Torek, 13. 11. 2007
Pina
Jamie Bell, poznan kot naslovni junak mednarodne filmske uspešnice Billy Elliot, je snel otroške baletne copatke in jih zamenjal za uporniški make-up problematičnega najstnika v aktualnem filmu Davida Mackenzieja. Hallam Foe nas v poldrugi uri popelje skozi konfuzno obdobje odraščanja, prežetega z voajerizmom, identitetno shizofrenijo, neukrotljivimi čustvi in okornim raziskovanjem erotike. Jamie Bell , poznan kot naslovni junak mednarodne filmske uspešnice Billy Elliot, je snel otroške baletne copatke in jih zamenjal za uporniški make-up problematičnega najstnika v aktualnem filmu Davida Mackenzieja. Hallam Foe nas v poldrugi uri popelje skozi konfuzno obdobje odraščanja, prežetega z voajerizmom, identitetno shizofrenijo, neukrotljivimi čustvi in okornim raziskovanjem erotike.
Pripoved o uporniškem najstništvu je vpeta v široke psihološke okvire. Objektiv filmske kamere sledi z mrtvo materjo obsedenemu najstniku. Ta svojo žalost ograjuje z lesenimi stenami drevesne hišice, v kateri samotno časti materin kult z obsedenim obešanjem fotografij in uporabo njenih ličil. V fizični in mentalni osami samotnega pribežališča se predaja tudi svoji drugi obsesiji – drznemu sprehajanju z daljnogledom, ki mu odpira skrivnostne panorame tuje intime.
Odločno je prepričan, da sta za mamino smrt kriva oče in nova mačeha. Ko svoje močno sovraštvo do mamine zamenjave v podobi očetove privlačne ljubice skompenzira s ponesrečeno seksualno avanturo, samotno podeželsko skrivališče s pobegom od doma zamenja z anonimnostjo mestnega vrveža.
Film se prelije v psihoanalitično študijo primera, ko Hallam zagleda vizualno kopijo svoje mrtve matere. Svoje redne prakse oprezanja z daljnogledom projicira na novo tarčo. Poleg obsedenega opazovanja in neprekinjenega zalezovanja prestopi meje golega voajerizma. Fantazijski paralelni svet spoji z realnostjo z nedolžnim fizičnim kontaktom, ki se sčasoma stopnjuje do gorečega seksualnega razmerja.
Hallamovo neprepričljivo tipanje po neodkritih področjih spolnosti z mačeho in materino dvojnico šolsko ilustrira Freudov koncept nerazrešenega Ojdipovega kompleksa. Vendar materin objekt poželenja ni edini psihološki element filma. Hallam Foe tematizira problematično tranzitno obdobje med mladostjo in odraslostjo. Boleč padec v prepad med obema življenjskima fazama pogosto pripelje do identitetne krize, zanikanja realnosti in emocionalne otopelosti, ki jih v primeru naslovnega junaka potencirajo tudi mamina smrt in neurejene družinske razmere.
Film hkrati sociološko zareže v majav zid med zasebnim in javnim. Gledalca vpraša, kje so, če sploh so, meje med spornima terminoma in se nato zadovoljno nasmiha zmedenemu izrazu, ki se naslika na naslovnikovem obrazu. Čeprav film dejstvo, da oči velikega brata nikoli ne mižijo, prikaže dobesedno, očitno zariše paralele s širšim konceptom stalne izpostavljenosti nezaželenim pogledom.
Slalomiranje med morečimi psihološko-sociološkimi koncepti razblinja razvpit britanski humor, položen v usta Hallamovih sodelavcev. Redki trenutki njegove družabnosti popestrijo siceršnjo ednino oziroma dvojino in napeto atmosfero tako mestoma zamenjajo z lahkotno neobremenjenostjo.
Kombinacija literarno močne zgodbe, zanimivih psiholoških konotacij in dinamične naracije, spretno spojena v filmskem formatu, ustvarja privlačen in kakovosten izdelek. Glavnemu igralcu Jamieju Bellu ob odlični igri obljublja nadaljevanje uspešne igralske poti, zakoličene z Billyjem Elliotom in Vinterbergovo Drago Wendy. Režiserju Davidu Mackenziju pa po Mlademu Adamu utrjuje vidno režisersko mesto na mednarodni filmski sceni.
Hallama Foea je skozi kritiški daljnogled opazovala Pina S.