Nedelja, 18. 11. 2007
zoranp
Pa smo ga dočakali, novi, drugi mednarodni album Tcheke, pevca in kitarista z Zelenortskih otokov, katerega lani izdani prvenec »Nu monda« smo konec lanskega leta sprejemali s presenečenjem, potem s kratko nejevero, po večkratnem poslušanju in nato tudi po ogledu koncertnega DVDja, ki mu je bil priložen, pa z nedeljenim navdušenjem. In kar takoj povejmo: z albumom »Lonji« dobivamo, kar smo kar pričakovali, in kar si lahko želi vsak obetaven in prodoren izvajalec na svojem začetku. Hiter nastanek in izid nadaljevanja svojega inauguracijskega albuma, in hkrati novost, polno svežega avtorskega dela, v katerem se jasno izraža nadgradnja prej obelodanjenega, čeprav ostaja izhodiščni pristop nespremenjen. S svojim drugim pravim albumom, izdanim šele pred dobrimi 14 dnevi, Tcheka tako ni le potrdil upravičenost že kar malo evforičnega sprejema njegovega predhodnika, ampak je pokazal, da je ob prvencu ohranil še izjemen potencial, ki ga je zdaj prepričljivo razvil in nadgradil v novo izjemno del. Sicer pa album predstavljamo ob še kako pravem času, ob zdaj še toliko večjem pričakovanju Tchekinega koncerta, ki bo 22. novembra v Cankarjevem domu v okviru programa Glasbe sveta. (v celoti!)
* Sodeč po pravi poplavi novih imen ustvarjalcev z Zelenortskega otočja, ki se pojavljajo v zadnjem obdobju, pa po njihovih številnih odmevnih nastopih, ki so se razporedili širom po planetu ter letošnjo jesen s sicer najbolj razkričano zvezdo od tam Cesario Evoro segli celo v Sibirijo in na Francoske Antile, ter po kopici zanimivih diskografskih izdelkov, ki so nam prišli v roke, je zelenortska glasbena scena v pravem izbruhu. Lahko jo primerjamo z vulkanskimi energijami okolja, značilnega za to otočje. Pojavljajo se novi izvajalci, novi izdelki, nove zvezde, ki na mednarodnem prizorišču počasi zamenjujejo Cesario Evoro in druge starce. In ki uporabljajo tudi do sedaj zapostavljene in mednarodno še ne predstavljene glasbene izraze tega okolja. Sinonim za vse to dogajanje pa je prav Tcheka, odkritje izpred dobrih dveh let, katerega zadnji album »Lonji« je izšel šele pred slabimi 14 dnevi, in še kako nazorno potrdil vse prej opisano.
Lahko bi vzkliknili: »Pa smo ga dočakali!«. Namreč, novi, drugi mednarodno zastavljeni (čisto zares pa že tretji) album tega izjemnega pevca in kitarista z Zelenortskih otokov, katerega lani izdani (dejanski) mednarodni »debut« »Nu monda« smo konec lanskega leta sprejemali najprej s presenečenjem. Sledila je kratko trajajoča nejevera, ali prav slišimo in, ali je to res nekaj, kar bo trajalo. Po večkratnem poslušanju in nato tudi po ogledu njegovega koncertnega DVDja, ki mu je bil priložen, pa z nedeljenim, prepričanim navdušenjem. In kar takoj naj povem: z albumom »Lonji« dobivamo, kar smo si želeli, če že ne kar pričakovali; in kar si lahko najbolj želi vsak obetaven in prodoren izvajalec na svojem začetku. To je hiter nastanek in izid nadaljevanja svojega uspešnega inavguralnega albuma. Dobili smo nov album, poln svežega avtorskega dela, v katerem se jasno izraža nadgradnja prej obelodanjenega, čeprav ostaja izhodiščni pristop nespremenjen.
