Torek, 9. 10. 2007
TisaV
Film Jezero, v originalu Water, je ponovno eden izmed serije filmov, pri katerih globokoumje slovenskih filmskih prevajalcev naravnost bije v oči. Kot da informacija o tem, da gre za trilogijo, pri čemer se prva dva filma imenujeta Ogenj in Zemlja, ne bi bila dovolj.
Kakor koli že prevedeno, Jezero predstavlja tretji in zadnji film t. i. »trilogije elementov« indijske v Kanadi živeče režiserke Deepe Mehte. V svojem celotnem filmskem sklopu Mehta razkriva zgodbe posameznikov, ujetih v družbene in religijske spone.
Film Jezero, v originalu Water, je ponovno eden izmed serije filmov, pri katerih globokoumje slovenskih filmskih prevajalcev naravnost bije v oči. Kot da informacija o tem, da gre za trilogijo, pri čemer se prva dva filma imenujeta Ogenj in Zemlja, ne bi bila dovolj.
Kakor koli že prevedeno, Jezero predstavlja tretji in zadnji film t. i. »trilogije elementov« indijske v Kanadi živeče režiserke Deepe Mehte. V svojem celotnem filmskem sklopu Mehta razkriva zgodbe posameznikov, ujetih v družbene in religijske spone.
Tako Mehta v Jezeru obdeluje enega izmed najbolj spornih hinduističnih običajev, ki se mu je uspelo izogniti siceršnji modernizaciji Indije in se tako ohraniti do današnjih dni. Gre za iz hinduističnega verskega prava izhajajoče zapovedi, ki urejajo življenje indijskih žena, ko te postanejo vdove.
Manujev zakonik izpred 2000 let namreč pravi, da imajo vdove po moževi smrti na voljo tri opcije: ali po moževi smrti naredijo samomor, ali celo življenje živijo v odrekanju in celibatu v »hiši vdov«, ali pa se, če se njihova družina s tem strinja, poročijo z moževim mlajšim bratom.
Mehta k omenjeni problematiki pristopi skrajno kritično, kar je gotovo tudi razlog za hudo oviranje njenega dela. Ne samo da je bila zaradi svoje liberalnosti leta 1973 prisiljena emigrirati v Kanado, temveč so indijski hinduistični fundamentalisti snemanje Jezera v Varanasiju, indijskem svetem mestu, leta 2000 tudi nasilno prekinili. Tako je lahko Mehta s snemanjem filma pod njegovim lažnim imenom Polna luna nadaljevala šele leta 2004 na Šrilanki.
Zgodba Jezera se dogaja leta 1938, ko Gandhi že slavi zmago svojega koncepta pasivnega odpora. Film pripoveduje o majhni indijski deklici, ki, ne da bi svojega moža sploh kdaj uzrla in komaj osemletna, pristane v krutem svetu »hiše vdov«. Če se revolucija 1938 dogaja na indijskem makronivoju, se z vstopom mladega upornega duha začne revolucija odvijati tudi na mikronivoju »hiše vdov«.
Ker v skladu z usmerjenostjo Bollywooda brez ljubezenske zgodbe pač ne gre, smo tudi v Jezeru priča ljubezni, ki se splete med najlepšo izmed vdov in mladim upornim intelektualcem iz najvišje indijske kaste brahmanov.
Če vas Leonardo in Kate nista prepričala v obstoj sodobnega Romea in Julije, bo to z odlično igro zagotovo uspelo glavnima igralcema Lisi Ray in Johnu Abrahamu. Ko se mlada zaljubljenca lovita ob Gangesu, se namreč za hip zazdi, da smo pristali v Titaniku, kar nam z indijsko adaptacijo glasbene teme »My heart will go on« potrdi tudi mož, ki je odgovoren za glasbeni del filma, Mychael Danna.
Kljub mnogim šibkostim filma in njegovi klasični bollywoodski solzavosti, pa Mehta ponudi odlični dramaturški preobrat, s katerim brutalno zareže v naše do takrat od romantike že povsem zmehčano srce.
Tako je film zagotovo vreden ogleda vsaj zaradi svoje ideološke plati. Če je mnenje neke družbe, da je najboljša stvar, ki se ti kot ženski lahko zgodi, ta, da se reinkarniraš kot moški, je jasno, da film s takšno tematiko gledalca ne more pustiti hladnega.
Mehta namreč pokaže, da lahko v vsesplošni ideološki zaslepljenosti jasno mislijo le nedolžni umi. Če mala upornica sproži revolucijo z vprašanjem, »kje se nahaja »hiša vdovcev«, Gandhi razrahlja indijske miselne spone s tem, ko pokaže, da je resnica bog ter nikakor in nikoli obratno.
Mehtine podobe so v svet Indije zazibale Tiso V.
Komentarji
komentiraj >>