Multidisciplinaren gledališki ustvarjalec Janez Janša je minuli teden na ogled podal tri svoje projekte, ki kritično, retrospektivno pa tudi zbadljivo reflektirajo in komentirajo dano nam aktualnost. Po ponovno prebujeni Pupiliji in interaktivnem performansu MISS MOBILE je nastopil trenutek za vstop v Slovensko narodno gledališče Janeza Janše.

Medklic: Potem ko se je Emil Hrvatin v javnost lansiral kot Janez Janša, je nedvomno overil dejstvo, da niti ni toliko pomembno, kaj počneš; pomembno je, kako ti je ime. K temu ob bok pa je svojo imensko preobrazbo skoval kot prepoznavno blagovno znamko.

Uprizoritev Pupilija papa Pupilo, pa Pupilčki – rekonstrukcija je Janez Janša leta 2006 idejno zasnoval na temelju vzpostavljanja relacij med nekim že zdavnaj minulim dogodkom, ki ga je v današnjost prenesel skozi format »dokumentarno-igralnega gledališča«. Z raznovrstnimi arhivskimi delci izvirne uprizoritve je ustvaril eksperimentalno korespondenco s sedanjostjo, ki v rekonstrukciji izriše širši družbeni okvir in nacionalno držo, sklicujoč se predvsem na kritiko države, cerkve, naroda, potrošništva ter upiranje ustaljenim formam gledališko-uprizoritvenih estetik.

V MISS MOBILE je s sodelovanjem še ostalih dveh kolegov Janezov Janš na principu izrazito interaktivno-multimedijskega dogodka prešel na krizno območje javnega vdora v zasebnost in popolno destrukcijo intime. Manipulativne ponudbe za zagotovljenih nekaj minut slave, iz katerih izhaja večinska televizijska produkcija, posameznika potisnejo čez sam rob razuma in samospoštovanja. Množični mobilni klepet, ki se izvaja v MISS MOBILE, sežeto odslikuje nerazsodno pripravljenost h kakršnemu koli izzivu, le da prinaša občutek pomembnosti in morda celo slave.

Še bolj družbeno-politično konkretno in »oprijemljivo« problematiko pa je Janez Janša kot režiser in nastopajoči zaobjel v predstavi Slovensko narodno gledališče. Tudi ta dogodek je svojevrsten primer rekonstrukcije, ki sestoji iz obilice sovražne nastrojenosti, uporniške nestrpnosti in ozkoglednih rešitev. V njej režiser celoto treh bistvenih elementov umetniškega dogodka - resničnosti, uprizarjanja in reflektiranja - notranje premeša in s tem izriše specifičen gledališki model radijske igre v živo.

Prenos verižnih demonstracij (krajevnih sej, uličnih shodov in vulgarnih medijskih izjav) proti Romom, ki so jih izvajali krajani Ambrusa ne dolgo nazaj, se je tokrat izvajal skozi govorno poročanje štirih akterjev. Dražen Dragojević, Aleksandra Balmazović, Barbara Kukovec in Matjaž Pikalo so kot priložnostni kvartet s pomočjo slušalk intervenirali včasih ubrano večglasno, včasih povsem razsuto in vsaksebi. Izrazita avtentičnost poročanja pa je uspela izrisati tudi čustvene in mentalne meje dejansko sodelujočih protestnikov.

Eno uro in pol je gledalec podvržen domala fiksni »odrski postavitvi«, ki pa ponuja obilo dikcije in razkošja retorike v malo bolj ljudski verziji. Idejni okvir antičnega zbora, ki se spoji s sodobno multimedijo, vsekakor preizkusi sodobnega gledalca, koliko je ta (še) vešč intenzivnega poslušanja. Kljub pogostim navalom smejanja pa slikovito pripovedovanje sproža predvsem občutenje sramu, navidezne nemoči in testiranje individualnega stališča o rasističnih razmerah v naši deželi.

Janez Janša ob tem sočasno izvaja svoj samostojen, pa vendar še kako navezujoč se performans. Kot v transu neprekinjeno izjavlja besedo »cigani« in se ob tem neopazno in z minimalističnim gibanjem premika na drugo stran dogajalnega prostora ter se na koncu pridruži četverici. Pet izčrpanih obrazov in suhih grl govori samo zase. Biti nestrpen je naporno.

Janeza je spremljala Zala Dobovšek.