Ponedeljek, 19. 11. 2007
primozv
Za imenom Yeasayer se skriva četverica brooklyskih glasbenikov, brez opaznejše glasbene predzgodovine. Nastala je kot rezultat sodelovanja med kitaristom ter vokalistom, sicer znancema iz otroštva, ki sta se po selitvi v New York, odločila, da bosta skupaj ustvarjala glasbo. Ko se jima je pridružil še bratranec na basu ter bobnar, je skupina dokaj hitro izdala single, pred kratkim pa še ploščo All hour Cymbals, kateri se posvečamo v nocojšnji Tolpi Bumov. Gre za ambiciozno zastavljeno ploščo, s katero Yeasayer kažejo očitno željo po uspehu. Morda so pri tem za spoznanje premalo pogumni, a ker gre za prvenec neizkušenih glasbenikov, jim tega ne gre preveč zameriti. (v celoti!)
* Za imenom Yeasayer se skriva četverica brooklyskih glasbenikov, brez opaznejše glasbene predzgodovine. Nastala je kot rezultat sodelovanja med kitaristom ter vokalistom, sicer znancema iz otroštva, ki sta se po selitvi v New York, odločila, da bosta skupaj ustvarjala glasbo. Ko se jima je pridružil še bratranec na basu ter bobnar, je skupina dokaj hitro izdala single, pred kratkim pa še ploščo All hour Cymbals, kateri se posvečamo v nocojšnji Tolpi Bumov. Gre za ambiciozno zastavljeno ploščo, s katero Yeasayer kažejo očitno željo po uspehu. Morda so pri tem za spoznanje premalo pogumni, a ker gre za prvenec neizkušenih glasbenikov, jim tega ne gre preveč zameriti.
Četverici uspe s povsem klasičnim naborom inštrumentov t.j. kitaro, basom, klaviaturami ter bobni, ustvariti raznolik zvočni kolaž, ki pa mu pravi smisel daje pompozno večglasno petje. Rezultat je prekipevajoča, recimo temu baročna vznesenost, v stilu trenutno zelo popularnih The Arcade Fire.
Kljub temu, da so si Yeasayer sposodil en kup aranžmajskih in produkcijskih prijemov pri brooklynskih sosedih TV on the Radio, se v veliki meri ozirajo prek ameriškega kontinenta. Natančneje na tradicijo kalifornijske psihadelije iz 60ih let, ki so jo Panda Bear, Caribou ter Animal Collective z letos izdanimi ploščami obudili od mrtvih in vzpostavili nek »skorajda-trend«, ki ga sedaj nadaljujejo tudi Yeasayer. To se poleg že omenjenega večglasja kaže predvsem v razkošnih, razgibanih aranžmajih.
No, Yeasayer se v raziskovanje glasbene harmonije ne spustijo niti približno tako globoko kot denimo Brian Wilson v svojem najbolj plodnem obdobju, temveč zgolj nakažejo smer oziroma idejo, zatem, pa vsaj kar se mene tiče, prehitro odnehajo in se podajo v novo zgodbo. Povedano drugače, na račun širine žrtvujejo globino. Ploščo tako zasedajo radiu prijazne 3-4 minute dolge skladbe, ki v navezi ena z drugo, ne uspejo ustvariti opaznega presežka. Po drugi strani je med njimi nekaj takih, ki so res odlične in v katerih se kaže potencial benda Yeasayer. Takšna je denimo skladba z naslovom 2080, ki je kot single napovedala izid plošče All Hour Cymbals. Če na tem mestu potegnem črto, bi se zaključek glasil, da je All Hour Cymbals zanimiva, sicer rahlo nekonsistentna plošča, ki pa, kar je najpomembnejše, nakazuje potencial benda Yeasayer.
Komentarji
komentiraj >>