Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ŠPANSKA KOMISIJA ZA POMOČ BEGUNCEM - CEAR (5627 bralcev)
Četrtek, 8. 11. 2007
Boris V.



CEAR

Govorili smo s Saro Verdú, direktorico valencijske podružnice španske nevladne organizacije "Španska komisija za pomoč beguncem" oziroma "Comisión española para ayuda al refugiado". Tema je bila seveda položaj beguncev in priseljencev v Španiji ter delovanje vlade v zvezi s to tematiko. Sara Verdú nam je predstavila svoje predloge in zahteve glede pravic beguncev in priseljencev, nismo se mogli izogniti tudi napadom (celo z eksplozivnimi telesi) na njihove člane in poslopja. S klikom na puščici spodaj lahko intervju poslušate, če pa vaš računalnik tega ne zmore, pa ga lahko v prevodu tudi preberete.
Govorili smo s Saro Verdú, direktorico valencijske podružnice španske nevladne organizacije "Španska komisija za pomoč beguncem" oziroma "Comisión española para ayuda al refugiado". Tema je bila seveda položaj beguncev in priseljencev v Španiji ter delovanje vlade v zvezi s to tematiko. Sara Verdú nam je predstavila svoje predloge in zahteve glede pravic beguncev in priseljencev, nismo se mogli izogniti tudi napadom (celo z eksplozivnimi telesi) na njihove člane in poslopja.

Čisto spodaj je še prevod intervjuja v obliki teksta.

1. del



2. del



Pa še intervju v besedilni obliki:

VPR: Na spletni strani organizacije CEAR piše, da jo navdihuje globoko spoštovanje do vrednot kot so pravica, solidarnost, svoboda in enakost. V španski ustavi pa prvi člen pravi, da je Španija socialna država, ki brani svobodo, pravico in enakost kot najvišje vrednote svoje pravne ureditve. Kje se začne razlika med špansko ustavo in organizacijo CEAR?

ODG: CEAR temelji na ustavnih načelih. Kot lahko vidite so vrednote, ki nas navdihujejo podobne, če ne celo enake. Razlike so bolj v vztrajnosti CEAR-ja, da te vrednote ne ostanejo zgolj načelne ali na papirju, temveč da postanejo realnost. S tem se ukvarjamo, še posebej kar se tiče beguncev in priseljencev, kar je naše poslanstvo.

VPR: Kje v procesu vladanja začne vlada delati napake, da morajo organizacije kot je CEAR sploh obstajati?

ODG: V CEAR-ju mislimo, da je španska vlada in ostale evropske vlade, Evropa na splošno, obsedena z zapiranjem svojih meja in nedopuščanjem osebam iz tretjih držav, čigar pravice so prizadete, da bi imele dostop do našega ozemlja in zaprosile ze azil, kar zagotavlja naša ustava in k čemur obvezuje tudi Ženevska konvencija ter podpis newyorškega protokola. Torej, naše stališče je, da pravica do azila doživlja resno krizo, kar povzroča, da mnoge osebe, ki so pregnane iz svojih držav, ne morejo priti v Evropo. Evropo, ki se je označila za gostoljubno in zaščitnico človekovih pravic.

VPR: Nam lahko predstavite položaj beguncev v Španiji danes, če ga primerjate s tistim izpred recimo desetih let?

ODG: Položaj beguncev v Španiji je zelo resen. Prvič, izmed 5297 oseb, ki so jim priznali status prosilca za azil, poudarjam, status prosilca, ne begunca, jih je status begunca dobilo le 168. To pritegne pozornost, še posebej, če to primerjamo z drugimi številkami. V zadnjih petih letih se je recimo število prosilcev za azil v petdesetih najbolj razvitih državah prepolovilo. V Španiji je bilo na primer leta 2001 obravnavanih 9490 prošenj za azil in leta 2006 jih je bilo obravnavanih le 5257. To je skoraj polovica in to pritegne pozornost. To objektivno prikaže krizo in kaže kako se beguncem obrača hrbet. Če primerjamo številke iz Španije s tistimi iz drugih držav Evropske unije, vidimo, da je bilo v Franciji leta 2006 vloženih okoli 31000 prošenj za azil, v Veliki Britaniji 27000, na Švedskem 24000, v Nemčiji 21000, iz česar sledi, da je Španija na evropskem repu na področju azila.

