Privatna vojska v Iraku ali kako se je divji zahod naselil v deželi naftnih vrelcev (4650 bralcev)
Ponedeljek, 1. 10. 2007
A in A
Ponedeljek, 1. 10. 2007
A in A
Nov Zeitgeist z naslovom Privatna vojska v Iraku ali kako se je divji zahod naselil v deželi naftnih vrelcev, kjer bova AinA odkrivala netransparentno najemniško vojsko, ki v imenu ameriških državljanov trenutno deluje in ubija v Iraku .
Celotna oddaja je že na voljo v obliki filmčkov za YouTube.
1.Del:
2.Del:
Vojna v Iraku je zaradi njene dolgotrajnosti že popolnoma zasidrana v našo podzavest, tako da jo dojemamo kot umivanje zob. Čas, ki ga je ta vojna vzela časovni premici bi lahko primerjali kar z urami do večnosti, urami, ki seštevajo denar in še hitreje odštevajo življenja. Ker je vojna donosen posel, tam, kakor spomladi po cvetju, diši po dobrem zaslužku. Govora je seveda o zasebnih podjetjih, ki v Iraku opravljajo logistična in varstvena dela za denar, ki navadnemu vojaku koalicijskih, pardon, ameriških sil predstavlja desetkratno plačo. Rezultati naše nove osnovnošolske reforme bodo torej vidni, ko se bodo tudi podjetni Slovenci podili po iraških poljanah. Do takrat pa se osredotočimo na tiste, ki so te novodobne vrednote že do popolnosti dojeli.
///////////////////////////////////////////////////////////
///////////////////////////////////////////////////////////
Številk o zasebnih podjetij in njihovih zaposlenih tukaj še ni konec, zato lahko postrežemo še s podatki, da je industrija zasebnih podjetij, ki delujejo pod okriljem vojske zrasla v sto milijard dolarjev vreden posel, ki deluje skorajda na vseh kontinentih. Pri miru je pustila samo Antarktiko. Prav v Iraku trenutno deluje približno 60 zasebnih podjetij, beseda približno je uporabljena zato, ker uradne številke sploh ni. Pregled vseh zaposlenih pa zgleda nekako takole. Petdeset tisoč zaposlenih opravlja logistično podporo, štirideset do sedemdeset tisoč je zaposlenih kot gradbenikov. Kar petintrideset tisoč pa jih deluje kot varnostna sila, kar v prostem prevodu pomeni, da so plačanci.
Kako delujejo ti plačanci in kaj vse počnejo pa je razložil Andy Melville predstavnik podjetja Erinys, ki je za petdeset milijonov dolarjev zadolženo, da čuva ameriške inženirje...
///////////////////////////////////////////////////////////
///////////////////////////////////////////////////////////
S tako svobodo ta podjetja delujejo zato , ker so v državi oblikovali divji zahod, oziroma državo brez odgovornosti. Najemniki namreč, v kolikor delujejo v okvirih svojih nalog, niso podvrženi nikakršni kontroli. Njihovo delovanje je legalno in deluje na podlagi verige podjetij, ki se zdijo v vročičnih meglicah podobne fatamorganam. Teksas je očitno podrl ograjo in se naselil v deželi naftnih vrelcev.
Izmed vseh podjetij, ki delujejo v najbogatejši pustinji vzhodno od nemirnega vzhoda je najbolj razvpito tisto, ki se skriva pod imenom Black Water. So najdražji in imajo najbolj elitne stranke. A navkljub vsemu se držijo osnovnega pra-načela podjetništva. Cilj opravičuje sredstva, in ne gleda nazaj. Cilj je zaslužek, v drobnem tisku se skriva maksimiziranje zaslužka. Pa čeprav včasih na račun človeških življenj. Življenje je namreč več vredno, bolj ko je brez vrednosti.
Privatni vojaki imajo torej glede na Memorandum številka 17, ki nosi letnico 2003 do nadaljnjega, oziroma do odhoda koalicijskih sil, imuniteto pred kazenskim pregonom iraških pravosodnih organov. Zdi se kot pravljični peskovnik za kopico od sonca ponorelih ljudi, če le ne bi bilo avtohtonih prebivalcev Iraka, ki so si, že res, da brez pogodbe, odločili pravico vzeti v božje roke. V tem primeru imuniteta žal odpove.
