Ponedeljek, 5. 11. 2007
primozv
Primož Vozelj recenzira četrtkov koncert MANU CHAO & RADIO BEMBA SOUND SYSTEM v dunajski Stadthalle ... (v celoti!)
MANU CHAO & RADIO BEMBA SOUND SYSTEM v dunajski Stadthalle!!!
* Najprej naj povem da sem se, kljub temu da se prištevam med zmerno fanatične fene Manuja in njegove glasbe, v četrtek na Dunaj odpravil z dobršno mero skepse. Aktualna plošča La Radiolina, katero Manu promovira na trenutni turneji, ponuja namreč precej manj, kot njeni dve predhodnici, zaradi katerih je Manu Chao postal globalen fenomen. Predkoncertno razpoloženje, je še dodatno skazilo dunajsko mrtvilo. Okej prvi november pač.
No pred dvorano, oziroma že na postaji podzemne železnice, ki pelje proti Stadthalle, pa prvo pozitivno presenečenje. Nepregledna množica ljudi v »All-starkah«, z »dreadi«, rdečimi peterokrakimi [pavza] in da uganili ste, s »Che Guevaro« na prsih. Kdo drug kot obiskovalci Manujevega koncerta.
Nastop predfuračev »Bauchklang« sem zamudil v dolgih vrstah za ustekleničen špricer, tako da nadaljujemo kar z Manu-jem. Na aktualni turneji Manu nastopa z oskubljeno verzijo spremljevalnega benda »Radio Bemba Sound System«. Spremljajo ga le kitarist, basist, bobnar, klaviaturist in tolkalec. Za razliko od njegovih prejšnjih turnej, pa je doma ostala celotna pihalska sekcija ter harmonikar.
No glede na slišano in videno, bi lahko rekel, da bi Manu Chao mirne vesti nastopil tudi povsem sam. Opremljen le s svojim glasom, kitaro in karizmo. Karizmo zaradi katere, je ob njegovem prihodu na oder in uvodnem stavku: »Que páso, que pasó?« v trenutku pol metra v zrak skočilo vseh 10.000 obiskovalcev. Ko se mu je z nadčloveško energično izvedbo pridružila še »Radio Bemba Sound System«, je bilo v trenutku jasno, da bo koncert odličen.
In tak je tudi bil. Namesto pričakovanega latino-reggae-ska miganja z boki, so Manu in fantje postregli s punkovsko veselico, v kateri je imela glavno besedo »zdrajvana« kitara ter peklensko hiter ritem timbal. Piko na i k vsesplošni evforiji so postavile še neprestano ponavljajoče se policijske sirene, ki se sicer pogosto oglašajo tudi na Manujevi zadnji plošči. Preštevilnim obiskovalcem, se je spričo fantastičnega dogajanja na odru povsem »odpičilo«, tako da so imeli varnostniki na, in ob odru cel koncert dovolj dela.
Sam repertoar je bil sestavljen zelo spretno, saj so med komade z nove plošče vrinili ravno prav in ravno prave stare hite, da je občinstvo cel koncert vztrajalo na nogah, oziroma bolje rečeno v zraku. Proti koncu koncerta so Manu in fantje nekajkrat zapustili oder, se takoj vrnili nanj, nato pa po več kot dveh urah igranja dokončno končali. In mene, pa najbrž še marsikoga izmed prisotnih pustili z nasmeškom na obrazu. Pa ne samo zaradi odličnega koncerta, temveč predvsem zato, ker Manu Chao kljub nekajletni pavzi, še vedno premore toliko mobilizacijskega naboja, da napolni dvorano s publiko, katere večinski del je v letih okrog preloma tisočletja, ko je Manu Chao dosegel najbrž vrhunec svoje kariere, drgnil osnovnošolske klopi.
Koncerta sem se udeležil Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>