Sreda, 5. 12. 2007
Bogdan B
Srečno naključje je hotelo, da nocoj na Radiu Študent predstavljamo koncertni posnetek iz Chicaga, medtem ko se fantje Brötzmannovega Chicago Tenteta ravno ogrevajo za svoj nastop in druženja v različnih manjših zasedbah Tenteta, ki bodo potekala v naslednjih dneh v Chicagu. To omenjam, ker so po enakem principu nastajali skoraj vsi dosedanji albumi Territory Banda in teh je bilo od leta 2000 dalje kar šest. Zadnji, z naslovom Collide, je bil posnet lansko poletje v Millenium Parku v Chicagu v sklopu serije jazz koncertov Made in Chicago: World Class Jazz v organizaciji Kulturnega centra v Chicagu pod programskim vodstvom Michaela Orlova. (v celoti!)
* Srečno naključje je hotelo, da nocoj na Radiu Študent predstavljamo koncertni posnetek iz Chicaga, medtem ko se fantje Brötzmannovega Chicago Tenteta ravno ogrevajo za svoj nastop in druženja v različnih manjših zasedbah Tenteta, ki bodo potekala v naslednjih dneh v Chicagu. To omenjam, ker so po enakem principu nastajali skoraj vsi dosedanji albumi Territory Banda in teh je bilo od leta 2000 dalje kar šest. Zadnji, z naslovom Collide, je bil posnet lansko poletje v Millenium Parku v Chicagu v sklopu serije jazz koncertov Made in Chicago: World Class Jazz v organizaciji Kulturnega centra v Chicagu pod programskim vodstvom Michaela Orlova.
To je bila izjemna priložnost, da se vodja banda Ken Vandermark pravzaprav vrne na sam začetek ustvarjanja s Territory Bandom. Kot je zapisal v spremni knjižici, si je že na samem začetku želel v skupino privabiti Freda Andersona, s katerim je imel izjemno lepe in edukativne izkušnje še iz let, ko je Anderson sodeloval z DKV triom in ko je Vandermark redno nastopal v Andersonovem klubu Velvet Lounge. Vendar se to zaradi različnih okoliščin ni zgodilo in ta 12-članski kolektiv je šel po drugi poti, v nadgradnjo Vandermarkovega raziskovanja in interakcije ameriškega jazza z evropsko improvizirano glasbo kot dveh stolpov njegovega glasbenega interesa.
Vandermarkov model ustvarjanja work in progress ali bolje rečeno progress in work smo lahko tako opazovali z vsako novo izdajo Territory Banda. Ta model, ki ga uporablja tudi pri drugih stalnih zasedbah, kot sta recimo Vandermark 5 ali FME, že v osnovi zahtevata predznanje oziroma vsaj sledenje umetnikovemu delu, ne da bi ga razumeli, ampak da bi si lahko s poslušanjem ustvarili svoj odnos do razvoja glasbenih idej, ki vrejo iz skladatelja. Tokrat Vandermark izkoristi okoliščine, ki so se mu ponudile, za drugačen, bolj odprt pristop, čeprav na prvi videz ne zgleda ravno tako. Collide je namreč dobrih 53 minut dolga skladba razdeljena na pet delov, a poznavalci Vandermarkovega opusa, in teh v naših krajih na srečo ni malo, bodo lahko hitro ugotovili, da je skladba koncipirana tako, da so solistične vrline posameznikov opaznejše. Pomemben prostor so dobile znotraj celotne strukture skladbe, ki jo začne in konča celotna zasedba in so hkrati inicirale posamezne dele skladbe. Predvsem je to zaznati v drugem delu, ko prepoznavno nastopi Fred Anderson, ki se mu kmalu pridruži tokrat res izjemni Lasse Marhaug z elektroniko, ki morda še nikoli v nobeni večji jazzovski zasedbi ni prišla tako do izraza kot tokrat. In kaj reči o gostu Fredu Andersonu. Priznam, da bi bil presenečen, če ne bi ob poslušanju dobil prepričljivega vtisa, da se je Anderson glasbeno popolnoma vklopil v orkester, Če ga ne bi najavljali kot gosta, bi ga lahko imeli za enakovrednega člana zasedbe, kajti to je bila in ostaja osnovna značilnost te novojazzovske all-star grupacije. Vendar za to zagotovo ni zaslužen le Fred Anderson, ampak tudi Vandermark. Njegova razlaga priprav in postopkov, ki so pripeljale do Andersonove priključitve zasedbi le tri dni pred koncertom, medtem ko je band vadil že štiri prejšnje dneve, namreč dokazujeta, da smo priča gracioznemu dvostranskemu spoštovanju dveh velikanov jazza. Tako kot je Anderson vrtel Vandermarku, ko ga je le-ta obiskal pred projektom, posnetke Charlieja Parkerja z albuma One Night In Washington, pri katerih je Anderson leta 1953 sodeloval kot član big banda Joeja Timerja, tako bo lahko Vandermark čez nekaj desetletij vrtel svojemu nasledniku posnetek, ki si ga bomo privoščili nocoj. Čas bo pokazal njegovo pravo vrednost, a ne pozabimo, delo še ni končano in umetnikova pot je še dolga in vsaj na tem Radiu ji bomo še naprej z velikim veseljem sledili.
Territorry Band-6 so: Axel Dörner, trobenta; Per-Åke Holmlander, tuba; Lasse Marhaug, elektronika; Paul Lytton in Paal Nillsen-Love, bobni; Jim Baker, klavir; Fred Ljungkvist, Dave Rempis in Ken Vandermark, pihala; Kent Kessler, bas; Fred Lonberg-Holm, čelo; David Stackenäs, kitare ter Fred Anderson, tenorski saksofon. Koncert je posnel in skupaj z Vandermarkom zmiskal, kot vedno izjemni Bob Weston. Collide v živo iz Chicaga:
pripravil Bogdan Benigar
Komentarji
komentiraj >>