Sreda, 3. 10. 2007
primozv
Povsem nepričakovan prvenec domačega dvojca Dance Mamblita prinaša v minimalistično (in preverjeno delujočo) formo bas kitare in bobnov natlačenih deset »über« energičnih komadov. Dva glasbenika, dva inštrumenta, besedila v štirih (petih?) jezikih in en sam šus od začetka do konca. Na dušek. (v celoti..)
Že pregovorno diskografsko sušo kvalitetne domače glasbe, v zadnjem času bolj ali manj uspešno gasijo male neodvisne založbe, kot sta npr. metelkovska KAPA ali solkanska Moonlee records. Kljub temu, da imata obe, še posebno pa Moonlee v svojih vrstah bende iz Slovenije in Hrvaške, so izdaje redke. Kar najbrž bolj kot na krizo založništva, kaže na krizo med samimi ustvarjalci glasbe. Ob izdajah omenjenih založb, kvantitativno večino predstavljajo plošče izdane v samozaložbi. V časih, ko je produkcija in izdaja albuma omogočena praktično vsakomur in zanj niti slučajno ni več potrebno scati krvi, je seveda temu primerna tudi kvaliteta teh plošč. Ki seveda izjemno niha od plošče do plošče.
V teh razmerah je izid plošče Dance Mamblita pomenil veliko presenečenje, saj gre za zasedbo, ki je bila do tega trenutka praktično povsem neznana. Edina priložnost za seznanitev z Dance Mamblito je tako bila na katerem izmen koncertov na Obali in v njeni širši okolici. Oziroma na letošnjem festivalu Trnje, kjer je Dance Mamblita prvič nastopila pred občinstvom iz cele Slovenije. Dvojec, ki ga sestavljata avtor glasbe, basist in pevec Andrej Šik ter bobnar Boris Beštjak, je že pred sedanjim projektom igral skupaj v bendu Valter brani Sarajevo, po razpadu tega benda pred leti, pa sta odšla vsak svojo glasbeno pot, dokler se nista pred kratkim bolj kot ne po naključju, odločila za ponovno sodelovanje.
Le tega sta se lotila z izrazito minimalnimi sredstvi. Ob nekaj zvočnih efektih ki se sem ter tja prebijejo do poslušalca, je edino »razkošje«, ki si ga privoščita Dance Mamblita, distorzija na bas kitari. Kljub skromnim sredstvom, Dance Mamblita z njimi dosežeta maksimalen izkupiček. In to iz več razlogov. Prvi razlog so gotovo odlične skladbe kot take. Z besedili, ki so večji del pisana v drugi osebi, s čimer se Dance Mamblita izogne klišejski prvoosebni izpovedi, kot tudi tretjeosebnem pridigarstvu. Plošča tako deluje ne-preveč-ambiciozno, da ne rečem ležerno, pač v skladu z, vsaj meni simpatičnim, načelom »Take it or leave it«.
Poleg tega gre omeniti izjemno energično in uigrano izvedo. Slednje niti ni nenavadno, saj sta oba člana izkušena glasbenika, ki sta že igrala v številnih zasedbah, med drugim tudi skupaj v že omenjenih Valter Brani Sarajevo. Da ne bo kdo dobil napačnega vtisa naj povem da pri Dance Mambliti ne gre za nobeno nenadkriljivo, tehnično do potankosti izpiljeno muziciranje, ki bi svoj smisel videlo v igranju kot takem, temveč v osnovi za surov in udaren hard- ali post-core v stilu kakšnih NoMeansNo ali pa recimo domačih Anonímus. K tej osnovni strukturi so mestoma dodani zvočni efekti, ki do največjega izraza pridejo pri dveh inštrumentalnih skladbah, drugače pa ne prispevajo bistveno, k sami zvočni podobi plošče. Za njih je tako kot za celotno produkcijo in izdajo plošče poskrbel Edi Meola, ki je tudi eden glavnih pobudnikov, da lahko danes sploh prisluhnemo bendu z imenom Dance Mamblita. Za konec lahko le še dodam, da bi si predvsem želel videvati Dance Mamblito v živo, po odrih širom Slovenije, kjer glasba s plošče zveni še mnogo bolj energično.
Komentarji
komentiraj >> Re: Sreda, 3. 10. ´07 ob 19.00 (ponovitev 10. 10. ´07 ob 10.00) DANCE MAMBLITA:
anonimni alkoholik [21/10/2007]
lepo povedano. sama bi dodala le se to, da tega benda in njihove muzike ne morem primerjati z nicemer doslej slisanim. so polni pozitivne energije, kot sipek, ki je tik pred tem, da se razpoci. v njihovem heavy zvoku so odtenki funka in latina, instrumentale bi najraje poslusala na veeelikem odru skupaj s kaksnimi odstekanimi simfoniki, da bi skupaj ruzli, zagali, plesali in si trgali kravate in metuljcke. the best. anelka
odgovori >>