Sreda, 10. 10. 2007
BIGor
Fantje v zrelih letih iz zagrebškega kvarta Gajnice so se v dvajsetih letih delovanja pretvorili iz nabrito šaljive punkovske zasedbe v eno največjih rockovskih skupin pri naših južnih sosedih. Kot za šalo so z delavnim, vztrajnim in brezkompromisnim punkovskim etosom pomendrali kritike, da ne znajo igrati, in prekosili vsa pričakovanja, celo samih sebe, ko so klubske podije zamenjali z velikimi odri. Njihov ustvarjalen angažma je bil in ostaja privržen hudomušni kritiki realnosti in pozitivni prihodnosti. Podoben vtis pusti tudi zadnji album Knjiga žalbe, ki je v dosedanji diskografiji najbolj intimen in oseben, njegova sporočilnost pa se obrača na medljudske odnose. (v celoti!)
* Fantje v zrelih letih iz zagrebškega kvarta Gajnice so se v dvajsetih letih delovanja pretvorili iz nabrito šaljive punkovske zasedbe v eno največjih rockovskih skupin pri naših južnih sosedih. Kot za šalo so z delavnim, vztrajnim in brezkompromisnim punkovskim etosom pomendrali kritike, da ne znajo igrati, in prekosili vsa pričakovanja, celo samih sebe, ko so klubske podije zamenjali z velikimi odri. V zadnjih letih so odmevali veliki samostojni koncerti v razprodani zagrebški dvorani Dom sportova in na Šalati pod odprtim nebom. Pravzaprav so dosegli vse mogoče, vse, kar se doseči da na omejenem, majhnem tržišču svoje nove "velike" države. Pobrali so nešteto glasbenih nagrad na čelu z velecenjenimi Porini in priznanje za promocijo človekovih pravic v medijih, spisali so nogometno himno ob odhodu hrvaške reprezentance na svetovno prvenstvo na Japonskem, obenem sodelovali z organizacijo proti nasilju nad ženskami, znašli pa so se tudi med izvajalci, ki so spontano klicali h koncu desetletne vladavine Tuđmana in HDZ na Hrvaškem konec devetdesetih let.
Njihov ustvarjalen angažma je bil in ostaja privržen hudomušni kritiki realnosti in pozitivni prihodnosti. Podoben vtis pusti tudi zadnji album Knjiga žalbe, ki je v dosedanji diskografiji najbolj intimen in oseben, njegova sporočilnost pa se obrača na medljudske odnose. Zavedajoč se, da progres družbenih procesov temelji na odnosih v družini, v paru, v skupnosti so Hladno Pivo podčrtali svojo dozorelost, ki se je nakazala z albumom Pobjeda leta 1999, ko je skupina začela odstopati od nabritega novo primitivističnega punka. Rušenje ovir pri preskakovanju iz klubskega miljeja na estradno areno je bil še toliko bolj podpihnjen s solističnim albumom pevca, tekstopisca in frontmana Hladnega piva Mileta s spremljevalno skupino Putnici, ki je leta 2001 z albumom U dva oka pokazal bolj emocionalno in glasbeno mehkejšo plat svoje izpovednosti. V naslednjih letih se je z njim oplemenitil ustvarjalni naboj Hladnega piva, ki je tako rešila vprašanje naslednjega koraka.
Z albumom Knjiga žalbe se zasedba Hladno pivo ni odrekla uvodnim ostrim korakom navezovanja na vzornike KUD Idijote in Zabranjeno pušenje, slogovno jih je le še odebelila. S polnim vrčem prepoznavnega humorja je prelila dvanajst novih točk pritožb, ki prepletajo koščke globalnega nu metal punka z regionalno-lokalnim melosom in celo skočijo k bluesovsko in countryevsko obarvanim elementom. Aranžmajsko dodelane skladbe tečejo po grlu kot najboljše hladno pivo in niso niti na trenutek sladkasto pocukrane. Ostajajo prepoznavno njihove in pokažejo kako tanka meja je med angažiranim rockom in poslušljivim popom, ki ni zabrisana s poudarjanjem rekordov za Guinessovo knjigo, ampak je podmazana z iskrenostjo in odgovornostjo do samega sebe in okolice okoli sebe. Ko pa ima neka dežela v svojem establišmentu tako skupino kot je Hladno pivo, ne preseneča, da ima tudi underground svojo moč.
pripravil Igor Bašin- BIGor
Komentarji
komentiraj >>