Sreda, 21. 11. 2007
Katarina V
V tokratni, tretji oddaji, posvečeni Avstriji, bo govora o avstrijski umetnosti. Toda ne o vsej tej znani visoki umetnosti iz časa habsburške monarhije, temveč bo poudarek na povojni in še posebej na sodobni avstrijski likovni umetnosti.
Posnetek oddaje si lahko poslušate v arhivu z MP3-ji (http://www.radiostudent.si/mp3.php?mpdir=/LARA_LINGUA#1):
113_LARA_LINGUA_-_AVSTRIJA_-_KULTURA_(27m_14s).mp3 velikost: 65,398 MB
leto: 2008
Pozdravljeni poslušalci tokratne avstrijske oddaje projekta Lara Lingua!
V današnji ediciji bo govora o avstrijski kulturi in umetnosti. Najprej vam bomo na kratko predstavili razvoj avstrijske moderne, ki je imela močan vpliv na evropsko in še posebej na slovensko kulturno-umetniško dogajanje. Nato bomo prešli k predvsem dunajski povojni umetniški sceni, največji poudarek pa bo na sodobni avstrijski umetnosti. Torej ne ustrašite se, dragi poslušalci, da boste zdaj morali prežvečiti ves ta kulturni balast avstro-ogrske monarhije z vsem njenim pompoznim barokom in meščanske bidermajer estetike.
Avstrijska kultura je še do danes vidno preobremenjena s svojo monarhično zgodovino, a hkrati se tudi trdno opira na svoje podalpsko kmečko izročilo. Na obe tradiciji je izredno ponosna in se lepi na njiju kot posebej trdovraten madež. Šeststoletna vladavina Habsburžanov in sožitje mnogih različnih kultur v avstrijsko-madžarskem kraljestvu sta pustila močan pečat na avstrijski kulturi, saj so bili takrat Dunaj, Praga in Budimpešta tesno povezane metropole. Toda kljub vsemu pretiranemu in podrapanemu ponašanju Avstrijcev s Francem Jožefom in Sissi, z lipicanci, sahercami in dunajskimi kavarnami na eni strani in z alpsko idilo s kravami, jodlerji, dirndli in smučarji na drugi je avstrijska umetnost predvsem po drugi svetovni vojni doživela velik preporod. Prav tako predstavlja Dunaj s svojim Kunsthistorisches Museum, novim Museumsquartierjem, Albertino, KunstHausWien in drugimi pomembnimi razstavišči pravo meko za navdušence likovne umetnosti.
Na prehodu v dvajseto stoletje se je na Dunaju izoblikovalo umetniško gibanje, imenovano dunajska secesija. Ta umetnostni slog je naredil avstrijsko likovno umetnost prvič svetovno prepoznavno in kdo ne pozna del Gustava Klimta, glavnega predstavnika dunajske moderne? Združenje umetnikov se je poimenovalo secesija, ker se je imelo za odcep od konservativne umetnostne institucije Wiener Künstlerhaus, ki je bila po njihovem mnenju preveč usmerjena v tradicijo in historicizem. Čeprav so bili secesionisti časovno naprednejši in se je njihov moto glasil: »Času umetnost, ki mu pripada, in umetnosti njeno svobodo«, pa so bili politično še zelo naklonjeni cesarju Francu Jožefu in so nazorsko pripadali meščanski morali.
Poleg künstlerhausa in secesije je bila tretja velika dunajska umetniška skupina na začetku 20. stoletja tako imenovan Hagenbund (Hagnova zveza). Pod njegovim okriljem sta razstavljala tudi Oskar Kokoschka in Egon Schiele. Hagenbund je bil najnaprednejše umetniško združenje svojega časa, zato so ga ob avstrijski priključitvi v nemški rajh leta 1938 socialnacionalisti prepovedali. Po drugi svetovni vojni so bivši člani ustanovili Novo Hagnovo zvezo, ki je delovala vse do sredine osemdesetih let.
