Letošnja »Ekstravaganca« je poleg klasične vzhodnoazijske produkcije, ki že vsa leta okupira omenjeno sekcijo, zaobjela tudi kanadsko in ameriško »ekstravagantno« produkcijo. Tako sta poleg »Izgnanca« Johnnieja Toja, »Slave filmarju!« Takeshija Kitana in »Porednih gimnazijk!« Lee Je-yonga predstavljeni tudi deli Kanadčana Guya Maddina »Ožigosani možgani!« ter »Viva« losangeleške režiserke Anne Biller ...
Letošnja »Ekstravaganca« je poleg klasične vzhodnoazijske produkcije, ki že vsa leta okupira omenjeno sekcijo, zaobjela tudi kanadsko in ameriško »ekstravagantno« produkcijo. Tako sta poleg »Izgnanca« Johnnieja Toja, »Slave filmarju!« Takeshija Kitana in »Porednih gimnazijk!« Lee Je-yonga predstavljeni tudi deli Kanadčana Guya Maddina »Ožigosani možgani!« ter »Viva« losangeleške režiserke Anne Biller.
Film »Viva« je celostni projekt kanadske filmske ustvarjalke Anne Biller, ki je v omenjenem filmu poleg režije in scenarija poskrbela tudi za kostume, notranjo opremo, glasbo in celo glavno vlogo. Film »Viva« je tako »retro«, da težko verjamemo, da je bil posnet leta 2007. Njena brezhibna kostumografija in notranja oprema 60-ih in 70-ih let nas popeljeta v čas seksualne revolucije, kjer spremljamo zgodbo o transformaciji gospodinje v domnevno emancipirano žensko.
Zgodba evolutivno sledi spremembam v razmišljanju in čustvovanju glavne junakinje Vive, ki se iz podrejene žene transformira v seks boginjo revolucionarnih orgij, potem pa kmalu ugotovi, da je drugo približno enako bedasto in omejujoče kot prvo, ter ubere srednjo pot med družbenimi konvencijami in svobodo lastne ekspresije.
Na zelo drugačen način pa se Guy Maddin v svoji melodrami »Ožigosani možgani!« spogleduje z nemim gotskim filmom in tako na žanrsko nadvse izviren način predstavlja reminiscence iz svojega zgodnjega otroštva.
Novemu vetru ob boku pa je »Ekstravaganca« obdržala tudi svoj značilni vzhodnoazijski šarm. Tako sta v ljubljanskih kinodvoranah te dni »zažigala« stara znanca Liffovih platen: mojster gangsterskih klasik, Johnnie To, in legenda novodobne japonske filmske estetike, Takeshi Kitano. Nič manj udarno pa se jima je letos pridružil še južnokorejski provokator Lee Je-yong.
Johnnie To se je tudi tokrat lotil svoje preizkušene formule gangsterskih bratovščin. V okviru politične predaje Macaa Kitajski se individualna predaja iz mafijskih vod v mirno družinsko življenje zgodi tudi na osebnem nivoju bivšega gangsterja Woja. In ker nihče ni rekel, da so prehodi enostavne zadeve, se stvari zakomplicirajo tako v prvem kot v drugem primeru. Če politične spremembe vedno ponujajo možnosti za finančno okoriščanje, Wojev umik naravnost kliče po plačilu neporavnanih računov.
Johnnie To je film tudi tokrat posnel v zanj tako prepoznavnem impozantnem hongkonškem akcijskem slogu ter ga začinil s pravo mero humorja, lahkotnosti in iskrivih dialogov. Dodal jim je svojo klasično igralsko zasedbo, prepoznavno ikonografijo in svoje nezamenljive »slow motion« masaker kadre.
Drugače kot To pa se je mojster Kitano pred leti zaobljubil, da ne bo več snemal znamenitih gangsteriad. Ker so gangsteriade stvar, v kateri je bil Kitano brez konkurence, se je gospod »Beat« Takeshi precej logično znašel v ustvarjalni krizi. Glede na to, da na tem planetu ni veliko režiserjev, ki bi svoje samoiskanje, »jamranje« in poizkuse v slogu prelili v celovečerec in potem s tem istim celovečercem pri občinstvu poželi odobravanje ter salve smeha, je Kitano ponovno dokazal, da je mojster svojega poklica.
V tokratnem filmskem eksperimentu nas skozi več krajših žanrskih poizkusov »Beat« Takeshi tiho in neopazno popelje v zgodbo, ki se pred našimi očmi odvija, ne da bi se mi tega kot gledalci dejansko dobro zavedli. Počasi zdrsnemo v Kitanov tragikomični univerzum, ki je tokrat poln samoironije, »stand-up comedy« vložkov in seveda nepogrešljivega japonskega humorja absurda.
Predstavitev domači publiki manj znanega avtorja Lee Je-yonga pa se je tokrat zgodila s filmom »Poredne gimnazijke!« Če je Kitanova »Slava filmarju!« namenski žanrski kolaž in v tem smislu film, ki kljub mešanici stilov funkcionira konsistentno, so »Poredne gimnazijke!« žanrski »over dose«. Je-yongova filmska stvaritev od mešanice izraznih tehnik dobesedno poka po šivih, po drugi strani pa ji ravno ta žanrska zasičenost daje pristnost korejske srednješolske komedije.
