Sobota, 13. 10. 2007
JureV
Po nekajletnem premoru in reizdaji njihovega prvenca, ki smo ga v terminu Tolpe Bumov predstavljali pred dobrega pol leta, je pred kratkim luč sveta le zagledala tretja studijska plošča kalifornijskih grotesknih cirkusantov Sleepytime Gorilla Museum. In kot je bil slišan razvoj njihovega glasbenega ustvarjanja med prvima dvema albuma, tretji nadaljuje to pot. Glasba je za razliko od prejšnjega Of Natural History veliko bolj dodelana, zvok preciznejšji, aranžmaji so še bolj zanimivi in še bi lahko našteval. (v celoti!)
* Po nekajletnem premoru in reizdaji njihovega prvenca, ki smo ga v terminu Tolpe Bumov predstavljali pred dobrega pol leta, je pred kratkim luč sveta le zagledala tretja studijska plošča kalifornijskih grotesknih cirkusantov Sleepytime Gorilla Museum. In kot je bil slišan razvoj njihovega glasbenega ustvarjanja med prvima dvema albuma, tretji nadaljuje to pot. Glasba je za razliko od prejšnjega Of Natural History veliko bolj dodelana, zvok preciznejši, aranžmaji so še bolj zanimivi in še bi lahko našteval.
Člani benda so tokrat ostali isti. Gonilna sila benda ostaja Nils Frykdahl, znanec iz skupine Faun Fables. Večjo vlogo pri sami glasbi pa ima, kar bi še posebej izpostavil, odlična violinistka Carla Kihlstedt. Njeno godalo je prefinjeno vpeto v sam zvok njihovih kompozicij, tako da ni v nobenem trenutku preveč izpostavljena ali pa premalo slišna in s tem daje prav poseben čar polnosti njihove glasbe. Prav tako njen vokal, ki je že na prejšnji plošči kazal njene sposobnosti, na tem albumu pride še bolj do izraza. Sicer še vedno kar strupeno spominja na Bjork, a niti ne vem, če bi ji to sploh lahko šteli za zlo. Še posebej je to slišno pri pesmi Formicary, za njihov zvok že kar pop skladbi, kjer se ji je na vokalu priključil še basist zasedbe Dan Rathburn, ter skladbi Angle Of Repose. Pri slednji bi izpostavil še nekatere prehode, ki v kombinaciji rockovskih instrumentov in violine dišijo na domače prvake 2227.
Niels ostaja isti, kot smo ga bili vajeni že s Faun Fables ter prejšnjih albumov Sleepytime Gorilla Museum. Njegove sposobnosti igranja kitare ter aranžiranja so nedvomno naredile še en korak naprej. Na vokalu pa ostaja kot vedno neverjeten. Glas, ki ga sproducira iz svojih glasilk, si lahko želi skorajda vsak privrženec metalskih godb. In čeprav bi lahko bile nekatere skladbe odličen death metal po zaslugi njegovih pevskih vrlin, vseeno dajejo vtis, da so tam bolj zaradi parodiranja glasbe, kot pa da bi hoteli poseči po tem žanru.
Produkcijsko je In Glorious Times prav tako korak naprej od predhodnikov. Za njo je v večini poskrbel kar že prej omenjeni basist Dan Rathbun ter JoeL Hamilton. Tako so sedaj veliko bolj izraziti doma rejeni instrumenti, ki so značilni zanje že skozi celotno njihovo kariero. Predvsem so se znebili nepotrebnih šumov in mašil, ki so bili prisotni na prvih dveh albumih.
Čeprav gre verjetno pri tem zahvala predvsem boljšim aranžmajem. Če so bile Grand Opening And Closing in Of Natural History slišne kot nekakšen groteskni teater, bi bila lahko In Glorious Times metalski mjuzikal, seveda še vedno s primesmi groteske, dadaizma ter samoironičnosti. Za pravo doživetje te muzike pa jih je vsekakor treba videti v živo, saj že nekaj let veljajo za koncertno atrakcijo, v kar smo se letos že lahko prepričali na njihovem koncertu v Channel Zero-u.
Skratka, kot smo že v prejšnih tolpah izpostavili, da se zvok skupine Sleepytime Gorilla Museum razvija in kvalitativno raste z vsako novo izdajo, je to še najbolj slišno prav pri njihovem zadnjem izdelku. Le ta je namreč dovršen in skorajda do konca izdelan ter premišljen izdelek. Lahko bi potegnil paralelo z Dalek ter njihovim albumom Abbandoned Language. Tako kot so oni na njem svoj noise avant hip hop dodelali v melodičnost, so današnjo gosti Tolpe Bumov to naredili iz svoje glasbe. In lahko le znova rečem, da se prav veselim njihovega novega izdelka.
pripravil Jure Vlahovič
Komentarji
komentiraj >>