VPR: In poleg tega je Španija še veliko bližje Afriki kot Francija.

Točno, loči nas štirinajst prekletih kilometrov. Verjetno vi dobivate informacije o afriških ubežnikih iz držav, kjer divjajo vojne, ki so preganjani in skušajo priti v Španijo, tako kot v Italijo ali druge države na severnih obalah Mediteranskega morja, mi jim pa postavljamo ovire, ki so popolnoma nasprotne solidarnosti, humanosti in obrambi pravic, h kateri smo zavezani kot države podpisnice Ženevske konvencije, ki je regulatorni instrument za azil.

VPR: Bilo bi preveč idealistično misliti, da se število beguncev manjša zaradi izboljšanega življenja v Afriki.

ODG: Ja, to je popolnoma neresnično. Vznemirja nas povečano število konfliktov, persekucij, vedno večje kršitve človekovih pravic in vedno majše število ljudi, ki jim uspe dospeti sem. Vse to kaže na to, da ogromno ljudi skuša zbežati iz svojih držav, priti v Evropo, ta pa zapira svoja vrata in obrača hrbet resničnosti, kateri bi se morala posvetiti.

VPR: Vendar, ko je prišla na oblast Zapaterova vlada, so ljudje pričakovali veliko več. Dala je recimo vse papirje približno miljonu priseljencev. Zakaj je ustavila ta proces?

ODG: Ko govorimo o regularizaciji priseljencev, kar je storila Zapaterova vlada, takoj ko je prišla na oblast, je to drugačen postopek od postopka pri azilu. V CEAR-ju se posvečamo azilu v okviru Ženevske konvencije, torej branjenju pravic tako tistih, ki bežijo iz svojih držav zaradi utemeljenega strahu, da bi bili preganjani zaradi svojih političnih ali ideoloških prepričanj, zaradi vere, rase ali pripadnosti določeni družbeni skupini kot tudi tistih, ki bežijo, ker so prizadete njihove ekonomske, družbene in kulturne pravice. Tej drugi skupini se je posvetil Zapatero s to ureditvijo. V Španiji se zdaj soočamo z velikim številom ljudi, več kot miljonom, ki živijo z nami, ki delajo neurejeno in nimajo nikakršnega dokumenta, ki bi jim dovoljeval bivati in delati v Španiji na regularen način. To ni dobro za nikogar, niti za Španijo, niti za ljudi, ki prihajajo od zunaj. To spodbuja podtalne dejavnosti, mafije in izkoriščanje ljudi. Zapaterova vlada je kratek čas omogočala, da so ti ljudje dobili potrebno dokumentacijo, kar smo pozdravili, vseeno pa v CEAR-ju zahtevamo, da to niso kratka in določena obdobja, ampak da sam zakon, ki ureja položaj tujcev, vsakodnevno omogoča osebam, ki so tukaj in nimajo potrebne dokumentacije, da do nje pridejo.

VPR: Čudno je uporabljati pojme kot so legalizacija, ko govorimo o človeških bitjih. Ampak zavoljo pogovora, legalizacija je lahko močno orožje v boju proti mafiji.

ODG:Mi izhajamo iz dejstva, da so vsi ljudje legalni, da torej ni delitve na legalne in ilegalne ljudi. Zato raje govorimo o regularizaciji, v smislu pridobivanja dokumentacije. Zakon o tujcih vodi državo in to je resničnost, ki je nespremenljiva. S tega vidika moramo omogočiti, da živijo tujci v istih razmerah kot Španci in Španke.

VPR: Obstajajo že termini kot je »ilegalci«.

ODG: Ja, to so termini, ki jih uporabljajo določeni ljudje, tudi določene politične stranke in naše mnenje je, da to spodbuja rasizem, ksenofobijo in izključevanje.

VPR: Kar preseneča je, da sedaj obstaja že nov termin, mislim, da se mu reče »tisti, ki se jih ne da izgnati« ali »neizgnanljivi«, ki pomeni nekaj drugega. Nam lahko poveste kaj več o temu?

