Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MESTO ŽENSK JE ZA LETOS ODŽENSKARILO; ponedeljek, 15. X. 07, ob 13.15 (5151 bralcev)
Ponedeljek, 15. 10. 2007



Na dan sobote se je zaključila 13. edicija mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk. V tokratnem festivalskem terminu se posvečamo še nekaterim zadnjim dogodkom. In sicer: Rosie Dennis in njeni gibalno-delavski drami "Dostop na vsa področja"; gledališkemu solu "Jaz, žrtev" Simone Semenič; gledališko-glasbenemu performansu Lady Gaby in Geffen3: "Klatch & Trash"; Animateki – programu animiranih filmov za otroke ter navsezadnje še delavnici "Girlswholikeporno".
Na dan sobote se je zaključila 13. edicija mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk. V tokratnem festivalskem terminu se posvečamo še nekaterim zadnjim dogodkom. In sicer: Rosie Dennis in njeni gibalno-delavski drami "Dostop na vsa področja"; gledališkemu solu "Jaz, žrtev" Simone Semenič; gledališko-glasbenemu performansu Lady Gaby in Geffen3: "Klatch & Trash"; Animateki – programu animiranih filmov za otroke ter navsezadnje še delavnici "Girlswholikeporno".


Rosi Deniss, ki je že v sredo nastopila na KUD-ovem odru s svojo ljubezensko razmišljujočo predstavo, je v četrtek v Stari elektrarni uprizorila gibalno-delavsko monodramo »Dostop na vsa področja«. Petnajstminutni komet nevrotičnosti, hektičnosti in jecljanja je udejanila kar v enem izmed litoželeznih kotlov Stare elektrarne in se zopet odlično odrezala.

Obsesivnost malega človeka z dejavnostjo, ki mu daje ljubi kruhek, je prikazala skozi degradacijo govora, odrezavost giba in trzajoče se grimase. Z veliko mero ironije brez prevelike temačnosti je performerka želela izraziti repeticijo enoličnega dela, ki poraja občutek tesnobe ter željo po izhodu. Dramatičnost je stopnjevala z vedno bolj jecljajočimi gibi do zadnjega izrečenega stavka. »I won't be able to dream again!«


Že naslednji dan pa je v Gromki gromelo od navdušenja. Najprej nad Simono Semenič, nato pa nad bizarno navdušujočim duom Lady Gaby in Geffen3. Prva performerka je v stilu barskega zabavljaštva in pripovedništva v sklopu nekaj ducat avtoanekdot razvnela občinstvo. "Žlahtni izbor", kot ga je sama poimenovala, je bila zbirka pripetljajev, ki so se vedno nanašali na čudne in manj čudne zdravstvene tegobe. Od močenja postelje, čudnega slinjenja - kasneje razkritega kot božjast - ter do genitalnih herpesov, so ponazorili kalvarijo bizarnih, smešnih, predvsem pa iskrenih prigod mlade ženske brez dlake na jeziku.

Iskrenost njenega pripovedovanja je tako lucidno močna in osvobajajoča, da deluje predvsem kot terapija. Včasih poseže tako intimno in pekoče kot belo-zeleni gnoj herpesa na riti. S tem pa odstira neskončne tabuje, ki smo jih doživljali kot otroci, kot ženske, kot bolniki, v soku zaničevanja, posmeha in samotrpinčenja. Vendar želi Simona Semenič povedati, da je lahko še po tako oblačno poscanem jutru, le-ta »Jasen kot včerajšni dan«.

Po polurnem predahu je sledila bomba, polna sarkazma, ki sliši na ime Lady Gaby in Geffen3. Elektropesniški performans »Klatch & Trash« je naelektril prej intimno ozračje in ga sprevrgel v neskončne monologe in včasih celo dialoge o večnih vprašanjih starosti, debelosti, slavi, obsedenosti. Lady Gaby - rojena Romunka, sicer pa od vsepovsod - , je v trendu nepopolnega ženskega telesa, stlačenega v ciklamni triko, odigrala karikirano sebe.

Pisateljica, poetka, dežurna kritičarka in performerka je začela z obsesijami. Nadaljevala s poezijo obsesij ter vskakovala z monologi Barbike s poraščenimi prsnimi bradavicami, z avtoreinkarnacijo v biblično Evo, z nenavadnimi ekstatičnimi grotesknimi plesi v tigrastih najlonkah in s plajadami mavričnih bleščic. Težki, nevrotično ekstatični kič je balansirala s svojo citirajočo poezijo, ki je igrala na vsa gledalčeva čustva. Predirljivo, sveže in tako čutno se je zažirala v kloako svetovnega svetohlinstva in sranja, da je občinstvo sprva le strmelo, nato pa se je že kar vmes odzivalo z bučnimi aplavzi in bisi.

Geffen3 je dopolnjevala in nadgrajevala kraljico Gaby. V maniri elektro popa in drum'n'base-a je ta presekavala ustaljeni ritem in ga začinila na popolnoma samosvoj interpretski način. Prepričljivo, vendar nekoliko bolj zadžano, čeprav na trenutke zelo eksplozivno, je Geffen izpovedala svoj tandemski del performansa. In vse bolj se je dozdevalo, da smo priča grotesknejši verziji »Absolutely fabulous-a«, če je kaj takega sploh možno. Seveda v najboljšem pomenu besede.


V soboto ob 6-ih popoldne je svojo čačko k Mestu žensk pristavila Animateka, ki je zopet pripravila odličen izbor risank. Projekcije so bile izbrane iz Animatekinega programa Slon ali tako imenovanega programa za pamže, ki ga pripravljajo od leta 2005. Malčki so pregovorno dobri kritiki. Prava mera izmenjave med komično in eno nekoliko bolj pripovedno risanko se je izkazala za dober recept. Risani filmi so bili seveda prilagojeni otroški potrpežljivosti in zato kratkometražni.

