Torek, 30. 10. 2007
Miša G
Eden izmed razlogov, zakaj Freud ni naletel na odobravanje in razumevanje s strani nekaterih feministk, je njegov preprosti stil pisanja, ki je namenjen širši publiki in ki je vzrok številnih posploševanj in napačnih interpretacij. Freud se je sicer hotel izogniti poenostavitvam, vendar ker je šlo pri njem za povsem novo področje, ki je šele nastajalo in se sproti razvijalo, ni imel glede besednega bogastva nič kaj preveč izbire. Če je hotel predstaviti novost laični publiki, je moral ostati na nivoju vsakdanje govorice.
Eden izmed razlogov, zakaj Freud ni naletel na odobravanje in razumevanje s strani nekaterih feministk, je njegov preprosti stil pisanja, ki je namenjen širši publiki in ki je vzrok številnih posploševanj in napačnih interpretacij. Freud se je sicer hotel izogniti poenostavitvam, vendar ker je šlo pri njem za povsem novo področje, ki je šele nastajalo in se sproti razvijalo, ni imel glede besednega bogastva nič kaj preveč izbire. Če je hotel predstaviti novost laični publiki, je moral ostati na nivoju vsakdanje govorice.
Naslednja stvar, ki jo feministke očitajo Freudu, je ta, da je dolgo časa skrival svoje podatke o ugotovitvah glede ženske seksualnosti. Vzrok za to ni morebitna Freudova sramežljivost ali šokantnost, ki jo je pričakoval pri svojem občinstvu, ampak dejstvo, da je morala vsa stvar “dozoreti” in da se je skozi lastni mentalni proces dokopal do številnih ugotovitev, ki jih pri mladih letih ni bil sposoben formulirati.
Od analize Dore naprej se ni posebej ukvarjal z žensko seksualnostjo - vprašanje je, ali si je očital za neuspeh te analize in ni hotel preveč hitro priti do novih zaključkov ali pa je skozi formulacijo drugih psihičnih struktur počasi prihajal do ženske tematike iz povsem druge smeri. Leta 1905, ko izidejo Tri razprave o teoriji seksualnosti, se že pojavijo prvi dvomi glede Ojdipovega kompleksa in šele v letih 1924–25 se znova povrne k problematiki ženske seksualnosti.
Sprva še zelo oddaljeno in postopoma, z razvitjem teorije kastracijskega kompleksa pa že povsem sigurno nakaže pot razvoja od deklice k ženski. Leta 1931 izide spis “O ženski seksualnosti” in leta 1932 spis z naslovom “Ženskost”, ki že podata dokončno podobo Freudovega razumevanja te tematike. Freud v tem zadnjem spisu pravi naslednje: “Sami posebnosti psihoanalize gre tako pripisati, da ta torej ne poskuša opisati, kaj ženska je, kar bi bila zanjo komajda rešljiva naloga, temveč preiskuje, kako ženska nastane, kako se razvije iz otroka z biseksualno zasnovo.”
Ženska tako v njegovih očeh postane konstrukt, je v nenehnem razvoju in bojevanju sama s sabo in ni nič naravnega ter samoumevnega. Je daleč od podobe ženskosti kot matere, ki živi za svojega otroka, kar bi tako rad videl feminizem, ki je stopal po poti Melanie Klein. Je hkrati daleč od podobe ženske kot biološko definiranega bitja, ki si že ob rojstvu prisluži ta naziv. Feministke so dolgo časa čakale na nekaj, kar ni potešilo njihovih pričakovanj, in zato so bile tudi razočarane.
Poglejmo zdaj glavne izpostavljene očitke feministk: Najbolj znan očitek Frudu je kritika falocentrizma. Feministke očitajo Freudu, da postavlja v ospredje falos in da s tem, ko pojmuje deklico kot nerazvitega dečka, postavlja v ospredje idejo patriarhalne družbe. Res je sicer, da Freud ne naredi ničesar, da bi nasprotoval tem trditvam, vendar pa v svojih kasnejših spisih lepo izpostavi razliko med razvojem dečka in deklice.
