V tokratnem festivalskem terminu poročamo s 23. knjižnega sejma, pri katerem nas je še posebej privlekla debatna kavarna na temo politično angažirane literature. Spraševali smo se, ali je pisatelj nujno zavezan javnemu izrekanju svojega mnenja ali pa je politika v književnosti le nezaželen tujek na umetniškem polju. Svoja mnenja sta povedala tudi pisatelj Aleš Čar in filozof Boris Vezjak.
Dragi poslušalci, pozdravljeni v festivalskem terminu Radia Študent. Te dni nas lahko spremljate ob različnih festivalih; prinašamo vam novice s Festivala gejevskega in lezbičnega filma, orisujemo Animateko, predstavljamo Exodos; danes pa vašo pozornost usmerjamo k enemu osrednjih knjižnih dogodkov na Slovenskem – knjižnemu sejmu v Cankarjevem domu. Glede na zavzetost in ažurnost vaših novinarjev je program najljubšega radia pestro zapolnjen in prostor, ki ga lahko izkoristimo za posamezno festivalsko predstavitev, razmeroma omejen. Zaradi časovnega pritiska in dejstva, da se nahajamo že v tretjem dnevu sejemskega dogajanja, se danes ne bomo odpravili na sprehod po splošnih sejemskih informacijah. Nasprotno, ustavili se bomo takoj v prvem preddverju Cankarjevega doma.
Tam je Debatna kavarna, prostor, ki je tudi središče sejemskega dogajanja. Osredotočili se bomo na najbolj obiskano sredino razpravo, ki je s svojo razgretostjo nekoliko ogrela nizke temperature popustov v razstavnih prostorih.
Voditelj debate direktor Študentske založbe Igor Brlek si je kot vodilno nit zastavil enostavno vprašanje – kaj se dogaja s politično angažirano literaturo v slovenskem prostoru in ali je zadnje, kar na to temo pomnimo, zdaj že davna 57. številka Nove revije, ki je prinesla temelje za zasnovo slovenskega nacionalnega programa. Pogovor je priklical goste, kot so Barbara Beznec, ki trenutno urednikuje Časopisu za kritiko znanosti, filozof Boris Vezjak in pisatelj Aleš Čar. Sodelujoči se strinjajo, da angažirane literature pri nas ni. V trčenju mnenj med predstavniki literatov in teoretikov pa sta se spopadla predvsem Vezjak in Čar. Začelo se je s trditvijo, da imajo literati zaradi svoje zgodovinske vloge v slovenski družbi privilegiran položaj, vendar s tem tudi večjo družbeno odgovornost zaradi izkazane pasivnosti.
Aleš Čar pravi, da se s tezo, da je literarna beseda bolj odmevna, ne strinja. Enako meni, da tudi če bi temu bilo tako, bi domnevna družbena moč literarne besede slovenski književnosti bolj škodovala kot pomagala:
Kljub temu da Čar takšnega mnenja ni izrazil samo za naš mikrofon, ampak ga je oblikoval tudi na okrogli mizi, Vezjak ni spremenil svoje pozicije. V izjavi, za katero smo ga zaprosili po koncu razprave, še vedno zagovarja stališče, da je dolžnost literatov javno izrekanje svojega mnenja, vendar pravi, da obstaja tudi dober razlog, zakaj literati molčijo:
Za komentar izrečenega smo se oglasili pri Čaru, ki slednje ostro zanika, enako pa ga odbija enačenje sebe in ostalih pisateljev kot enotnega telesa pod skupno znamko Društva slovenskih pisateljev:
Vezjak razpravo nadaljuje s trditvijo, da dejstvo, da člani določenega društva zastopajo različna mnenja, še vedno ni legitimacija za pasivnost. Izhod iz nevtralnosti, v katero takšno društvo zapade, pa je aktivnost posameznika, vendar v vlogi člana društva:
Pri nobenem od intervjuvancev žal ne prihaja do sporazumevanja z drugim, saj se Čar vztrajno oglaša v ednini in poudarja, da lahko govori le na podlagi svojega primera, medtem ko se Vezjak nanaša na Čara kot predstavnika celotne skupine pisateljev. Čar je zaradi mešanja množine in ednine oštel tudi podpisano novinarko, zatem vrnil žogico teoretikom, ki se naj tudi ne bi mogli pohvaliti s pretiranim angažmajem, zase pa trdi, da nikakor ni pravi naslov za izrečene očitke, saj je kot urednik Dnevnikove kulturne redakcije vsakodnevno zavezan jasnemu izrekanju lastnega mnenja.
