Sreda, 7. 11. 2007
Alja
Zadnji dnevi šestega mednarodnega festivala improvizacije Goli oder, ki je od 23. oktobra pa do sinoči pod okriljem Narobovcev krasil ljubljanske gledališčne deske, so se iztekli po pričakovanjih – torej z bolj ali manj nepričakovanimi igralskimi interpretacijami in dramaturškimi zasuki ter z dobro mero humorja obarvanimi gledališčnimi dodatki. V tokratnem festivalskem terminu se bomo spominjali zadnjih dveh predstav, ki sta svojo unikatnost kot eno bistvenih značilnosti improvizacijske umetnosti ohranili le v določenem trenutku doživetega, potem pa, vsaj za nas, nista potonili v pozabo.
Zadnji dnevi šestega mednarodnega festivala improvizacije Goli oder, ki je od 23. oktobra pa do sinoči pod okriljem Narobovcev krasil ljubljanske gledališčne deske, so se iztekli po pričakovanjih – torej z bolj ali manj nepričakovanimi igralskimi interpretacijami in dramaturškimi zasuki ter z dobro mero humorja obarvanimi gledališčnimi dodatki. V tokratnem festivalskem terminu se bomo spominjali zadnjih dveh predstav, ki sta svojo unikatnost kot eno bistvenih značilnosti improvizacijske umetnosti ohranili le v določenem trenutku doživetega, potem pa, vsaj za nas, nista potonili v pozabo.
Predzadnja festivalska predstava Alec in Doris, rešita naju!, ki jo je v prestolnico pripeljal avstrijski Theater im Bahnhof, se s humorjem ne le prikrito spogleduje, temveč si ga odločno privzema za svoje izrazno sredstvo. Kot se spodobi za improvizacijske predstave, vodilno kost tudi v tej s svojimi igralskimi ambicijami ter pikrimi, včasih celo zlobnimi pripombami, na oder mečejo gledalci.
Tokrat v obliki odgovorov na vprašanja, ki sta jim jih ob večernih nedeljskih urah na vhodu v gledališče Glej podarila nastopajoča akterja. Intimni teaterski prostor je ravno pravšnji za odvijajočo se seanso, ki vas z osebnimi vprašanji o vaši partnerski zvezi na vsak način poskuša prepričati, da je vaš odnos zanič in zahteva nujno rekrutiranje. Tudi za ceno 600-ih dolarjev.
Toliko namreč stane reševanje partnerskih problemov pri kvaziterapevtih Alecu in Doris, ki vodita enourni intenziv oziroma seminar za srečnejše razmerje, kot to imenujeta onadva. V njem vam zagotavljata takojšnji dvig motivacije za osebo, ki sicer zdolgočaseno deli z vami svoje dolgočasno življenje.
V nizu prepletanja povsem vsakdanjih ljubezenskih zagat, sploh tistih na dolgi rok, nastopajoča odkrivata temne plasti svoje na začetku osladno opevane veze, ki poka po mnogih šivih. Ali kot bi to poimenovala onadva, gre za čiščenje neizživetih frustracij, katerih manifestacija je vedno primerna in zaželena, pa čeprav gre za fizično obračunavanje ali pa odkrivanje partnerjevih šibkosti.
Predstava tako ne odkriva novih kontinentov, temveč se poslužuje že neštetokrat prežvečene, prebavljene in izbljuvane tematike, ki pa očitne še vedno zažge oziroma vsaj nasmeje. Igralca uporabljata nekatere pogoste vzvode impro gledališča, kot na primer oponašanja živali, v svojo zgodbo pa vpletata tudi parodijo novodobnega spiritualizma, gledališča objektov ter izpetih pop melodij.
A ker domišljija pogosto izhaja iz vsakdanjih banalnosti, včasih pa celo velikih resnic, lahko tudi v namerno spontanost uspe prodreti realnost statistike in dejstev. In tako se je ura zabavnega zbijanja šal na račun vseh prisotnih, tako nastopajočih kot gledalcev, končala z nič kaj obetavno, a življenjsko resnico, da je vsake zgodbe enkrat konec. Pa naj gre za predstavo, festival ali pač ljubezensko razmerje.
Finski top pop hit devetdesetih je bil izhodiščna točka sklepne predstave Govorica. Iz spiska napaberkovanih naj uspešnic, ki so zaznamovale nastopajoče, so gledalci izbrali ravno skandinavski hitič, izza katerega se je skrivala zgodba Hannuja Riskuja. Sicer multinadarjenega glasbenika, ki je skupaj v tandemu z Nikolausom Herdieckerhoffom spremljal ostale. Risku je z zadržanimi besedami in z nekoliko treme opisal zgodbo iz vojaških let. Pobeg za eno noč, koncert, ki je pomenil svobodo, brezveznost vojaške hierarhije. Impro smetana, ki se je tokrat v sklopu festivalske produkcije zbrala pod režisersko taktirko Beatrix Brunschko, je dobila solidno izhajajočo bazo.
Tako se je začelo preigravanje klasičnih klišejev vojaških gest, kajenja navideznih čikov na nočni straži ter na trenutke resnično zabavnih in žmohtnih dialogov. Jacob Benigan in Antonio Vulpo, stara mačka improvizacije sta prevzela vodilni vlogi ter zabijala glavice na žebljice v stilu MASH-ovsKega črnega humorja, z vsem spoštovanjem absurdnosti puške in nočne straže.
Tempo je diktirala Narobovka Alenka Marinčič, ki je s svojim “ATTENTION” vedno spreminjala tok dogajanja in iztirjala tandem Benigan-Vulpo v konstruktivnem smislu. Gregor Kamnikar se je sicer vklapljal bolj gibalno kot verbalno, vendar je s svojo dokaj pasivno govorico, z izjemo odfukanih odklopov, deloval kot balans. Čeprav je suvereno nadomestil Ireno Tomažin, smo jo kljub temu pogrešali.
Za resnični preobrat in kanec nadrealizma je poskrbel Jacob Benigan, ko je epoho vojaških prigod presekal z zajcem. Vsi so mu sledili v maniri razpravljajočih gozdnih živali in v obtok porinili glavo gozda-losa, ki ga je bilo treba nenehno informirati o brezglavem lovcu. Resda je bil los namišljen, vendar je bila ravno tematika z njim ena bolj zabavnih in šarmantnih.
Uro dolg impro je imel svoje vzpone in padce. Dialogi so na trenutke izgubljali svojo iskrivost in se sprevračali v navadne floskule. Tudi zagon posameznih scen je pojenjal, vendar jih je tik pred zdajci reševal bodisi Jacob s svojo inajdljivostjo bodisi Antonio s svojo formo commedie dell’arte.
Ob zaključku Golega odra 2007 sta tekst s kančkom premišljenosti zaimprale Alja in Lea
Komentarji
komentiraj >>