Na začetku Freud še gradi na anatomiji, potem pa se vedno bolj odmika biološkim razlagam in se poslužuje kastracijskega kompleksa, da z njim nakaže dve različni smernici razvoja: “Medtem ko pri dečku Ojdipov kompleks propade ob kastracijskem kompleksu, ga pri deklici kastracijski kompleks omogoči in vpelje.”
Deček se zaradi groženj s strani očeta umakne iz incestnega razmerja z materjo in s pomočjo kastracijskega kompleksa zatre Ojdipov kompleks. Le-ta ne izgine, ampak se potuhne oz. zaide, le v idealnem primeru ga povsem zamenja Nadjaz, ki še zmeraj izvršuje funkcijo očetove grožnje.
Pri deklici je nekoliko drugače: že dokaj kmalu se zave, da je kastrirana in da ne more svoji materi ustreči s falusom, zato se obrne na njen objekt poželenja - na očeta, od katerega želi dobiti falos. Ker ji to ne uspe, premesti željo iz falosa na otroka in si želi imeti očetovega otroka. Kasneje mora opustiti tudi to željo in premestiti objekt hrepenenja iz očeta na neznanega moškega. Pri tem se lahko zgodi, da nikoli povsem ne zatre Ojdipovega kompleksa in da se zato pri njej Nadjaz ne oblikuje v tolikšni meri kot pri dečku.
Dekličin razvoj je tako veliko bolj kompliciran kot dečkov, saj mora deklica poleg zamenjanega objekta premestiti tudi erogeno cono - užitek, ki ga dosega ob draženju klitorisa, mora nenadoma zamenjati z vaginalnim užitkom. Le tako po Freudovem mnenju preide deklica iz infantilne faze v odraslo ženstvenost.
Prelomnica je seveda kastracijski kompleks, saj se ob njem zave, da ji klitoris ne pomaga pri psihični zapolnitvi, ampak jo celo naredi manjvredno, zato opusti klitorisno masturbacijo in se pripravi na vaginalno zapolnitev. Tako je deklici usojeno, da se iz aktivne faze masturbiranja pripravi na pasivno vlogo ženske, ki sprejema penis in nato pasivno vzdržuje njegov simbolni ekvivalent - otroka - v svojem telesu.
Vse lepo in prav, samo da moramo tukaj kljub Freudovim priporočilom, naj ne posežemo po biologiji, narediti prav to. Feministke imajo prav v njej najmočnejši argument, vendar se tega ne zavedajo najbolj. Problem je v tem, da je Freud kljub dobremu poznavanju ženskih spolnih organov zanemaril nekatere njihove značilnosti. Klitoris je namreč povsem identičen moškemu penisu, le da je vpotegnjen globoko v notranjost telesa. Za razliko od njega ne poseduje vagina prav nobenih taktilnih čutnic in zato ženske ne morejo doživeti orgazem v vagini, temveč kvečjemu ob njenem vhodu, kjer pa je že področje klitorisa.
Raziskave biologov kažejo na to, da samo 30 % žensk doživi orgazem med spolnim odnosom in še te ga doživijo na klitorisni osnovi. Ta podatek se nekako ne ujema s Freudovo postavko o zamenjanih erogenih conah in prenehanju masturbacije, saj je ta glavni del življenja vsake odrasle ženske.
Feministke tarnajo nad svojim podrejenim položajem in vlogo, ki jim jo namenja družba, namesto da bi bile ponosne na svojo genitalno obdarjenost in simbolno moč, ki jo imajo nad moškim delom prebivalstva. Njihova vloga v družbi ni sicer nič bolj simbolna, kot je moška vloga, vendar tudi kastrirane niso nič bolj kot moški.
Feministke, ki obtožujejo Freuda falocentrizma, zapadejo namreč v paradoks: 1. Hkrati hočejo enakost in enakopravnost z moškimi ter hkrati poudarjajo potrebo po medsebojnem razlikovanju. 2. Nikoli se ne izrečejo, ali jih moti pretirana različnost ali pretirana podobnost med ženskim in moškim spolom. 3. Nenehno poudarjajo nepravičnost psihoanalize pri obravnavi njihovih spolnih organov, namesto da bi se same “vzele v roke”. Edino, kar bi upravičeno lahko očitale Freudu, je dejstvo, da je namerno zanemaril njihov užitek v zameno za utrditev njihove družbene vloge.