»Poredne gimnazijke!« so v tem smislu tako »pocukrane«, da njihova bleščavost in plehkost ciljata na »mainstream« najtežje kategorije, hkrati pa Je-yong z učinkovito vpeljavo motečih elementov v tej brozgi poveličevanja površinskosti in materializma film naredi za skrajno subverziven. Tako je recimo ena genialnejših režiserjevih potez majhna siva animirana lutka, ki simbolizira revščino in se človeku pripne na pleča ter ga ne zapusti, dokler se človek ne izkoplje iz svoje nezavidljive finančne situacije. Skrajno efektivno. Zlasti v filmskem univerzumu, kjer štejeta le denar in slava.
»Proti vetru« je letos sestavljen iz petih med seboj radikalno različnih si filmov. »Mladost na pohodu« portugalskega režiserja Pedra Costa, »Mož iz Londona« Madžara Béla Tarra, »Nočem spati sam« tajvanskega režiserja Tsai Ming-lianga, »Sindromi in stoletje« tajskega ustvarjalca Apichatponga Weerasethakula ter »Zgodilo se je ravnokar« avstrijske režiserke Anje Salomonowitz.
Če je med »Nočem spati sam« in »Sindromi stoletja« moč potegniti vsaj delne paralele, nosijo preostali trije filmi zelo neobičajno in unikatno izrazno moč, kot se za sekcijo »Proti vetru« tudi spodobi.
Daleč najbolj specifično je filmsko nagovarjanje »Mladosti na pohodu«, saj je film skrajno mučen na vseh ravneh. Gre za 155-minutno kvazidokumentaristično socialno dramo o zelenortskih priseljencih na Portugalskem. Film zaznamujeta izrazita slikarska filmska estetika statične kamere, zamolklih barvnih odtenkov in kontrastov svetlo-temno.
Tehnična izvedba filma je le podaljšek skrajno morbidne vsebine, ki govori o zavoženem življenju in neuresničenih sanjah glavnega junaka Venture. Celoten film je en sam glasen krik po izgubljeni preteklosti, ki se zgosti na točki ljubezenskega pisma nepovratne ljubezni.
Ker je preteklost nespremenljiva, je grozljivo in boleče, da sta enako neperspektivni tudi sedanjost in prihodnost. Če naslov »Mladost na pohodu« gledalcu v izhodišču obljublja nekakšno upanje v smeri napredka mlajše generacije, gre za režiserjevo zavajanje. Mladež je zadrogirana, invalidna, revna - in predvsem - brez upanja na izboljšave.
»Zgodilo se je ravnokar« je sestavljen iz petih zgodb o petih žrtvah trgovine z belim blagom. Zgodbe pripoveduje pet ljudi: carinik, soseda, natakar, konzul in taksist. Je skrajno efektivna kvazidokumentaristična drama, ki zgodbe izrabljenih in zlorabljenih žensk pripoveduje skozi usta ljudi, ki te zlorabe spregledujejo in jih s tem dopuščajo.
Skozi usta nemih prič so v nevtralnem in nesočutnem tonu podane zgodbe petih izrab. Tako distanca in hladnost pripovedi prispevata dodatno vodo na mlin dojemanju krute usode žrtev. »Zgodilo se je ravnokar« bi se lahko - če ne bi bil naslov že zaseden - glasil tudi »Zgodilo se je čisto blizu vas« - z dodatkom: pa se vam to ni zdelo vredno reakcije.
Delo Tsai Ming-lianga, »Nočem spati sam«, je estetsko skrajno dovršeno in poetično, njegova struktura pa se ob koncu prefinjeno zapre in kulminira v ganljivem zaključku. Je film o bežnih razmerjih v hektičnosti velemesta in film, ki pripoveduje o tem, kako je ljubezen luksuz, zato se »stvar dveh« konča kot ljubezen v troje. Trojica ob koncu filma, kot poslednji Zemljani, ki so sposobni ljubiti, plavajoči na vodi, spominja na preživele živali iz Noetove barke.
Skozi celoten film se glavni junak po ulicah Kuala Lumpurja sprehaja s francosko žimnico, ki na subtilen način simbolizira odsotnost želenega, a odsotnega »Drugega«. Ker je odsotnost tako boleča, jo lahko zasedejo vsi, z naključno najdenim, poškodovanim cestnim revežem vred. Je film, ob katerem šala »samo, da diha« ni več smešna, in film, v katerem se medčloveška toplina kaže s polaganjem ledenih obkladkov na poškodbe.
Da je situacija še absurdnejša, se nad Kuala Lumpurjem zasidra gost oblak dima iz Sumatre. Zato ljudje medtem ko se ljubijo in snemajo zaščitne maske, z vsakim vdihom tvegajo zadušitev. Tsai Ming-liang je tako s filmom »Nočem spati sam« ustvaril eno najlepših ilustracij o tem, kako radikalna in brezkompromisna stvar je pravzaprav ljubezen.
Za vas se je filmskim užitkom predajala TisaV
Komentarji
komentiraj >>