Neizmerno škodo so si Avstrijci naredili leta 1938 s t. i. »Anschlussom«, ko so se priključili k nemškemu rajhu svojega sonarodnjaka Adolfa Hitlerja. Takrat so namreč morali emigrirati judovski in protinacistični intelektualci, umetniki in znanstveniki, ki so nadaljevali svojo kariero predvsem v ZDA in se večinoma nikoli niso vrnili v Avstrijo. Naj za primer navedemo znana filmska režiserja Billyja Wilderja in Otta Premingerja, slikarja Maxa Oppenheimerja in Oskarja Kokoschko, psihoanalitika Sigmunda Freuda, filozofa Wittgensteina in Poppra, fizike nobelovce Schrödingerja, Hessa in Paulija in pisatelje Roberta Musila, Franza Werfla in Stefana Zweiga.
V povojni Avstriji je medtem nastala velika kulturna zev in z veliko truda in pristne nostalgije so se Avstrijci takrat poskušali navezati nazaj na tradicijo k.u.k, torej že omenjen pomemben vpliv avstro-ogrske monarhije. Prav tako pa je kot v drugih državah, ki so jih osvobodile zavezniške sile, zavladal ameriški vpliv. Avstrijci so delali svojo rock'n'roll glasbo in svojo različico ameriških lahkotnih mladinskih filmov. S težjo tematiko povojne Avstrije, ki je želela iztrebiti spomin na svojo nacistično preteklost, pa se je morala ukvarjati tuja kinematografija. Znamenito angleško filmsko klasiko Tretji mož, ki je nastala po romanu Grahama Greena, pa spremlja še bolj znana skladba dunajskega citrarja Antona Karasa, pa jo poslušajmo v celoti:
Po vojni so na Koroškem in na Dunaju delovali pomembni umetniki Maria Lassnig, Arnulf Rainer, Kurt Absolon in Friedensreich Hundertwasser, ki so ustvarili svojo, individualistično različico surrealizma. Rainer in Lassnig sta leta 1951 odpotovala v Pariz k Andréju Bretonu, kjer sta se tudi spoznala z novim abstraktnim slikarstvom, ki ju je preusmeril v nov izraz. Romunski pesnik Paul Celan je v Parizu predstavljal pomembno figuro in zatočišče za tamkajšnje avstrijske umetnike.
Med omenjenimi novimi avstrijskimi nadrealisti pa je seveda najbolj znan Friedensreich Hundertwasser. S pravim imenom Friedrich Stowasser se je rodil leta 1928 na Dunaju. Z dvajsetimi je prišel na dunajsko likovno akademijo, a je študij že po treh mesecih prekinil. Kmalu nato je potoval v Pariz, Maroko, Tunizijo, Sicilijo in na Japonsko. Hundertwasser je bil od nekdaj posebnež, samotar, ki si je prizadeval za svobodoljubno, humano in naravno okolje. Vse to najbrž najbolje ponazarja njegova najbolj znana umetnina, Hundertwasserhaus na Dunaju s svojimi značilnimi ukrivljenimi tlemi, živobarvnimi detajli in bujnim zelenim parkom na strehi. Toda ta stavba še zdaleč ni poosebitev harmonije, ki si jo je želel Hunderwasser. Za stanovanja se bijejo hude bitke in tisti srečneži, ki so že podnajemniki, imajo že polno glavo vsiljivih turistov, ki vsak dan obkoljujejo njihov dom.
Za Hundertwasserjevo delo so značilne mehke naravne oblike in spirale. Velik vpliv sta nanj naredila Gustav Klimt in Egon Schiele kot tudi japonska umetnost, od katere je prevzel način podpisovanja. Ravno črto je označil za brezbožno, saj se v naravi ne pojavlja, zato je v svojem manifestu pozival k njeni prepovedi. Nekateri tudi menijo, da ima Hundertwasserjev labirintni spiralni stil svoje korenine v medvojnem času, ko je umetnik, čigar mati je bila judinja, trepetal za svoje življenje in se je skrival celo med mladeniči v Hitlerjugend.
Hunderwasser je že od petdesetih let dalje živel izven takrat zelo konservativne Avstrije, ki je začela naročati njegova dela šele v osemdesetih. V takem zadrtem okolju pa se ponavadi v velikih mestih porajajo tudi pravi pogoji za kontrakulturo, ki se na vse pretege trudi narediti kulturni preobrat v še tako poštirkanem in togem (malo)meščanskem okolju. Tovrstna revolucija se je v šestdesetih letih dogajala seveda skoraj izključno na naprednejšem Dunaju, ki je bil od nekdaj država zase znotraj Avstrije. Povsod po svetu so se leta 1968 odvijali divji mladinski protesti, ki pa so bili v Avstriji tako kot v Sloveniji le majhen vihar v kozarcu vode.