Freudu zlasti radikalne feministke očitajo falocentrizem - postavljanje falosa v središče vseh njegovih teorij, vendar pa moramo temu vseeno oporekati, vkolikor falos v freudovskem pomenu ne pomeni konkretnega penisa oz. objekta, ampak ravno nasprotno ponazarja nek manko. Ta manko po Lacanovih interpretacijah predstavlja izgubljeni objekt oz. zrcali razcepljeni subjekt ter ni nikoli umestljiv v središče, ampak nenehno kroži po svoji strukturi. Vendar pa Freud ni bil zmožen živeti s tem mankom, zato falocentrizem tudi iz tega vidika ni umesten.
Francoski psihoanalitik Lacan namreč pravi, da falos ni falični užitek in da ni niti organ, temveč zgolj označevalec v jezikovni strukturi, ki ničesar ne označuje. Njegov pomen je v tem, da nima pomena. Je nek nevzdržen manko, ki ga vzdržuje narava želje. Jacqueline Rose (beri: Žaklin Rouz) se z njim strinja in dodaja: “Subjekt mora spoznati, da je na mestu Drugega želja ali manko, da ni nobene končne gotovosti ali resnice in da je status falosa prevara”.
Feministične kritike patriarhalne usmeritve pri Freudu pa se približajo resnici s te strani, ko Freud na vsak način poudarja pomembnost Nadjaza in očetovske funkcije v strukturnih družbenih odnosih in pri tem zanemarja predojdipske faze razvoja pri deklici. V odnos med materjo in otrokom se po njegovem mnenju mora vriniti oče s svojo prepovedjo, saj je to temeljni predpogoj vsake družbenosti. Pri tem pa pozablja na svojo teorijo o nerazvitem Nadjazu pri deklici, ki se ob vsaki priliki zateče k svojemu prvemu objektu - materi.
Freudova zdravljenja histeričnih pacientk spodletijo med drugim tudi zato, ker Freud ni bil zmožen zastopati materinskega transferja in se je izogibal zastopstvu vsakršne ženske funkcije v analizi. Da ne omenjamo njegove pretirano dolge zavzetosti z Ojdipovim kompleksom in kasneje kastracijskim kompleksom, ki sta mu zaprla oči pri ugotavljanju pomembnosti predojdipske navezanosti.
Freudov koncept spolne razlike, tj. dejstvo, da se deček in deklica šele naknadno oblikujeta v svoj spol in da je kastracijski kompleks predpogoj za razločevanje, je najbolj mogoče razumeti skozi Lacanovo simbolno mrežo in skozi njegovo znanje strukturalizma. Lacan Saussurovo (beri: Sosirovo) formulo lingvističnega znaka obrne in da označevalcu prednost pred tem, kar označuje.
Njegov argument je, da je spolna razlika z zakonom določena ločnica, ki svoje kategorije ustvarja in reproducira. Jacqueline Rose v nekem svojem spisu zapiše: “Spolna razlika je torej pripisana glede na to, ali posamezni subjekti posedujejo ali ne posedujejo falosa, kar ne pomeni, da je anatomska razlika spolna razlika (da je ena dosledno izpeljiva iz druge), temveč da anatomska razlika začne nastopati kot spolna razlika, tj. postane edini zastopnik tega, kar je tej razliki dopuščeno biti.”
V nasprotju s Freudom so ostali analitiki, kot so Karen Horney, Melanie Klein in Ernest Jones, svoje biološke teorije poskušali utemeljiti znotraj psihoanalize. Karen Horney je govorila o “biološkem načelu heteroseksualne privlačnosti”, Melanie Klein je razvila pojmovanje, da ima deklica nezavedno vednost o svoji vagini, Ernest Jones predpostavi primarno ženskost, ki temelji na njenem biološkem spolu ...