Možnost združitve na videz popolnoma nasprotnih mnenj je neposredno izrazil Čar s svojim vztrajanjem pri avtonomnosti literature, vendar s pristajanjem na koncept dolžnosti do artikulacije kritične misli, ki ji ni zavezan le literat, temveč vsak razmišljujoč posameznik. Tako razločimo funkcijo literature in literata, s čim bi se, ugibam, strinjal tudi Vezjak, saj je nagovarjal k javnemu nastopu literatov in ne k produkciji del, ki naj bi nam družbenokritično razsvetlila trenutno politično realnost.
Odgovor na vprašanje o vlogi in področju literature sta mogoče neposredno podali tudi dve debatni kavarni, ki sta predhodnici razprave o družbenopolitični angažiranosti. Prva je bila na temo oblikovanja antologij, v okviru katere je predstavljena Antologija slovenskih pesnic dr. Irene Novak Popov. Vprašali smo jo, zakaj pesnikov in pesnic ne razvrščamo le na podlagi kriterijev, ki jih določa literarno področje:
Pozabo določenih umetnic torej ni pogojevala literarna kvaliteta njihovega dela, temveč družbeno prepričanje, da ženska bolj uspešno vihti metlo v rokah kot pero po papirju. O vdoru izventekstualnih dejavnikov v vrednotenje sodobne literature govori tudi Andrej Blatnik, udeleženec razprave, ki se je spraševala, zakaj Slovenci še nimamo nobelovca. Na takšno priznanje namreč ne gre računati, če nimate strokovnega priznanja, niste prisotni na svetovnem trgu in prevedeni v katerega od svetovnih jezikov, ki pogojuje prevode v jezike manjših skupnosti. Blatnik trdi, da obstajajo tudi Slovenci, ki izpolnjujejo tako kriterije literarne kvalitete kot marketinškega uspeha, vendar se ob tem lahko spopadejo tudi z vprašanjem svetovnonazorske spodobnosti.
Ob izrečenem lahko zaključimo, da je literarno polje v nenehnem in neizogibnem stiku z ostalimi družbenimi področji. Še več, nismo priča le stiku področij, temveč tudi vdoru – politike, zgodovine ali marketinga – v polje literature. In še več, včasih niti ne gre za vdor, temveč za zmotno zamenjavo dejavnikov neliterarnih področij za literarne. Najbrž bo držalo, da se vdoru zunajliterarnosti ne moremo izogniti in se tudi nikoli nismo mogli. Vendar pa je zato, da bi se obdržala vsaj načelna avtonomnost delovanja, nujna artikulacija tega, kar je, in tega, kar ni del literarnega polja; torej vednost, da dejavniki literarnega polja zadevajo edinole umetniško – in ne politično, zgodovinsko ali marketinško – vrednost teksta.
Krasen primer preverjanja, kako neliterarni dejavniki vplivajo na literaturo, se nam obeta v soboto ob 15:00, ko založba Družina pripravlja okroglo mizo pod imenom »Moč (slišnost) papeževe besede«. Raziskovanje lahko nadaljujemo v soboto ob 16:00 z debato o Bildugsromanih, ki zahtevajo »aktualno, oprijemljivo, nemalokrat celo radikalizirano pozicijo do vzvodov družbe«. Na tržna pravila megazaložnikov na področju humoristične književnosti pa bodo danes ob 18:00 s prstom pokazali Branko Gradišnik in ostali humoristi.
Najbolj vroča kavarna danes bo zagotovo tista, ki bo pod vodstvom Mance Košir raziskovala podobo Literarnih kavarn v Ljubljani. Glede na udeležbo profesionalcev - Andreja Blatnika, Vesne Milek in Luke Novaka - ni dvoma, da bo debata izpeljana korektno in da bo predvsem govora o bralni kulturi. Zanimivo pa bi bilo videti, kolikšen bo vpliv marketinškega dejavnika na obisk kavarne – saj gostujoči niso le knjižni izvedenci, temveč tudi knjižni celebrity-ji.
Med literarnimi in drugimi polji se je lovila Iva.
Komentarji
komentiraj >>