Sreda, 7. 11. 2007
BIGor
Kanadske skupine NoMeansNo ni potrebno posebej predstavljati. Na tej frekvenci je pristna gostja že dvajset let in v tem času smo doživeli še nešteto njenih gostovanj, s katerimi je utrdila svoj sloves pri nas in poskrbela, da ni prišlo do prekinitve cirkulacije generacij spremljevalcev. V pričo našega novega snidenja z njimi danes predstavljamo in ocenjujemo njihov zadnji album All Roads Lead to Ausfahrt. Na njem se razkaže vsa silovitost, navihanost, zadirčnost in plemenitost tega nenadkraljivega benda, ki bolj kot je starejši bolj noro, drzno in brezkompromisno udriha s svojo glasbeno formulo. Tako vse do konca albuma All Roads Lead to Ausfahrt potenca NoMeansNo ne popusti. (v celoti!)
* Kanadske skupine NoMeansNo ni potrebno posebej predstavljati. Na tej frekvenci je pristna gostja že dvajset let in v tem času smo doživeli še nešteto njenih gostovanj, s katerimi je utrdila svoj sloves pri nas in poskrbela, da ni prišlo do prekinitve cirkulacije generacij spremljevalcev. V pričo našega novega snidenja z njimi danes predstavljamo in ocenjujemo njihov zadnji album All Roads Lead to Ausfahrt.
Že ko so se pojavili v drugi polovici osemdesetih let in udarili s prvencem Sex Mad, s katerim so zakoličili svoj glasbeni izraz in ki ostaja ena osrednjih, ključnih plošč posthardkorovskega obdobja, so se po stasu, glasu in tudi po starosti razlikovali od večine svojih sodobnikov. Preplet surove punkovske energije z detaljno razdelanimi skladbami, ki so zajazzirane, zabeljene s funkom, vihravo rockovske, se niza z vsako novo ploščo. Temu sledi tudi najnovejši album. Na njem se razkaže vsa silovitost, navihanost, zadirčnost in plemenitost tega nenadkraljivega benda, ki bolj kot je starejši bolj noro, drzno in brezkompromisno udriha s svojo glasbeno formulo. Tako vse do konca albuma All Roads Lead to Ausfahrt potenca NoMeansNo ne popusti.
Ko se po uvodnih nevrotičnih skladbah že zazdi, da se vrtijo v dobro znanem krogu, se spekter nepričakovano in skoraj presenetljivo razširi. S prirojenim občutkom za duhovitost skačejo čez meje transžanrskosti in ob koketiranju s countryem, irskim folkom, soulom in rhythm & bluesom ostajajo prepoznavni in v drugi polovici albuma dosežejo vrhunec tega izdelka. NoMeansNo ostajajo zvesti svojim največjim vzornikom Ramones. Od njih črpajo predvsem navdih za melodično tečnost skladb, ki grejo hitro v uho in se brez težav zapišejo v spomin. Še zmeraj pa se vedno znova sklonijo k zapletenim obratom, ki pa niso balastni ali dolgovezno dolgočasni. Z energičnim in dramatičnim glasbenim slogom se ne ozirajo na časovno preživelost svoje glasbe, ampak jo ohranjajo živo. Prav za to so tako pristni in iskreni. Igrajo se inventivne igre in pri tem razkazujejo ne le svojo mojstrsko obvladovanje tehnike igranja, ampak tudi širino in globino poznavanja zakladnice popularne glasbe, ki jim je le še en atribut pri razbijanju šablon in hkrati način ohranjanja prepoznavnosti. So svojevrstni profesor. Noam Chomsky v glabenem svetu hipokrizije in pokvarjenih šablon.
NoMeansNo so posebna sorta skupine z dolgo zgodovino. Skozi več kot četrt stoletja dolgo kariero so se prebili predvsem in samo po svoji zaslugi, z vztrajnostjo in dorečenostjo. Tako kot je nekoč odstopala od svojih sodobnikov, tako še danes štrli iz levjega deleža aktualne rockovske scene.
pripravil Igor Bašin- BIGor
Komentarji
komentiraj >>