Za razliko od drugih uveljavljenih zelenortskih izvajalcev, katerih glasbeni izraz v veliki večini črpa iz tam prevladujočega stilema morne, je njegov pristop še vedno zakoreninjen v ritmih in izraznih obrazcih batuque precej bolj »afriško«, »prvinsko«, »grobo« in »erotično« zvenečega stilema, po katerem je Tcheka poseben in prepoznaven. Seveda ne zato, ker ga bi tam, na domačem otočju, le on edini dobro uporabljal, razvijal in posodabljal. Ampak zato, ker je to najprej naredil na izrazito avtorsko razpoznaven način, ga prevedel z nezgrešljivimi osebnimi potezami v kitarski način izvajanja, potem pa ga je z domišljeno produkcijo posnetkov svojih pesmi in malo sreče pri uveljavljanju zunaj domovine, uspel silovito mednarodno uveljaviti.
Tudi na albumu »Lonji« Tcheko že s samim poslušanjem zlahka prepoznamo. Še vedno je trdna instrumentalna in s tem zvočna osnova njegovemu početju akustični zvok kitarskega tria ali kvarteta (če se basu in tolkalom pridruži še ena kitara), nad katerim plava njegov opojni, otožni, polni ter zelo interpretativno uporabljen glas, saj so tudi besedila (ki jih seveda tudi vzorno objavlja) zelo pomemben element njegove izraznosti. Seveda je sam avtor vseh 14 pesmi in njihove glasbene nadgradnje na albumu. Tokrat izraz »nadgradnja« uporabljamo še posebej upravičeno, saj se omenjenih 14 pesmi - grobo rečeno - razporedi v dve skupini: na tiste, ki so izvedene s prej opisano instrumentalizacijo, in tiste, pri katerih je ta dopolnjena z uporabo dodatnih glasbil. Ob dodajanju pihal in trobil ter nekaj malega zelo subtilnih, skoraj neopaznih elektro-produkcijskih intervencij ali celo konkretnih zvokov, posebej izstopi in pritegne uporaba harmonike. Ta še posebej izstopi v skladbi »Tuti Santiagu«, ki je ne le najdaljša, ampak morda tudi najbolj kompleksna skladba albuma. Večina jih je namreč tri do štiriminutnih kitarskih akustičnih miniatur, ki pa zaradi Tchekove žlahtne, vedno zelo umirjene vokalne interpretacije, ki jo občasno obarvajo in poudarijo linije kakšnega trombona ali saksofona, predvsem pa zaradi prizadevnega, gosto tkanega spremljanja brenkal in tolkal postajajo pravi glasbeni zakladi.
Drugi vidik dograjevanja svojega izraza pa je umestil v geografske koordinate, s tem pa je dopustil vplive oziroma uporabil sodelovanja, ki so vezana nanje. Produkcija tega albuma se je namreč dogajala med Zelenortskimi otoki, Brazilijo in Antili, medtem, ko je iberska Evropa prevzela vlogo mediatorja ter mesta zaključka projekta. Ta razsežnost se spet nevsiljivo vplete v osnovno strukturo njegovih skladb ter jih seveda dodatno zvokovno plemeniti.
In, ker je že priložnost, navržimo še nekaj aktualnosti. Tcheka se je po pripravah, ki jih je imel v Lisboni v času, ko je izšel ta album (in med katerimi se je odrekel napovedani okrepitvi zasedbe z dodatnim kitaristom v kvartet) s triom, v katerem igrata njegova preverjena sodelavca, basist Lucio Vieira in tolkalec Marcos Alves odpravil na promocijsko turnejo. Sinoči so nastopili prav v Lisboni, že v četrtek pa jih čakamo v Ljubljani. Od tu bodo nadaljevali pot po Franciji, štiri dni kasneje nastopili v Parizu, prvo etapo njenega evropskega dela pa konec meseca zaključili v Pragi. V začetku decembra bodo na Japonskem. Potem pa se bo letošnji kos turneje izpeljal še po Belgiji in na Nizozemskem. Njeno nadaljevanje pa sledi naslednjo pomlad.
S svojim drugim pravim albumom Tcheka tako ni le potrdil upravičenost že kar malo evforičnega sprejema njegovega predhodnika, ampak je pokazal, da je po njegovem uspešnem uveljavljenju ohranil še obilen ustvarjalni potencial, ki ga je zdaj prepričljivo razvil in nadgradil v novo izjemno del.
pripravil Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>