A ne smemo prezreti pomembnega umetniškega toka, ki se je tudi takrat začel odvijati na Dunaju, to je tako imenovani akcionizem. Dunajski akcionizem je bil umetnostni koncept, katerega cilj je bila neke vrste celostna umetnina - Gesamtkunstwerk. Umetniki so povezovali slikarske, glasbene, literarne, filozofske in druge elemente – in še posebej Herman Nitsch tudi voh in okus – v eno samo umetnino, ki je pri gledalcu nagovarjala vse njegove čute. Ta je s tem postal tudi sam akter umetniškega dogodka, saj so pri njem stimulansi sprožili težko opisljiva, skrita, zatrta ali tabuizirana čustva.
Omenjeni začetniki dunajskega akcionizma so imeli različne, včasih pa tudi podobne vzvode in izraze za svoje delo. Vse pa je družilo dejstvo, da so bili otroci svojega časa, odraz tedanje politične in družbeno-kulturne klime. Tako so akcionistične ambicije trčile ob izredno konservativno, ortodoksno katoliško in pred velikimi konflikti bežečo povojno Avstrijo, kjer je bilo javno mnenje še zelo obremenjeno z vojno zmedo in z njo povezano nacistično preteklostjo, ki so se jo Avstrijci trudili čim prej pozabiti in se oprati kolektivne krivde.
Glavni predstavniki dunajskega akcionizma so bili Hermann Nitsch, Otto Mühl, Rudolf Schwarzkobler in Günter Brus. Skupno jim je bilo globoko zanimanje za filozofijo in umetnost, njihovi umetniški pristopi pa so si bili dokaj različni. Medtem ko je Hermann Nitsch najraje delal s krvjo zaklanih jagenjčkov, so drugi imeli za umetniški izdelek raje lastno telo. Izvajali so vse možne posege v svoje telo kot tudi uriniranje in praznjenje črevesja, dejavnosti, ki do takrat nikakor nista veljali za umetniški. Hermann Nitsch je edini izmed njih, ki je še danes dejaven. Je mednarodno priznan umetnik, vendar so njegove razstave še vedno predmet silovitih diskusij.
Bruno Gironcoli, rojen leta 1937 v Beljaku, velja za enega najpomembnejših avstrijskih sodobnih umetnikov in za enega najbolj samosvojih sodobnih kiparjev. Ko se je izučil za zlatarja, je šel študirat na Visoko šolo uporabnih umetnosti na Dunaju. Zdaj vodi kiparski oddelek na dunajski Likovni akademiji, pred štirimi leti pa je zastopal Avstrijo na beneškem bienalu. Gironcoli se pri svojem delu najbolj navdušuje nad francosko moderno in ameriškim abstraktnim ekspresionizmom, največji vpliv pa je v zgodnjih letih nanj naredilo delo Alberta Giacomettija in njegovo redukcijsko podajanje človeškega telesa.
Ukvarjanje z dunajskim akcionizmom, performansi in hepeningom v šestdesetih letih je spremenilo Gironcolijev kiparski slog. Zdaj uporablja za svoje umetnine predmete iz vsakdanjega življenja. V prostoru zbere raztreščene predmete in jih poveže v neko celoto. Iz povsem vsakdanjih predmetov tako nastane umetniški pomenski nosilec, ki ga avtor imenuje "Handlungsraum" (»prostor dejanja«). Njegove pogoste teme so nasilje, mučenje, zatiranje in spolnost, s čimer psihologizira stvarni svet.
Na letošnjem beneškem bienalu pa v prenovljenem avstrijskem paviljonu razstavlja dunajski umetnik Herbert Brandl. Njegova velika živobarvna kontemplativna olja so za vsega naveličanega obiskovalca bienala pravi balzam za oči. Brandl, rojen leta 1959 v Gradcu, je bil na začetku osemdesetih skupaj s kolegi Siegfriedom Anzingerjem, Erwinom Bohatschem in Hubertom Scheiblom označen za nove avstrijske divjake, »Neue Wilde aus Österreich«. Zdaj pa s svojimi slikami raziskuje možnosti sodobnega slikarstva.
