Sreda, 24. 10. 2007
leja
V KinoDvoru si lahko od 15. oktobra dalje ogledate avtorski dokumentarec slovenske režiserke in scenaristke Petre Seliškar »Babice revolucije«. Tokrat je avtorica vključila celo družino in tako svoje babice, dedke, hčerko in partnerja posadila za filmsko kamero ali pred njo. Družina Seliškar-Ferro je tako ustvarila zgodbo o sorodstvenih koreninah, razpetih med Slovenijo, Makedonijo in Kubo, ter jo zavila v revolucionarni okvir socializma, anarhokomunizma in domobranstva.
V KinoDvoru si lahko od 15. oktobra dalje ogledate avtorski dokumentarec slovenske režiserke in scenaristke Petre Seliškar »Babice revolucije«. Tokrat je avtorica vključila celo družino in tako svoje babice, dedke, hčerko in partnerja posadila za filmsko kamero ali pred njo. Družina Seliškar-Ferro je tako ustvarila zgodbo o sorodstvenih koreninah, razpetih med Slovenijo, Makedonijo in Kubo, ter jo zavila v revolucionarni okvir socializma, anarhokomunizma in domobranstva.
Prva zgodba je intimna izpoved avtoričinega dedka, ki je še kot deček izkusil klanje in nesmisel druge svetovne vojne. Obtožen domobranstva je po vojni izkusil rove Kočevskega in se zahvaljujoč bogu odrešil vlaka smrti. Zgodovina je vidno zarezala v njegove gene.
Druga zgodba je pravcata nostalgija povojne Jugoslavije s celotnim paketom ovaduhov, proslav, Titom, cvetjem ter prisluškovanji. Makedonija je takrat tako kot preostale zvezne republike doživljala celotni penzion Jugoslavija. In med njimi so se našli tudi takšni, ki so mislili in delali napredneje. Ferrojeva mati tako pripoveduje zgodbo revolucije, ki je sicer podpirala rdečo barvo komunizma, vendar je bil le-ta nekoliko preveč rdeč. Ideja neodvisne republike Makedonije je v njihovi družini terjala žrtev. Brat je padel v študentskih demonstracijah za neodvisnost. Za kratek čas se je uporniški duh rodbine prekinil. Babica je Ferrojevo mater vzgajala v pravem komunističnem duhu skoraj vedoč, da revolucionarnega duha ni moč zatreti.
Kmalu se je izkazalo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Srčni izvoljenec Ferrojeve matere je bil poosebljanje svobode malega človeka in revolucije. Bil je mlad Kubanec nemirnega in nestanovitnega duha. In tako nas pot vodi na Kubo. Srečanje s Ferrojevo babico je sprva presunljivo družinsko srečanje, polno pozabljenih zgodb, ki se kasneje sprevržejo v lucidne in sarkastične politične debate. Babica je neizpodbitna zagovornica Fidelovega sistema, vendar njena razgledanost seže onkraj slepe zaverovanosti. Njen horizont preveva iskrivo in zdravorazumsko razmišljanje sveta in družbe.
Skozi intervjuje nam avtorica želi prenesti intimne zgodbe revolucije, ki pa ne ostajajo zgolj na osebnem miljeju. Film tako spretno manevrira osebni nivo s širšim družbeno-političnim. Zavidljiva lista arhivskih posnetkov nam daje vedeti, da raziskovanje svojih korenin ni ostalo le na osebnem nivoju. Eksotične kombinacije zgodovinskih posnetkov velikih vodij, kot so bili Tito, Che, Castro ter fašistična srenja v kombinaciji z živalskim svetom, dajejo posebno - skorajda rahlo sarkastično - dinamiko, ki vedno ostaja na mestu. Če je prva zgodba avtoričinega dedka zadržana izpoved pasivnega akterja zgodovine, se v drugi in tretji zgodbi ta aktivnost povečuje in vloga revolucionarnosti raste. Z njo pa raste tudi emocionalnost in odprtost. Vrhunec doseže na Kubi, ko Ferrojeva babica skoraj nevedoč, da je pred kamero, izlije svoja čustva, povezana z revolucijo ter njenimi koreninami.
»Babice revolucije« je film o prednikih za zanamce. Je slikovita pripoved babic z levjimi srci, moškimi jajci in jekleno voljo. Popelje nas do tiste točke, ko ne klonimo več pod krilatico »drugi časi, drugi svetovi«, vendar se kritično zazremo v naše male revolucije.
Film gledala Lea Š.
Komentarji
komentiraj >>