glasbenika, ki je skozi svojo celotno kariero bolj cenil kreativnost in ustvarjalnost kakor slavo in uveljavljenost. Tudi v produkcijskem smislu je plošča Conqueror še za kanec napredovala in ponuja že prav neverjetno zvočno izkušnjo. Staremu produkcijskemu mačku še očitno ni zmajkalo novih idej. Držimo pesti in ne dvomimo, da bo tako ostalo tudi v prihodnje...
Komentarji
komentiraj >>