Odpovedati pa zna tudi v primeru civilnih tožb članov družin najemnikov, ki so bili zaradi malomarnosti podjetja prikrajšani življenja. Zopet je na tapeti Black Water, ki je do sedaj utrpel največjo medijsko pozornost, ko so štiri njegove najemnike ubili, zažgali in obesili ter vse skupaj posneli Iračani. Tako zdaj družina toži podjetje, kako pa so vse skupaj doživljali povedo družinski člani in prijatelji ubitih najemnikov.
///////////////////////////////////////////////////////////
///////////////////////////////////////////////////////////
Največji delež pogače pa dobi podjetje KBR, ki skrbi za logistično podporo vojske. Do sedaj so opravili že za 12 milijard dolarjev del, ki omogočajo, da vojna poteka nemoteno. Podjetje skrbi, da vojaki ne bi ostali prepuščeni sami sebi. Ironično je, da vojska vitalno oskrbo svojih enot, ki so v osrčju sovražnega ozemlja, zaupa najboljšemu ponudniku. Očitno si tudi najmočnejša vojska na planetu ni zmožna več sama dobavljati toaletnega papirja.
///////////////////////////////////////////////////////////
///////////////////////////////////////////////////////////
KBR je tako zgradil kamp Anakondo ozirom kot ga nekateri ljubkovalno imenujejo »FORT KBR«, kjer živi 28.000 vojakov in 8.000 najemnikov. To malo meso ima vse kar sodobni človek potrebuje; fitnes, plesne tečaje, fast food verige imajo tam svoje izpostave. Za občutek masovnosti poslušajmo opis Russella Baggerlya, ki skrbi za vso logistiko KBR-a.
///////////////////////////////////////////////////////////
///////////////////////////////////////////////////////////
Kar pa vse skupaj naredi še bolj izkrivljeno pa he dejstvo, da je KBR hčerinsko podjetje ameriškega Halliburtona, katerega predsednik je bil svoj čas tudi sedanji ameriški podpredsednik Dick Cheney.
Rizična plača, ki jo dobivajo zaposleni v KBR-u se je izkazala za še bolj rizično, saj je nekateri izmed šoferjev sploh niso dočakali. Iz rok jim je spolzela nekje na pol poti proti Babilonu. Padli so namreč v zasedo in, bi se reklo, preko pogodbe pogumno umrli za kogarkoli že so.
///////////////////////////////////////////////////////////
///////////////////////////////////////////////////////////
Pogodbeni delavci in pogodbeni vojaki imajo torej samo njim lastno pravico, da brez vprašanj, zapustijo svoje delovno mesto. To vnaša v delovanje sistema nemir in nesigurnost, kar vsekakor podaljšuje agonijo vojne in vse večjo apatijo javnosti do tega kar se dogaja.
///////////////////////////////////////////////////////////
///////////////////////////////////////////////////////////
Glavna težava privatnih vojakov pa je vsekakor njihova nedotakljivost in delovanje izven območja odgovornosti. Zaradi tega so postali zelo zaželjena tarča Iračanov, ki imajo takih posebnežev dovolj že iz obdobja vladavine Sadama Huseina. Kot vedno v podobnih primerih so ljudje po sili razmer prevzeli pobudo. A zaradi tega še niso barbari, ali pa kljub vsemu so. Še vselej do sedaj so bili namreč resnični barbari tisti, ki so druge označili za barbare. Bes in kri, v tem primeru pa še kanček vročine, so še vsakogar naredili lačnega. Krvi namreč.
Vse izjave so iz dveh dokumentarcev:
Prvi je PBS-ov Private Warriors : -KLIK-
Drugi pa je Ieaq for sale:
Komentarji
komentiraj >> Re: Privatna vojska v Iraku ali kako se je divji zahod naselil v deželi naftnih
bojan [01/10/2007]
oooo, veliki in mali A :) kako cute!
odgovori >>