Že davnega leta 1993 se je Slovenija, takrat še država v plenicah, odločila omogočiti študentom poceni in kvalitetno prehrano. Tako je nastala ideja o subvencionirani prehrani, po domače bonih. Ta sicer ni nova, saj bone poznamo že iz časov stare Juge. Edina razlika je ta, da takrat najbrž nisi mogel dobiti skoraj vsega - od testenin brez glutena pa do telečje pečenke.
Že davnega leta 1993 se je Slovenija, takrat še država v plenicah, odločila omogočiti študentom poceni in kvalitetno prehrano. Tako je nastala ideja o subvencionirani prehrani, po domače bonih. Ta sicer ni nova, saj bone poznamo že iz časov stare Juge. Edina razlika je ta, da takrat najbrž nisi mogel dobiti skoraj vsega - od testenin brez glutena pa do telečje pečenke.
Seveda moraš biti presneto pretkan, če želiš kaj takega dobiti tudi danes. Moraš biti obveščen o dobrih restavracijah, njihovi ponudbi in odpiralnem času. Zraven pa ponavadi še o številu obiskovalcev in kateri kuhar je za štedilnikom. Restavracije bi na primer morale zagotavljati kosila med enajsto in osemnajsto uro. Vse prevečkrat pa se zgodi, da kosila enostavno zmanjka.
Študentom pa ponavadi zmanjka časa, ki je potreben za mirno prebavljanje prežvečenega. Zato kar na hitro zmečejo hrano vase in se nato podajo novim dogodivščinam naproti. To pa s pridom izkoriščajo gostinci - ponudniki subvencionirane prehrane. Temu naj bi želelo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve narediti konec, zato so začeli sodelovati z Ministrstvom za zdravje. Cirila Hlastan Ribič iz Zdravstvenega doma Ljubljana nam je razložila stanje na področju študentske prehrane.
Oh, kako romantično. Vzpostaviti želijo nadzor nad prehrano. Kamere tu, kamere tam, prisluškovanja in zdaj še nadzor nad prehrano? Žal je slednji še kako potreben. Samovoljnost gostincev se je s pomočjo ministrstva namreč nemarno razpasla po želodcih študentov. Do sedaj so študentje nekako izvajali samonadzor, vendar po besedah Hlastan Ribičeve to ni dovolj.
Tukaj lahko izrazimo malenkost nestrinjanja. Po nekem naključju sta v Ljubljani in Mariboru Visoki šoli za živilstvo in živilsko tehnologijo. Na teh imajo tudi takšne programe, s pomočjo katerih bi lahko študentje brez težav izvajali nadzor nad prehrano. To bi jim pa hkrati lahko bila tudi praksa.
Vendar so se strokovnjaki raje odločili za določitev smernic. Te morajo ponudniki gostinske prehrane upoštevati oziroma bi jih naj upoštevali. Smernice so sicer podane precej strokovno. Upoštevajo od kalorijske vrednosti pa do raznolikosti ponudbe in kvalitetnih živil. Zaenkrat so to le smernice, v prihodnje pa naj bi nad njihovim izvajanjem vzpostavili tudi konkreten nadzor.
Razpisno dokumentacijo pripravlja ministrstvo skupaj s študentskimi organizacijami. V njej so določeni kriteriji za izvajanje subvencionirane prehrane, ki jih morajo gostinci izpolnjevati. Kriteriji ali smernice so določene in točkovane. Gostinec dobi pozitiven odgovor na vlogo, ko doseže 40 odstotkov vseh možnih točk. Vseh skupaj je tisoč, največjo vrednost pa imajo cene bonov. Čim manjša je vrednost bona, tem več točk dobi lokal. V oči pa bode še zadnji odstavek petega člena pogodbe med ŠOU in ponudniki. Ta namreč zagotavlja, da »pogodbeno razmerje lahko brez predloga izvajalca odpove tudi ministrstvo«.
Takšno obnašanje nam je že dolgo znano. Ministrstvo je namreč za leto 2008 predvidelo 40 odstotkov manj sredstev za subvencioniranje študentske prehrane kot v letu 2007. Hkrati pa bi bojda želeli višjo kvaliteto študentske prehrane. Ethan Hunt se že pripravlja, da bo vskočil v nemogočem trenutku. In pojedel masten, slasten hamburger na bon.
Število ponudnikov hitre prehrane narašča, ker je ministrstvu to očitno voda na mlin za zniževanje stroškov. Na drugi strani pa se nekateri borijo za bolj zdravo prehrano študentov. Dejstvo pa je, da veliko študentov z velikim veseljem posega po ponudbi bonov za hitro prehrano.
Peristaltiko študentov se je trudil odmašiti Jure G.
Komentarji
komentiraj >>