Miha Colner recenzira letošnjo Moonleejado na Metelkovi ... (v celoti!)
* Po lanskoletnem lansiranju promocijskega festivala Moonleejada v zadnjem času nedvomno najnaprednejše in konsistentno delujoče mlade in neodvisne založbe v bivši jugoslovanski regiji, Moonlee Records, se je tokratna edicija izkazala kot logično nadaljevanje in velik organizacijski ter promocijski korak naprej. Festival očitno raste sorazmerno s ponudbo same založbe, ki je v nekaj letih izdala blizu dvajset naslovov različnih bendov. Založbica, delujoča nekje med Novo Gorico, Ljubljano in Zagrebom, se je v teh letih izkristalizirala kot edina konstantno delujoča in programsko bogata, a še vedno popolnoma podzemna, ki gleda daleč čez prag nacionalnih meja.
Po začetnem zastopanju lastnih skupin Analena in Lunar so se glave združbe Mirč, Bojan in Six podali na pot selekcioniranja in prepoznavanja kakovostnih zasedb na področju Balkana, ki niso usmerjene zgolj lokalno, ampak je njihova glasba univerzalna tudi za preboj v tujino. Tako so do današnjih dni pod omenjeno znamko izšli prvenci zasedb Entreat, Vuneny, Senata Fox, Bilk, Lunar, Don't Mess With Texas in Chang Ffos, obenem pa so sredino zamenjale tudi bolj izkušene zasedbe, kot so Debeli precjednik, Hitch in zdaj Psycho-Path, ki bodo svojo peto ploščo izdali prav za Moonlee. Novi obrazi založbe, ki so bili na nedavnem festivalu tudi obširneje predstavljeni, so reški Hesus Attor in radgonski In-Sane.
Paradni konji založbe Moonlee so - ob mirujočih Analena in trenutno malce od koncertnih odrov odmaknjenih Debeli precjednik - poleg pri nas manj prepoznavnih Belgijcev Hitch postali prav Psycho-Path, kar je bilo vidno tudi na letošnjem dogodku, saj so uspeli edini izmed nastopajočih dodobra napolniti dvorano in popolnoma pritegniti pozornost prisotnih. Zasnova festivala, ki se naslednji vikend kar dvakrat ponovi v zagrebški Moćvari, je bila usmerjena v izpeljavo celostnega dogodka, ki se je začel kmalu po za Metelkovo zgodnji osmi uri, in je tokrat skoraj uspela. V konkurenci štirih glasbenih nastopov tega večera na Metelkovi so si Moonleejevci zagotovili dobršen del prisotne publike.
Kmalu po deveti uri so ob presenetljivo dobrem zvoku, ki ga v Menzi pri koritu nismo vajeni, na oder stopili novinci pri založbi, ne pa tudi na glasbeni sceni, melodični punk rockerji In-Sane, ki so se tako uspeli po samozaloženem studijskem prvencu dokopati do resnejšega partnerja. Čas zorenja je, po slišanem in videnem sodeč, fantom prišel izjemno prav, saj so svojo avtorsko zasnovo pripeljali na naprednejši nivo, kar so uspeli z energičnim nastopom predstaviti tudi prisotni publiki.
Naslednji so na oder prihrumeli svojevrstni novodobni metalurgi Hesus Attor iz Rijeke, prav tako nova sila Moonlee, in ob izjemno dlakocepskem in tehnično zahtevnem pristopu do nastopa v živo prikazali glasbeno mineštro, ki ji nikakor ne gre očitati izjemne kompozicijske kakovosti, na žalost pa je v njihovem avtorskem značaju in v teatralno dodelanem nastopu slišnih in vidnih vse preveč neposrednih referenc na različne projekte Mika Pattona, vse od Faith No More pa do Fantomas ter srboriti in odrezavi način kakšnih System of a Down.