ODG: Kot sem rekla že prej, v Španijo, ki predstavlja vrata Evrope, saj nas loči le štirinajst kilometrov od Afrike, skušajo priti ljudje iz Afrike in preko nje tudi iz Azije. »Modus operandi« je ta, da pridejo do obale, se vkrcajo v barke in ker je severna meja pri Ceuti (izg. Seuti) in Mellili (izg. Melilji) popolnoma zaprta, skušajo priti v teh barkah na Kanarske otoke, kar je izredno nevaren način in pogosto vzrok smrti potnikov. To je že ozemlje Španije, ampak je geografsko veliko bližje Afriki kot Španiji. Ko prispejo tja, se jih sprejme. Sprejme v navednicah. Ko te osebe po zakonodaji ne morejo biti poslane nazaj v države izvora, ostanejo v Španiji brez kakršnih koli dokumentov. Imajo le ukaz o izgonu, ki pa se ne more izvršiti. Izvršiti pa se ne more, ker mora po zakonu država izvora priznati njihovo državljanstvo in bi tako obstajala možnost njihove repatriacije. Če tega ni, ostanejo te osebe v Španiji brez kakršne koli možnosti pridobiti dokumente potrebne za bivanje in delanje v Španiji oziroma sploh obstajanje. Zato se, ko govorimo o tej skupini ljudi, ki so večinoma iz podsaharske Afrike, uporablja ta termin »neizgnanljivi«. Ne more se jih vrniti v njihovo državo izvora in ne morejo ostati v Španiji v istih pogojih kot ostali ljudje.

VPR: Kot, da bili v zaporu, saj ne morejo delati, živeti normalno in ne more se jih izgnati.

ODG: Točno tako. Kot si rekel, so v odprtem zaporu brez zidov. Po španski zakonodaji lahko na začetku prebijejo štirideset dni v centru za interniranje tujcev, kar teoretično ni center za zadrževanje, ni zapor, vendar delujejo kot taki. In ko se jih spusti, ostanejo v neke vrste odprtem zaporu, na nekem ozemlju, kjer sploh ne obstajajo kot ljudje, kjer nimajo identitete in možnosti za delo ali karkoli drugega. To je zelo zaskrbljujoča situacija.

VPR: Še ena stvar me zanima in sicer okoljski begunci. CEAR želi, da se jih prizna kot tradicionalne begunce, mar ne?
Pri CEAR-ju pozivamo vlade, naj se okoljskim beguncem in drugim vrstam beguncev o katerih smo govorili prej, torej osebam, ki bežijo, ker so prizadete njihove ekonomske, družbene in kulturne pravice, saj Afrika dostikrat ne more zagotoviti niti preživetja, torej, naj se jim omogoči pridobiti status begunca. Pri okoljskih beguncih ne smemo pozabiti kaj počnejo multinacionalke v njihovih državah izvora, sekajo drevesa, pretirano izkoriščajo surovine in povzročajo, da naravne nesreče niso tako naravne, kot bi mi radi mislili.

VPR: CEAR se mi zdi malce futurističen, malce preveč napreden za resničnost v svojih zahtevah. Želi recimo, da se beguncem prizna volilna pravica na lokalnih volitvah. Skoraj nemogoče si je zamisliti, da bi ljudje nasplošno to sprejeli.

ODG: Pa poglejmo. Obstaja pomemben lobi združenj in oseb, med katerimi so očitno tudi begunci, ki zahtevamo, da se priznajo politične pravice osebam, ki živijo med nami, ki plačujejo socialne prispevke, imajo iste dolžnosti, kot jih imajo Španci, vendar nimajo istih pravic. Imamo pravico odločati, kam gredo naši davki, v kaj treba vlagati in v kaj ne. Tako se nam zdi osnovno, če želimo družbo, ki ne izključuje, da so lahko vsi, ki jih sprejmemo v Španiji, sposobni odločanja, kdo naj bodo naši voditelji in kakšna politika naj se izvaja.

VPR: Če se ne motim, je v Španiji približno pol ljudi za desno Ljudsko stranko, druga polovica pa za levo Socialistično-delavsko stranko. Kako levica sprejema to idejo?