Ti teoretiki sicer ne zanikajo Freudove ideje, da ima deklica falično fazo, vendar jo imajo zgolj za začasno stanje, v katerega se deklica zateče, ko začuti, da je njena ženskost v nevarnosti zaradi uničenja svoje notranjosti ob očetovem posilstvu. Te teorije temeljijo na sumljivih in verjetno neosnovanih temeljih, s pomočjo katerih bi najraje preskočili falično fazo pri deklici.
Drugi teoretiki so namesto biološke razlage poudarjali pomembnost psihološkega mehanizma identifikacije z njegovo odvisnostjo od objekta. To so t. i. teoretiki objektnih razmerij, ki so dobili navdih tako pri Freudu kot pri njegovi učenki Melanie Klein, le da so le-ti poudarjali navezanost matere in otroka ter so nekako zanemarili očetovsko inštanco. Ti teoretiki se ne strinjajo s Freudom, da je identifikacija z ustreznim staršem rezultat kastracijskega kompleksa, ki je že pustil pečat spolne razlike, ampak trdijo, da je identifikacija vzrok spolne razlike.
T. i. idealistični “alternativni” feminizem je iskal žensko svobodo onkraj ojdipskega zakona in jo našel v idili “zgodnjega zlitja z materjo”. Druga smer, ki je dobila navdih pri Melanie Klein, je osnovala teorijo na njeni negativnosti - ti analitiki ne povzdigujejo razmerja med materjo in otrokom, čeprav še vedno kritizirajo falocentrizem in patriarhalno zasnovo družbe.
Tretja smer je t. i. “lacanovski feminizem”, ki se loti problema falocentrizma na podlagi Lacanovega strukturalizma. Namesto na razmerje mati-otrok se osredotočijo na sam problem ženske seksualnosti in na dejstvo, da falos pozitivira neko odsotnost, manko, neko negativnost, ki pripada drugačnemu redu od biološkega.
Freud je bil proti enačenju biološkega in psihološkega vidika v svoji teoriji ter je dokaj zgodaj nakazal na nujnost njunega razlikovanja. Vendar mu tako iz biološkega kot iz psihološkega izoliranega vidika lahko očitamo veliko pomanjkljivosti, ki jih končno kaže njegova celotna psihoanaliza.
Iz psihološkega vidika mu lahko očitamo neskladje njegove teorije s prakso - če že pravilno vpelje koncept želje, ga potem ob vsakem konkretnem primeru izniči, ko hoče na vsak način zapolniti manko, ki ga želja vsakič znova odpira. Tako na vsak način terja odgovor na vprašanje “Kaj ženska hoče?” in se ne zadovolji z odgovorom, da ženska hoče in da je to vse, kar je potrebno vedeti.
Freud si torej kljub svoji tolerantnosti in poudarjanju razlike želi zaceliti nekaj, česar ni mogoče zaceliti, pozdraviti tisto, česar ni mogoče pozdraviti, in zapolniti nekaj, česar se v svoji grozeči odprtosti ne da zapolniti. Njegova moč ni bila tako velika, da bi zdržal ob dolgem zrenju v Lacanovo Realno, zato se je večkrat pretvarjal, kot da ga sploh ni tam in da je strukturna mreža Simbolnega možna tudi brez njega. Pri tem pa se je že nevarno približal ideologijam in tudi svojim notranjim konfliktom.
Nenazadnje politično angažirane feministke Freudu poleg vsega očitajo tudi nerevolucionarni odnos do družbe in politični konzervatizem, saj se ni lotil problematike patriarhalnega sistema niti ni predlagal neke enotne pozicije, iz katere bi bil možen kakršenkoli politični udar. Pojmi, kot so družbeno in spolno razlikovanje, razcepljenost subjekta in razsrediščenost sistema, pa niso kaj prida pomagali feministkam pri premagovanju družbenih predsodkov in stereotipov.
V konflikte med feministkami in Freudom se je poglabljala avtorica teksta Miša Gams.
Komentarji
komentiraj >>