Rahle avtorske nenačelnosti se ni uspelo znebiti niti naslednjim nastopajočim, bolj izkušenim članom zasedbe COG iz Osijeka, ki plavajo v širokem morju alternativnega noise rocka, na zanesljivi sledi bendov, kot so Shellac ali Slint. Vsemu temu fantje znajo dodati malce otožnejšega, eksperimentalnega pedigreja. Sicer izjemno tekoča in udarna glasba, ki je zazibala večino obiskovalcev do tega trenutka že prijetno napolnjene Menze, je bila občasno čisto neupravičeno prekinjena s posameznimi ambientalnimi vložki, ki so povsem po nepotrebnem razbijali tempo sicer odličnega nastopa. Kljub tehničnim težavam ob koncu so COG s sposojeno kitaro svoj nastop uspešno pripeljali do konca.
Po malce daljši pavzi, ki mnogokrat pospremi nastope zvočno kompleksnejših bendov, so na oder Menze pri koritu stopili Don't Mess With Texas, ki so za Moonlee pred kratkim izdali svojo drugo studijsko ploščo »Los Dios De Junio«, ki pada še globlje v polje instrumentalnega otožnega postrocka. Njihova glasba ne pozna časovnih zamejitev in ostrih ločnic med komadi ali znotraj njih. Kljub nesporni kakovosti, izjemni izvedbi, brezhibnemu polnemu in težkemu zvoku se Don't Mess With Texas potopijo v zanko lastne monotonosti in postanejo koncertno povsem neatraktivni. Oziroma rečeno drugače: za band takšnega kalibra bi potrebovali malce drugačen, udobnejši ambient.
Največ zanimanja je seveda požela nekaj časa koncertno neaktivna prekmurska naveza Psycho-Path, sive eminence združenja Prekmurje Noise Conspiracy, neformalne združbe, ki je v zadnjih desetih letih obrodila mnogo prvovrstnih glasbenih sadov med mlajšo generacijo ustvarjalcev, ki so dandanes s svojimi bendi močno prisotni tako doma kot v tujini. Po uspešnem lansiranju plošče Desinovoltura je za zasedbo napočil čas za novo pot, ki se ne razlikuje prav mnogo od dosedanje, vendar so določene spremembe opazne. To je predvsem novi kitarist, ki pomaga zasedbi k bolj polnemu in močnejšemu zvoku, ki ga nedvomno vse bolj potrebuje.
Skupina Psycho-Path je odlično priložnost našla prav v založbi Moonlee. Tako se v začetku prihodnjega leta obeta izdaja pete studijske izdaje že ustvarjenih in povsem svežih komadov, ki smo jih uspeli v veliki meri slišati že na sobotnem, v mnogih pogledih ekskluzivnem koncertu. Takoj po energičnem uvodu se je zasedba ob primernih odmerkih alkoholnih poživil usmerila v predstavljanje novih materialov, ki zvenijo dokaj dosledno in preverjeno v smislu pretekle kariere Psycho-Path, vendar izjemno drzno in še bolj glasbeno vokalno kompleksno. Slišna je močnejša stonerrockovska distorzija kitare, mnogi spevni vokalni izpadi in na drugi strani dokaj metalurško obarvan noise ter predvsem zadovoljiva žanrska raznolikost znotraj samih komadov.
Nastop headlinerjev je bil skorajda brezhiben, odigran s srcem in občutkom za prisotno publiko, kjer se je pojavilo mnogo mlajših ljubiteljev tovrstne godbe, ki, po videnem sodeč, izjemno dobro sledijo zasedbi Psycho-Path. Festival Moonleejada se je tako zaključil na najboljši možni način - z odličnim nastopom založbinega novega paradnega konja. Tako se je Moonlee zopet izkazala kot najboljša in najbolj kakovostna založba v regiji, ki je ob krizi glasbene industrije povsem opustošena s strani alternativnih neodvisnih založb. Ob tako doslednem nadaljevanju svojega dela se za prihodnost založbe in festivala Moonleejada, kjer bomo iz prve roke lahko preverili nove sile podzemne glasbene scene, nikakor ni bati. Zanimivih zasedb je preprosto preveč, da bi lahko ob dosedanjem tempu zmanjkalo materiala za uspešno nadaljnje delovanje.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>