ODG: Ni bilo odkritega zavračanja te ideje, čeprav je res, da ni bilo politične pobude, ki bi bila potrebna, da bi na zadnjih lokalnih volitvah, ki so bile maja letos, tujci lahko volili. Razume se, da je volilna pravica mehanizem integracije, vendar se jo skuša povezati ne z bivališčem, temveč z vprašanjem državljanstva. Bom skušala razložiti. V političnem prostoru se debatira o tem, da lahko volijo tisti tujci v Španiji, s čigar državami izvora obstajajo sporazumi, ki to isto dovoljujejo Špancem tam oziroma obstaja recipročnost. To nas globo skrbi, ker posamezni ljudje nismo odgovorni za režime, ki nam vladajo. To pomeni, da ljudje, ki prihajajo iz držav, kjer vladajo diktature in so vojne, ne bi mogli nikoli voliti. Tako se posamezne državljane obsoja za nekaj, kar jih presega, kot so vladajoči režimi v njihovih državah. To je kontradiktorno, saj je veliko ljudi tukaj v Španiji prav zato, ker so v njihovih državah diktature in tako jih kaznujemo dvojno. Ne postavljamo državljanstva kot kriterij za pridobivanje volilne pravice, temveč bivališče. CEAR torej zagovarja, da bi tujci lahko volili, saj živijo v Španiji in v istih pogojih kot Španci. Če imajo iste dolžnosti, zakaj ne bi imeli istih pravic. In je čisto vseeno katera je njihova država izvora.

VPR: Čudi me, da levica ne želi priznati te pravice, saj mislim, da bi večina beguncev volila prav njo.

ODG: To je vprašanje, ki si ga vsi zastavljamo. Španija je bila še do pred kratkim država, iz katere smo morali bežati in so nas druge države sprejele, ker smo živeli v diktaturi. Tam smo lahko delali, se razvijali in rasli. V kratkem času se je situacija spremenila. Španija je doživela ekonomski razcvet, zato so se ljudje iz držav tretjega sveta odločili priti sem, da bi razvili svoje življenje. Ker je to šele odnedavno, se prihod tujcev pri večini španskega naroda ni ponotranjil kot nekaj naravnega, logičnega, koristnega in pozitivnega za našo družbo. Moje mnenje je, da obstaja pri večjih strankah, kot sta Ljudska stranka in Socialistična-delavska stranka političen strah pred priznanjem določenih pravic priseljencem, saj se bojijo izgube glasov pri Špancih.

VPR: Nam lahko na kratko predstavite kaj konkretno počne CEAR glede pomoči beguncem v Španiji?

ODG: Ob prihodu v Španijo najprej ponudimo pravne storitve, da lahko računajo na odvetnike in odvetnice, da bodo branili in spremljali prošnje za azil že ob samem prihodu. Prav tako osebam, ki ne utemeljijo prošnje za azil, tujim osebam, ki so prišle sem iz ekonomskih razlogov, skušamo pomagati, da se evidentirajo in ostanejo v urejenem statusu, kar je zelo kompleksno pri zakonih, s katerimi se moramo ukvarjati. Prav tako imamo sprejemne centre za priseljence in prosilce za azil, kjer cel čas trajanja postopka živimo skupaj in skrbimo za njihove potrebe. Ukvarjamo se z družbeno kontekstualizacijo, učenjem jezika, uporabo socialnih sredstev, vsemi oblikami pomoči. Naš princip je avtonomija posameznikov. Ne želimo, da bi bili ljudje odvisni od naših storitev. Želimo jih naučiti, da lahko avtonomno delujejo, tako kot mi. Prav tako se ukvarjamo s sensibilizacijo in političnimi dejanji, s katerimi skušamo obelodaniti realnost, ki obstaja v tretjih državah in ki sili ljudi k izseljevanju. Španski oziroma valencijanski družbi skušamo prikazati realnost beguncev in imigracije ter zakaj do tega pride. Tako korakamo proti bolj pravični, solidarni in kohezivni družbi.

VPR: Ampak izgleda, da se ne strinjajo vsi s tem, kar počne CEAR. Vaši sedeži so bili celo tarče bombnih napadov.

ODG: Na žalost se ne strinjajo vsi s tem, kar sem ti govorila prej, da smo iz države izseljencev postali država priseljencev. Imamo reakcije mnogih skupin, rasistov in ksenofobov. Vedno večje je število strank, ki temeljijo na nasprotovanju imigraciji, prav tako se veča število napadov na organizacije, ki branimo človekove pravice, tako tudi pravice priseljencev in beguncev in tudi CEAR ni izjema. V enem letu so nam podtaknili več majhnih eksplozivnih teles, ki so nas prestrašili. Doživeli smo že osem takih napadov, ki so povzročili poškodbo stekel, vendar na srečo ni bil ranjen še nihče od oseb, tako nas kot tistih, ki se obračajo na nas za pomoč. Dokler nismo o tem obvestili medijev, se oblasti, tako državne kot lokalne, na napade sploh niso odzvale. To je zaskrbljujoče. Naš sodelavec, Senegalec po rodu, torej črnec, je bil žrtev napada dveh pripadnikov skrajno desničarske stranke. Število napadov na osebe in poslopja se povečuje in to nas zelo skrbi. Menimo, da bi se oblasti morale na to odzvati hitro in prepričljivo.