Za Brandla je značilna uporaba velikih formatov, ki so večinoma združeni v diptihe ali triptihe. Njegove abstraktne krajine, tihožitja in ženski akti v največji meri določa pastozen in dinamičen nanos barv. Brandl je v svojih delih razvil poleg velike mere emocionalnosti tudi analitično komponento, ki se ukvarja s temeljnimi vprašanji slikarstva. Od konca devetdesetih je njegov osrednji motiv gorska krajina, pri čemer si pomaga s fotografsko predlogo, ki ga tudi sooča z medialno resničnostjo.
Med najbolj uspešne in popularne avstrijske sodobne umetnike šteje nedvomno Erwin Wurm. Rojen je bil leta 1954 v Brucku ob Muri, živi in dela pa na Dunaju, kjer poučuje na Univerzi za uporabno umetnost. Kot konceptualni umetnik se ukvarja s slikarstvom, objekti, instalacijami, risbo, videom, fotografijo. Širši javnosti pa je najbolj znan po svojih One Minute Sculptures, s katerimi so se tudi Red Hot Chili Peppers pustili inspirirati za svoj video Can’t Stop, ki ga za boljši spomin spuščamo v ozadju.
Pri Wurmu, ki spada danes med najuspešnejše sodobne umetnike, lahko postane vse umetnost: dejanja, napisana ali narisana navodila ali celo sama misel. Njegova umetnost obravnava velikokrat povsem banalne, elementarne življenjske potrebe in dogodke in hkrati njihova odstopanja ali že perverzije, ki postanejo v Wurmovih delih razvidne v fizičnih deformacijah. Umetnik s cinizmom obravnava obsedenost z vitkostjo in debelušnost, modo, reklame in potrošniški kult, kjer sta glavni fetiš družinska hiša in avtomobil.
V svojih večpomenskih in le na prvi pogled hecnih One Minute Sculptures dojema Wurm pojem skulpture dobesedno in ga hkrati dekonstruira. Brez pomislekov manipulira in deformira nastopajoče, ki s svojimi paradoksalnimi dejanji, grotesknimi grimasami ali zveriženimi držami porajajo vprašanja o normalnosti, smiselnosti ali nesmislu umetniških konvencij in človeških dejanj. Erwin Wurm je znan tudi po svojih »debelih skulpturah« – Fat Sculptures. V njih se malomeščanski statusni simboli – še posebej avtomobili - zamastijo in napihnejo. Njegova Fat Car in Fat House sta na duhovit način kritična do potrošništva, knjiga The Artist who swallowed the world, ki je retrospektiva Wurmovega ustvarjanja, pa je lahko tudi Wurmova parodija samega sebe.
Lansko jesen je Wurm razstavljal v muzeju Ludwig v dunajski muzejski četrti. Za to priložnost je dal namestiti enodružinsko hišo v naravni velikosti, kot da bi z zraka treščila v črno kocko MUMOKA – Muzeja za moderno umetnost. To je bil ciničen napad na malomeščansko predmestno idilo, ki je je povsod dovolj. Čeprav se Wurm nima za komičnega, temveč bolj za družbeno kritičnega umetnika, njegova dela vedno spremlja neka vrsta satiričnega in čudaškega humorja.
Na koncu pa je treba omeniti še svetovno znan festival elektronske umetnosti, Ars Electronica, ki se že od leta 1979 vsako leto odvija v zgornjeavstrijskem Linzu. Festival je namenjen moderni tehnologiji, umetnosti in družbi. Leta 1996 so kot dopolnilo festivalu odprli muzej prihodnosti, Ars Electronica Center, kjer so trajno razstavljene računalniške umetniške instalacije. To je vodilni muzej digitalne in medijske umetnosti. Vsako leto se tudi nagradi nastopajoče projekte z nagrado Prix Ars Electronica, ki ga označujejo tudi kot Oskar računalniške umetnosti, saj je trendovski barometer hitro razvijajoče se cyber umetnosti.
To, dragi poslušalci, bi bilo o Avstriji in njeni umetnosti za danes vse. O sodobni avstrijski umetnosti bi lahko razpredali še na dolgo in široko, a upamo, da smo vam vsaj malo razjasnili stanje umetnosti v Avstriji. To je za sodobno umetnost vedno bolj ugodno, saj ji je v nasprotju s Slovenijo tudi politika bolj naklonjena. Prisluhnite nam jutri ob isti uri, do takrat pa Servus!
Komentarji
komentiraj >>