Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Festivalski termin III.: Mesto žensk; četrtek, 11. X. 07, ob 13.15 (4619 bralcev)
Četrtek, 11. 10. 2007




Na predpredzadnji dan 13. festivala Mesto žensk, vam v festivalskem terminu ponujamo intervju s Keko Čalič, ki ga je posnel Bojan Anđelkovič. Zala Dobovšek si je ogledala turške filme in dva performansa v KUD-u. Alja Bulič pa ocenjuje predstavo Sneguljčica.
Na predpredzadnji dan 13. festivala Mesto žensk, vam v festivalskem terminu ponujamo intervju s Keko Čalič, ki ga je posnel Bojan Anđelkovič. Zala Dobovšek si je ogledala turške filme in dva performansa v KUD-u. Alja Bulič pa ocenjuje predstavo Sneguljčico.


V ponedeljek je bil v Cankarjevem domu v okviru Mesta žensk premierno prikazan enourni eksperimentalni film Brute figure, avtoric Aleksandre Keke Čalič in Dunje Kukovec. O filmu smo se pogovarjali s Keko Čalič.

//////////////////////////////////////////////////////////////


V okviru filmskega programa smo si 8. oktobra lahko ogledali dve produkciji turškega mednarodnega festivala Flying Broom. Odločitvi za umestitev obeh filmov v letošnji program Mesta žensk sta predvsem botrovali njuni vsebini, ki govorita o optimizmu in vedri volji žensk kljub strogim in neprizanesljivim odnosom, ki jih pestijo ob njihovem družbenem položaju.

Kratki film Debela ženska v deželi vitkih, ki je s svojo amaterko površnostjo med drugim pošteno preveril tudi našo gledalsko benevolenco, je predstavil absurdno oblikovano družbo, kjer prekomerna teža postane domena kriminalnega značaja. Prirejeni policisti, ki pazijo na zdravo hrano, zasedejo celotno mesto, a njihov obsesivni nadzor pelje prestopnike le še v večje skušnjave. In vendar se zakon na koncu izkaže za jalovega in prehranjevalna svoboda se vendarle nadaljuje. Tortice se zopet jedo na mizi in ne pod njo ...

Dokumentarni film Igra, ki je sledil, pa je presegel vso mero pričakovanja. Dogajanje je postavljeno v samo srž življenja v neki odmaknjeni turški vasici, kjer se skupina žensk odloči, da bo za sovaščane postavila gledališko igro. Sledenje kreativnemu procesu z občutkom prodira globoko v osebnosti akterk, ki se v vsakdanu soočajo s trdim in nič kaj zavidljivim položajem tako v družinah kot v širši družbi. Njihova strast do igranja in gledališča ter predvsem krepilni občutki samostojnosti jim omogočijo širša stališča, dodatno vero in obuditev moči. Umetnost, prvoosebno pripovedovanje in kratek pobeg v fikcijo, ki vendarle temelji na realni vsebini, so film intenzivno obogatili z močnimi tendencami intimnosti, ki nikakor ni mogla obiti sočutja občinstva.

Torkova večerna predstava v Stari elektrarni je verjetno presenetila vse, še najbolj pa tiste, željne presenečenj. Napovedi so namreč obetale plesno predstavo z naslovom Sneguljčica, ustvarjalni plod 26-letne newyorške underground umetnice Ann Liv Young, ki sicer premore tudi svojo plesno skupino, znano pod nič kaj neobičajnim imenom Ann Liv Young Dance Company. Dišeč po parodiji in gibalnem preseku arhetipov Grimmove pravljice, smo pričakovali slikovit prikaz, kaj je alter Velikega jabolka.

Ta je izgledal takole: trije nastopajoči se v najrazličnejših opravah, med katerimi so bili tudi beli dresi ritmične gimnastike, živalski kožuhi, hlačke z dildotom ter občasno odeti v maske in kostume akterjev iz Sneguljčice, udejanjajo ob pop komadih iz konca prejšnjega stoletja. Zelo glasno izživljanje nad MTV-hiti - med katerimi ne manjka presunljivo vreščanje Michaela Jacksona ter seksualni presežki Salt'n'Pepa - spremlja tudi izpostavljanje telesa, ki je večino časa golo. Predvsem glavna akterka Ann Liv Young, ki jo sicer odlikuje vokal širnih razponov, nič kaj obotavljivo odvrže svoje cunje, pod katerim razkriva svoje ogrodje, s katerim zbija konvencijo popolnega ženskega telesa.

Po mnogih zvišanih tonih, jeznih gestah ter napetih glasilkah na oder privleče povsem logično razlago svojih razbohotenih oblin. Je namreč mati novorojenega otroka, ki naenkrat pred občinstvom mirno cuza svoj prst. Njena jezna, samokritična izpoved briše meje med realnostjo in odrom, saj nenehno nagovarja gledalce in jih prepričuje v svojo bednost. Brez prevelike potrebe sicer. Iz Sneguljčice, če je kdaj to sploh bila, se prelevi v zlobno mačeho, ki zavrača lepoto in se posmehuje dobroti. Na koncu pa iz oči v oči sede za konferenčno mizo ter v dialog z občinstvom. Tako slednjemu ponudi priložnost, da nanjo zlije svoj gnev ali pač občudovanje. Gledalci so bili za oboje.

Predstava, ki ne želi ugajati, menda pa želi zbuditi marsikatero vprašanje. Ali nepopolno žensko telo sodi na oder? Ali se pripomočki za uspešno družbeno integracijo skrivajo že v literaturi za najmanjše? Ali se alternativa na kakšen način sploh povzpne nad komercialno kulturo, če iz nje zbija šale? Ali umetnica lahko legitimno na oder privleče otroka, ki o tem ni sposoben odločati? In seveda – ali so težka eksistencialna vprašanja povsem pogubila palčke ... Kje so se namreč izgubili palčki?

V Kudu France Prešeren pa sta se v sredo predstavili dve performerki, sicer med seboj avtorsko povsem raznoliki v improviziranju. Rosie Dennis iz Avstralije se je v nastopu, ki bi ga lahko opredelili kot fizično gledališče s primesmi stand-up komedije, posvetila ljubezenskim užitkom in nadlogam. Ob hektičnem, trzajočem in verbalno igrivem pripovedovanju je humorno in cinično razčlenila zasnovo, klimaks in sesutje ljubezenskega razmerja. Nastop so prepletale zanimive kretnje, ki so bile avtonomna govorica telesa in niso bile nujno usklajene s sočasno vsebino. To je seveda doprineslo k še večji razgibanosti in dodatnemu ponazarjanju pogoste nekompatibilnosti dveh partnerjev.

Alexis O' Hara pa se je predstavila z glasnim in udarnim zvočnim performansom, zapolnjenim s spretnim ekperimentiranjem glasu, tehnologije in maskiranja. Vstopila je kot prepotenten šarmer, se nadalje v polzakulisju transformirala v »razdraženo« nuno, končala pa razmeroma blizu sama sebi. O' Hara je ponudila polno mero smeha, obenem pa občudovanja nad popolnim nadzorom na videz zapletenih in kaotičnih zvočnih posnetkov, kjer je vendarle vsak ton imel pomembno vlogo.


Naslednji in hkrati zadnji festivalski termin, namenjen Mestu žensk, bo na sporedu v ponedeljek ob 13.15, današnjega pa so pripravili: Bojan Anđelković, Alja Bulič in Zala Dobovšek.






Komentarji
komentiraj >>