Risarsko je vsaka izmed avtoric petih izbranih filmov posegla po drugačni tehniki. Od teh je najbolj izstopal film indijske ustvarjalke Gitanjali Rao [Gitanđali Rao] »Natisnjena mavrica«. Zgodba nas najprej vrže v zapackano sivino narisano s svinčnikom. Predstavi nam babico in njeno mačko, ki živita v majcenem stanovanju v blokovskem naselju nekega nepreglednega velemesta. Prikaže njun vsakdan ter pogled skozi okno v sosedov blok. Tam je videti mlado žensko, invalidnega otroka pa tudi babičinega prijatelja dedka in njegovega psa.

Babica in dedek imata skupen hobi. Zbirata vžigalične škatlice, poslikane z živobarvnimi podobami magičnih krajev sveta. Popoldne, ko babica opravi hišna opravila, se zlekne v gugalnik, odpre zbirko z živopisnimi škatlicami. Te iz sivine vsakdana zasijejo kakor mavrica. Babica zapre oči in že jezdi slona in stopa po prečudovitih krajih.

Zgodba je magična, vendar se v loku konča nadvse presunljivo, saj babica in njena črno-bela mačka za vedno odsanjata. Dedek s psom ju na svojem rednem dnevnem obisku najde, se obupno razžalosti, a ko zagleda babico, kako mu čisto majčkena in barvasta maha iz škatlice z vžigalicami, se nasmehne in pravljice je konec. Ob tem zaključku risanke se je gotovo marsikomu v občinstvu utrnila solza.

Prav tako v soboto je v galeriji Škuc svoj epilog doživela tudi tridnevna delavnica španskega tandema Girls Who Like Porno, ki naj bi bila zadnja v okviru tega projekta. Tandem, ki ga sestavljata Maria Llopis in Aqueda Bañón [Akeda Banjon], se ukvarja s produkcijo alternativnih porno filmov že pet let. Od leta 2005 spodbuja javnost k razmišljanju o pornografiji v luči feministične teorije tudi na delavnicah. Čeprav sta diplomantki akademije za likovno umetnost, so njuni videi redko zašli v umetniške institucije. Ponavadi se pojavljata v kontekstu lezbično-feminističnih in porno festivalov.

Androgenost je eno izmed orodij, s katerimi brišeta vnaprej določene kategorije znotraj seksualnosti in pornografije. Njuna temeljna izjava je, da ne obstajajo ločnice med spoloma in da je neustrezno vnaprej določevati kakršnekoli kategorije v zvezi s spolnostjo. V to njuno izjavo lahko podvomimo, ko ugotovimo, da se do neke mere tudi avtorici sami zatakneta v igranju z določenimi filmskimi žanri, kot so grozljivke ali porno žanri, kot je sadomazo.

Delavnica je bila namenjena obravnavi teoretičnih, osebnih in praktičnih izhodišč v zvezi z vizualnim pornografskim materialom. Paradoksalno je predvsem dejstvo, da je ustaljena pornografija eden izmed najbolj konzervativnih filmskih žanrov. Saj mu distribucijska industrija narekuje zelo omejeno videnje seksualnosti. V vseh pogledih je prilagojena parametrom, ki niso vsiljeni zgolj ženskam, ampak tudi moškim.

Za prikaz eksplicitnega seksa uporabljata inovativen način prezentacije podob, ki povzročajo vzburjenje. Pozorni sta predvsem na netipično glasbo, igranje z osvetljavo, sugestivne elemente, ki mnogokrat nadomeščajo eksplicitne. Vendar pa vsebinsko ne dosežeta težine nekaterih zgodnjih feminističnih happeningov in del feminističnih umetnic, kot so Judy Chicago [Đudi Šikago] ali Suzenne Lacy [Suzan Lejsi]. Ali pa na primer performansa »Rest Energy« Marine Abramović in Ulaya [Ulaja] iz leta 1980.

V 80-ih sta v feminističnih krogih prevladovala dva skrajna videnja pornografije. Prvi jo je popolnoma zavrnil kot šovinistično in uvedel pojem erotike, ki pa je problematična, ker žensko poskuša ponovno pasivizirati. Drugi pa je porno prevzel in ga preoblikoval v prid obeh spolov in v kontekstu queer teorije. Primer takega preoblikovanja so akcije tako imenovane Post-Porn Modernistke Annie Sprinkle [Ani Sprinkl]. Proces obravnave pornografije, ki jo oblikujeta Girls Who Like Porno s predavanji, delavnicami in blogom je zelo razvejan. Njun praktični del pa je namenjen predvsem eksperimentiranju in ne končnim rezultatom.

V konec pa je rezultiral tudi celoten festival Mesta žensk. Z vzponi in padci. Se pravi, z dobrimi in tudi malce slabšimi izbori. Pustimo ob strani vprašanje, ali je temu botrovala tudi stiska z denarjem. Dejstvo je, da bi katero od zadev z lahkoto pogrešili. Resda se festival lahko pohvali z ogromnim številom dogodkov. Morda pa ne bi udaril v prazno, ko bi si jih privoščil manj. Pač, priznati si je treba – par zadev na festivalu je bilo t. i. "šodra" . Ostalo pa je bilo zadovoljivo ali celo navdušujoče, zato Mestu žensk – mednarodnemu festivalu sodobnih umetnosti - kličemo na leto 2008!

Zaključni festivalski termin Mesta žensk so pripravile LeaŠ, IdaH in JasminaJ.



Komentarji
komentiraj >>