Kam sodi Slovenija v na države, ki so za vojno, in države, ki se trudijo za mirno rešitev iraške krize, razdeljeni mednarodni skupnosti?
Odgovor na to, nedvomno za mirno prihodnost tudi slovenskega človeštva grozeče vprašanje, bi po svoje logično morali poiskati v domači vladi ali pač državnemu zboru.
Kam sodi Slovenija v na države, ki so za vojno, in države, ki se trudijo za mirno rešitev iraške krize, razdeljeni mednarodni skupnosti?
Odgovor na to, nedvomno za mirno prihodnost tudi slovenskega človeštva grozeče vprašanje, bi po svoje logično morali poiskati v domači vladi ali pač državnemu zboru. Medtem ko so v vladi tudi danes za komentarje nad samosvojim in niti z njegovim direktno nadrejenim predsednikom Vlade neusklajenim ravnanjem zunanjega ministra spet nedosegljivi, pa poslanske aktivnosti domačega državnega zbora v svet pošiljajo neko povsem drugačno in opredeljeno sporočilo.
Poslanski mladinci, ki jim je met preko parlamentarnega praga uspel s Stranko mladih Slovenije, so sicer v današnji izjavi povzeli obtožbe in zgražanja nad vnaprej zagotovljeno podporo v ameriški administraciji nastale izjave Vilnuške skupine Dimitrija Rupla, ki jih že ves teden javno izrekajo številni domači intelektualci. Seveda imajo mladinci prav, ko trdijo, da je zunanji minister s tem resno prekoračil oziroma še bolje zlorabil svoja pooblastila. In seveda je res, da bi pred tem vsaj kakšno besedo o naši brezpogojni podpori ameriškemu vojaškemu napadu na Irak res morali reči tudi na za to pristojnemu Odboru za zunanjo politiko državnega zbora. Saj so nenazadnje prav tam, pod vodstvom liberaldemokratskega natofila Jelka Kacina pred tem razpredali že o mnogo manj usodnih zunanjepolitičnih vprašanjih. Toda, kdo v svetu bo pravzaprav resno jemal stranko, ki že v svojem imenu prejudicira na vlogo parlamentaro-demokratičnega podmladka.
Razmere v današnjem svetu pa so spet dvopolarne. Države, ki sestavljajo to, čemur pravimo mednarodna skupnost, ki naj bi bila institucionalizirana v Organizaciji združenih narodov, pa so razdeljene glede na svojo temeljno opredelitev do vojne kot sredstva zagotavljanja svetovne varnosti. Razkol med državami, ki slepo podpirajo ameriško z vsak dan več vojaki na območju Perzijskega zaliva podprto namero, da vojaško obračunajo z režimom Sadama Huseina, in državami, ki stojijo za predlogom za še mogočo mirno rešitev iraške krize in tamkajšnjih nič krivih civilistov, pa je vsak dan vse večji.
Kljub temu da naj bi po besedah nemške diplomacije francosko-nemško-rusko za Iračane še možno rešilno bilko, po kateri bi med drugim povečali število mednarodnih inšpektorjev v Iraku in jim dali čas ter vse obveščevalne podatke, ki so na voljo, da temeljito opravijo svoje delo, podpiralo kar enajst od petnajstih članic varnostnega sveta, pa ameriška ušesa za mirno rešitev iraške krize ostajajo gluha. Združenim državam Amerike se namreč tudi uradno zdi predlog, ki ga enoglasno zastopajo Francija, Nemčija in Rusija, »neustrezen odgovor na problem in zgolj kupovanje časa«. Tako je vsaj svetu povedal ameriški državni sekretar Collin Powell. Je že tako, da je ta zaradi svoje v javnosti precej višje stopnje zaupanja, kot jo beleži njegov nadrejeni - Georg Bush mlajši, prav tako kot denimo ob predstavitvi ameriških kvazi dokazov iraške krivde pred Varnostnim svetom, precej primernejši za sporočanje ameriških vojaških stališč svetovni javnosti.
Medtem ko pa romarji v Mini, nedaleč od svetega mesta Meka, nadaljujejo s kamenjanjem hudiča, kar predstavlja zadnji del hadža, pa se naj bi po arabski televiziji Al Džazira spet oglasil dežurni osumljenec za ameriško tragedijo 11. septembra 2001 Osama bin Laden. Ne glede na to, da je posnetek po mnenju neimenovanih predstavnikov Bele hiše že zadnji kronski dokaz za zavezništvo terorizma med Al Kaido in Irakom in ne glede na to, da so arabski opazovalci že izrazili dvom v pristnost nenavadno razločnega posnetka, pa je sporočilo ikone islamskega fundamentalizma nadvse zgovorno. »Vsi, ki sodelujejo z Američani proti Iraku so sovražni do islama.«
S tem pa se lahko vrnemo k vprašanju, ki smo si ga zastavili na začetku. Kam torej glede na ravnanje domače politične kaste, v na države za vojno in na države za mir razdeljeni mednarodni skupnosti sodi Slovenija? Po besedah avtorja besedila vilnuške izjave in logističnega organizatorja njene podpore Bruca Jacksona, ki v ameriški domovini zaseda položaja Predsednika odbora za osvoboditev Iraka in ameriškega odbora za NATO, so stvari jasne. Slovenija je rekla, kar je rekla in to je po njegovem tudi povsem resno mislila. V Bushevi administraciji tako nimajo nobenih dvomov o njenem položaju. Slovenija je članica protiiraške koalicije.
Pa domači, odrasli poslanke in poslanci? Človek bi še pomislil, da bi se na popoldanski izredni seji še utegnili vsaj malo ukvarjati z brezpogojno podporo ameriški vojni. Toda ne, preveč dela je s predlogi za začetek hitrega postopka za spremembo štirih členov Ustave, ki so potrebni zaradi vstopa Slovenije v evroatlantske integracije, torej tudi severnoatlantsko zavezništvo oziroma pakt NATO. Tega, kako pa si slovensko na obe strani opredeljeno neopredeljenost in ignoranco predstavnikov domače politične elite iz Vlade in državnega zbora po vsem svetu tolmačijo nad svojo bodočo usodo zaskrbljeni islamski bratje in sestre, pa najbrž ni potrebno posebej izpostavljati.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z v ameriški vojaški ples potisnjeno Slovenijo v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>