Liffova otvoritev, ki se je imela v Cankarjevem domu zgoditi včeraj zvečer, je verjetno že nekaj časa eden najboljših indikatorjev, kdo je na slovenski kulturno-intelektualni sceni »in« in kdo je »out«. Zato upamo, da se je kulturniško-intelektualni smetani uspelo dokopati do vročih vstopnic za otvoritveni sredin film ... Klikni na puščico in izvej več ...
Letošnji Liffe je dvignil precej prahu, preden se je sploh začel. V glavnem zaradi menjave stolčka, ki je iz rok dolgoletne programske direktorice Jelke Stergel romal v roke novopečenega programskega direktorja Simona Popka. Vloge so se namreč obrnile tako, da je Popek iz programskega svetovalca presedlal v vlogo programskega vodje, Stergeljeva pa se je iz vodje prelevila v svetovalko, obenem pa postala direktorica Festivala slovenskega filma.
In ker v trenutni slovenski žolčni filmski situaciji vsi prsti obtožujoče kažejo na zaposlene v Filmskem skladu RS, se tudi na tiskovni konferenci za Liffe ni bilo moč izogniti vprašanjem o možni povezavi med Liffom, ki je v domeni Cankarjevega doma, ter Festivalom slovenskega filma, ki je vsa leta doslej potekal pod okriljem Filmskega sklada RS. Na provokacijo o tem, ali v Sloveniji dejansko potrebujemo dva festivala, se je odzvala Jelka Stergel:
Kljub temu pa je presenetljivo, kako malo in kateri izmed slovenskih filmov so letos vključeni v festivalski program. Če preletimo programski katalog, lahko pri celovečercih pod imenom »Slovenija« opazimo le dve deli – »Instalacijo ljubezni« Maje Weiss ter slovensko-nemško koprodukcijo Petra Braatza »Človeška ribica«. V skladu z lastnostmi fenomena »koprodukcije« se tako resnici bolj približamo, če rečemo, da Liffe dejansko predstavlja eno slovensko celovečerno produkcijo in pol.
Vse to morda niti ne bi bilo tako nenavadno, če ne bi slovenski filmarji letos sproducirali kar osem celovečercev, med katerimi bi bil verjetno marsikateri bolj primeren od prej omenjenega izbora. Tako sta dejansko bolj obetajoči deli dveh mladih slovenskih ustvarjalcev v sekciji kratkih filmov. Špela Čadež je v slovensko-nemški koprodukciji ustvarila kratko animacijo »Hrepeneč po ljubezni«, Gregor Andolšek pa je skupaj z Ivánom Tobalino v slovensko-francoski koprodukciji posnel kratki film »Paco in Igor«.
Zato pa so imeli sestavljalci programa bolj srečno roko pri oblikovanju sekcije Fokus, kjer bo poleg neodvisnega ameriškega filma predstavljen tudi zmagoviti novi romunski film. Izbor »Romunov« je namreč inovativna in pogumna poteza, saj novemu romunskemu filmu ni posebne sekcije posvetil še noben evropski festival doslej. O tem, zakaj se je med barvitim naborom evropskih in svetovnih produkcij odločil prav za romunsko, Popek pove:
Drugi sklop filmov znotraj sekcije Fokus, neodvisni ameriški film, bo vezan na diskusije in predavanja, ki se bodo v okviru Jesenske filmske šole odvijala med 16. in 18. novembrom. Predavatelji in udeleženci naj bi se na letošnji filmski šoli ukvarjali predvsem z vprašanjem, kdaj dejansko gre za »neodvisni film« in kdaj je izraz »neodvisen« zlorabljen. Več o tem, kaj se bo dogajalo na predavanjih in diskusijah, je povedala Nika Bohinc, urednica revije Ekran in organizatorka Jesenske filmske šole:
Poleg Jesenske filmske šole je uka željnim letos na voljo tudi delavnica Adaptacije, ki bo v sklopu festivalskega dogajanja potekala med 9. in 10. novembrom. Več o tem, kaj lahko od delavnice pričakujemo, je spregovorila Sabina Žakelj z ljubljanskega Media Foruma:
Programska shema Liffa tako v večji meri ostaja nespremenjena. Popek se je za opaznejšo spremembo odločil le pri sekciji Obzorja, ki jo je ukinil in jo razdelil na dve novi sekciji. V prvi, z imenom Kralji in kraljice, so zajeti znani, starejši in nagrajevani avtorji, medtem ko so režiserji v Panoramah svetovnega filma bolj anonimni in manj razvpiti.