VPR: In kako velik je CEAR? Koliko prostovoljcev dela za to organizacijo?

ODG: Ne poznam natančnega števila, ampak imamo na stotine oseb, ki v različnih avtonomnih skupnostih, kjer smo prisotni, vsakodnevno delajo. Njihovo delo je neprecenljivo in hvale vredno. Veliko nas je, ki se v prostem času borimo proti, kot mi to vidimo, velikim družbenim krivicam. Prostovoljci se ukvarjamo z vsemi temi stvarmi, ki sem jih naštela prej in smo neke vrste profesionalci, ki se v omejenem času borijo proti vsem tem stvarem in za vse tiste druge, ki sem jih tudi omenila.

VPR: Imam še zadnje vprašanje. Ne moremo reči, da je pomoč beguncem, ko so že v Španiji, za njih rešitev, kvečjemu je to ukrep, da se jim pomaga v času krize. Kako se lahko reši problem imigracije, ki je tako velik problem?

ODG: Če mi dovoliš, jaz sploh ne bi govorila o problemu imigracije, ker imigracija ni problem, je prednost za družbo.

VPR: No, mislil sem na problem samih priseljencev.

ODG: Treba delati na več področjih. Kot si sam rekel, je postati begunec le sredstvo v sili, ko nimaš več drugih možnosti kot zbežati iz tvoje države in poskusiti začeti iz nič ter se znova naučiti mnogih stvari. Pri CEAR-ju delamo v Španiji, vendar imamo tudi fundacijo CEAR, ki skuša delovati v državah izvora, da bi izboljšala življenske razmere oseb tam, od koder morajo bežati, da bi postalo izseljevanje možnost ali pravica, ne pa nuja, kot ga razumemo dandanes. Danes zaradi diktatur, vojn, preganjanja, popolnoma krivičnih ekonomskih neenakosti, ljudem ne ostane drugega kot oditi iz svojih držav. Vsi bi morali delati za to, da bi to postalo opcija. Da bi lahko odšla živet v Nemčijo, ne zato, ker me družba izganja, ampak, ker sama tako želim. Ne smemo pozabiti, da je preseljevanje človekova pravica, ki jo priznava univerzalna deklaracija in mnoge druge, ki jih podpisujemo številne države, vendar jih ne udejanjamo.








Povezave na tedenske oddaje Aktualnopolitične redakcije Radia Študent:

Terminal Ivo Poderžaj o današnjem dolgčasu, predsedniški kampanji in bizarnosti Peterletovih podpornikov

Zeitgeist Boris se je v Studiu Radia Študent pogovarjal s predsedniškim kandidatom Danilom Türkom

kultivator Matej in Boris sta se ukvarjala s krizo v Bosni in Hercegovini

Intervju Urh in Matej Š. sta se pogovarjala s predsednikom stranke Krščanskih socialistov Andrejem Magajno

Intervju Urh, Matej J. Boris V so se pogovarjali s predsednikom stranke Zares Gregorjem Golobičem

Kultivator Urh in Matej J. sta se ukvarjala s poročilom o delovanju RTV-ja prvih 9 mesecev v letu 2007

Zeitgeist ekipe APR z naslovom "predsedniške volitve - prvi krog"

Terminal: z naslovom :"LIBERALI VS. NARODNJAKI, MILIJONTIČ" izpod prstov Iva Podržaja

Drogerija: z naslovom: "ibogain" izpod prstov Jankoviča

APR intervju I z naslovom "štirje ločeni intervjuji in poglobljena analiza o Kosovski problematiki, ki jo je pripravil Boris - vse v zvočni obliki!! "

(tudi) vredno ogleda:

Kultivator z naslovom "Enotni ali enoumni v zmagi? " izpod prstov ekipe "sunitski trikotnik smrti"

APR Intervju: Vladimir Vodusek












Komentarji
komentiraj >>