Nedelja, 14. 10. 2007
primozv
V začetku "onemanband" projekt Zacha Condona, je po izdanem prvencu izpred leta in pol prerastel v polno zasedbo, izdal par EP-jev in že je tu nov album. Če je Condon ideje za prvenec črpal iz Balkana ter jih vmešal v harmonikanje Jeremyja Barnesa (A Hawk and a Hacksaw), lahko za nadaljevanje rečemo, da se je v smislu vplivov, z Balkana premaknil nekam proti zahodu (a ne do Amerike). To se kaže tako v naboru uporabljenih inštrumentov (adijo pihala, več harmonike), kot sami formi, ki postaja čezdalje bolj pop (sorte Sufjan Stevens). (v celoti!)
Beirut, sprva bolj kot ne solo projekt Zacha Condona, je s svojim prvencem izpred dobrega leta, poimenovanim Gulag Orkestar, napravil precej dober vtis na poslušalstvo. In to predvsem ameriško. Melanhonična mešanica vzhodnoevropskega, predvsem balkanskega etna ter harmonikaštva Jeremyja Barnesa, znanega tudi pod imenom »A Hawk And A Hacksaw«, je zapakirana v ohlapno pop formo, zvenela dovolj sveže in vsaj kar se Američanov tiče, tudi eksotično, da je Beirut oz. Zach Condon praktično čez noč dobil status dobro znanega posebneža. Tudi zaradi njegovih komaj dvajset in nekaj let ter blogerskih mitov zgrajenih okrog njegovega potovanja v Evropo, kjer je našel glavni navdih za svoj prvenec.
Po dobrem letu in treh izdanih malih ploščah, Beirut ni več zgolj Zach Condon, temveč polna inštrumentalna zasedba, pred nami pa nova plošča, nastala z novo zasedbo. Če se je kot glavnega soavtorja pri prvencu omenjalo Jeremya Barnesa, je v primeru plošče The Flying Club Cup to postal violinist Owen Pallet, ki sicer sam ustvarja pod imenom The Final Fantasy, večini pa bo najbrž več povedal podatek, da je z godalnimi aranžmaji sodeloval pri snemanju obeh plošč montrealskih The Arcade Fire, z njimi odigral tudi kar nekaj koncertov ter si prislužil status nekakšnega na-pol uradnega člana te zasedbe.
Kadrovske spremembe se seveda odražajo tudi na sami plošči. A na povsem nepredvidljiv način. Kljub temu, da pri snemanju ni sodeloval že omenjeni harmonikaški mojster Jeremy Barnes, je harmonika še vedno, oz. celo še bolj nosilni intrument. Na drugi strani so se Beirut skoraj povsem odrekli balkanskemu trubaštvu. Precej pogumno, če vemo, da je bilo prav slednje eden glavnih Beirutovih trade markov. Če je prejšnja plošča navdih jemala v etno tradicijah vzhodne Evrope, so se Beirut z nadaljevanjem pomaknili proti zahodu, a nikakor ne do Amerike. Kot pravi Zach Condon sam, ga je tokrat fascinirala predvsem Francija s popularno glasbo iz začetka dvajsetega stoletja. To da so se Beirut na nek način zavestno ogradili od interpretacij raznih etno tradicij, rezultira tudi v spremenjeni formi. Le-ta je poenostavljena do klasičnega vzorca popevke, s čimer se Beirut že spuščajo na teren recimo pop avantgardista Sufjana Stevensa.
Prav to je, vsaj kar se mene tiče, največje pozitivno presenečenje, ki ga prinaša plošča The Flying Club Cup. Ob tem lahko omenim še vsaj eno pozitivno spremembo in sicer, da ne glede na to da The Flying Club Cup zveni precej drugače od svoje predhodnice, Beirut na novi plošči zvenijo precej bolj konsistentno, oziroma plošča, kljub temu da je pogojno rečeno bolj popiš, dejansko bolje funkcionira kot zaokrožena celota, česar ne bi mogel trditi za njeno predhodnico. Glede na vse našteto, se bo najbrž zgodilo, da bo pri tistih, ki Beirut spremljajo že od začetka, nova plošča naletela na precej bipolaren odziv. Ali bodo prevladale negativne, bodisi pozitivne, se bo pokazalo najbrž šele čez kar precej časa, sam pa se brez zadržkov opredeljujem za slednjo.
Komentarji
komentiraj >>