Poleg tega bodo specifika letošnjega Liffa kar tri avtorske retrospektive. Retrospektiva švedskega mojstra hladne estetike in cinizma Roya Anderssona, gruzijskega filmskega poeta Otarja Iosselianija ter retrospektiva ameriškega mojstra meditativne filmske estetike Jamesa Benninga. Benning naj bi v festivalskih dneh bojda tudi fizično obiskal Ljubljano. O tem, koga vse si poleg njega lahko še obetamo na obisku, je Popek povedal:
Pri sekciji Ekstravaganca se je Popek z vključitvijo kanadske in ameriške produkcije odločil izogniti klasični omejitvi Ekstravagance na vzhodnoazijske filme. Po drugi strani pa so letos med Predpremiere uvrščeni zgolj filmi, ki imajo zaradi dobljenih nagrad na najpomembnejših festivalih ali pa zaradi svoje mainstream usmerjenosti realno možnost za predvajanje v slovenskih kinematografih. S tem se je selektor želel izogniti neljubim situacijam iz preteklosti, ko se filmov, za katere so bile pridobljene distribucijske pravice, ni predvajalo v kinematografih, temveč zgolj na televiziji oziroma se jih je izdalo na DVD-jih.
Liffe si večino stroškov pokriva s prihodkom od prodaje vstopnic. To naj bi bil tudi razlog, zakaj je festival bolj komercialno usmerjen. Zato se - po Popkovih besedah - na festivalu prikazuje »od najbolj zateženih do mainstram filmov«. Enako mainstream je tudi otvoritveni film festivala »Darjeeling ekspres« Američana Wesa Andersona. O kriterijih za izbor otvoritvenega filma je Popek povedal:
Otvoritveni film je po Popkovih besedah delo režiserja, ki je v svojem razvoju od neodvisnega režiserja prešel do institucionaliziranega oziroma mainstream ameriškega režiserja. Podobno institucionalizacijo, uveljavitev in razcvet pa je v svojem razvoju doživel tudi Liffe, ki se je v 18-ih letih svojega obstoja uspel uvrstiti med ključne kulturne dogodke v slovenskem prostoru. O tem, kako se ob predaji 18-letnega Liffea v roke svojega naslednika počuti Liffova ustanoviteljica Jelka Stergel:
Liffova otvoritev, ki se je imela v Cankarjevem domu zgoditi včeraj zvečer, je verjetno že nekaj časa eden najboljših indikatorjev, kdo je na slovenski kulturno-intelektualni sceni »in« in kdo je »out«. Zato upamo, da se je kulturniško intelektualni smetani uspelo dokopati do vročih vstopnic za otvoritveni sredin film. Če se jim je ta poizkus slučajno ponesrečil, vsem dotičnim svetujemo, da si namesto tega ogledajo kakšno drugo festivalsko projekcijo, se sem ter tja pojavijo na kakšnem od debatnih večerov, oziroma da se – če se jim pač ne da pretegniti – vsaj čim bolj nastavljajo fotoobjektivom, saj bi se v nasprotnem primeru znalo zgoditi, da njih in njihovih mentalnih produktov nihče več ne bo jemal resno.
Za vas je v pričakovanju letošnjega Liffa TisaV
Komentarji
komentiraj >>